Trener takega števila ni pričakoval.
Postavil nas je v dolgo vrsto in začudeno gladil svoje miličniške brke. V očeh
se mu je videlo, da ne ve dobro, kaj početi s tako množico nadobudnežev. Najbrž
ga ni nihče opozoril, da so Vrhovci le dober kilometer oddaljeni od kina
»Štalca« na Dolgem mostu, jugoslovanski prestolnici kung fu filma.** Če bi ga,
bi vedel, da je bil lokalnim fantom prihod jiu-jitsuja vsaj tak hit kot filmi
Bruce Leeja. Celo večji: jiu-jitsu je bil hit, ki je zbujal upanje, da se
nekega dne prelevimo v Bruce Leeje tudi sami.
»Usedite se,« nam je ukazal v očitni zadregi
in upanju, da si pridobi nekaj časa za kakšno dobro idejo, kaj početi s tako
maso. »Si bomo najprej pogledali, kaj je jiu-jitsu!«
S
težavo – osemdeset učencev ni malo – smo se posedli.
»A
vidite tale češnjev cvet, simbol jui-jitsa?« je dvignil konec svojega črnega
pasu.
Videli
smo ga. In blago rečeno, nismo bili navdušeni. Le kdo se boji češnjevega cveta,
smo se tiho spraševali. In še tišje odgovarjali – nihče. Kakšen strašljiv zmaj,
ki bi bruhal ogenj, bi se nam zdel precej bolj primeren.
»Enkrat je bil tam, na Japonskem, en velik
vihar,« je dejal zanosno. »Res en velik! Tam pa ena vrba in ena češnja. Vihar
divja. Vrba se upogne …« Z upognjeno roko je nazorno pokazal, kako, »in veter
ne more nič. Češnja je pa druga zgodba! Češnja je ostala trdna, pokončna, »spet
je nakazal z roko, le da sedaj zravnano »in veter jo je zlomil. Kaj se je
zgodilo, ko viharja ni bilo več?« je vprašal. Skoraj vsi smo dvignili roke.
Zadovoljen z izkupičkom, je pokimal. »Vrba se je lepo dvignila, češnja pa je
zlomljena obležala na tleh.« Pogladil se je po brkih in povzdignil zadnji del
črnega pasu: »Češnjev cvet je jui-jitsu!«
»Samo zakaj?« smo bili ogorčeni. »Češnja se je
zlomila, tudi preživela ni.«
Zamahnil
je z roko. »To je druga zgodba!«
»Ampak,
zakaj …« se nismo dali.
»Boste
že razumeli, če boste,« je prekinil naša vprašanja. »Vstanite, gremo nekaj
krogov za ogrevanje.« Vstali smo in stekli za njim po telovadnici.
Težko rečem, kako je bilo z drugimi, meni
tedaj ni bilo dano razumeti. Trenerjeva zgodba me je le še bolj zmedla: nisem
se več spraševal samo, zakaj je na pasu češnjev cvet, ampak tudi, zakaj na njem
ni vrbe. Če že zmaja – ta mi ni šel iz glave! – ne more biti. Na drugi trening
je prišla le še polovica fantov. Krivično bi bilo tak upad pripisati tej
zgodbi. Verjetno je njihove sanje prizemljilo dejstvo, da po prvem treningu še vedno niso letali po zraku kot
Bruce Lee. Ob večerih so spet raje odhiteli na Dolgi most – verjetno so
presodili, da bodo tam možnosti, da poletijo, večje.
Po nekaj tednih je v telovadnici stala le
še peščica vztrajnih, tiho upajoč, da z redno vadbo do konca šolskega leta
postane vsaj B od Bruce Leeja. Poslušno smo vadili prevale naprej in nazaj,
premete, blokade in udarce. V vsem smo dobro napredovali, le leteli nismo nič
bolj kot prej. Junija sva ostala dva. Naslednje leto so treninge jui-jitsa na
Vrhovcih ukinili, sam pa sem začel trenirati drug šport, morda najbolj miroljubno samoobrambno
veščino na svetu.– tek. Pri atletskem klubu
IBL Olimpija. Tam je dres, naključje ali ne, krasila podoba zmaja, ki bruha
ogenj. Za kar pa je bilo meni, in vsem drugim atletom, bolj ali manj vseeno.
Kolikor se spomnim, ni nikoli nihče vprašali, zakaj zmaj. Pravzaprav ga sploh
opazili nismo. Tudi to je imelo svoje razloge, a to je že druga zgodba.
Zgodbe o češnjevem cvetu nisem pozabil. V srednji
šoli me je nanjo spomnila starogrška bajka o Ikarju, prvem nesrečnem letalcu.
Zgodba je dobro poznana. Ikar je od svojega očeta Dedal prejel krila in
natančna navodila, kako jih uporabiti: ne sme se dvigniti previsoko, saj bi
sonce lahko raztopilo vosek, ki skupaj drži peresa, in ne sme se spustiti
prenizko, saj bi se krila napila morske vode in postala pretežka. Ko poletita,
mladega Ikarja let prevzame. Pozabi na navodila in poleti visoko pod nebo.
Vosek se zmehča, krila mu razpadejo in nesrečni Dedal na morju lahko uzre le še
plavajoča peresa. Čeprav je bil Dedal tisti, ki se je spomnil kril, jih
izdelal, z njimi poletel in srečno pristal, je njegovo ime v (literarni)
zgodovini nepomembno v primerjavi s slavo Ikarja. Ne Dedalovo, temveč Ikarjevo ime
je tisto, ki ga nosijo številni naslovi
pesmi, romanov, novel, imena slik in kipov, podjetij … Čeprav je, tako kot češnjev cvet, predvsem
simbol padca. Vprašanje, zakaj ni za podjetja in umetnike bolj privlačen Dedal,
simbol uspeha, vrba, ki preživi, že samo po sebi predpostavlja, da je za ljudi
bolj kot let privlačen padec. Na to temo je bilo napisano že marsikaj, a to je
že druga zgodba.
Na češnjev cvet sem se spomnil tudi med
študijem književnosti, ko sem spoznaval zenovske koane, kratke budistične izjave, zgodbe ali dialoge med mojstrom in
učencem, ki skušajo s paradoksom v učencih utišati analitični način
razmišljanja in tako omogočiti razsvetljenje. Eden najbolj poznanih je zajet v
vprašanje »Kakšen je plosk ene roke?« Srečujem pa jih tudi v vsakdanjem
življenju: v številnih otroških vprašanjih, npr. »Od kod pridejo otroci?« ali v
odraslih, npr. »Ali me imaš kaj rad?« A to je že druga zgodba.
V zgodbi sem prepoznal koan, trenerju
jiu-jitsa pa prisojal modrost zen učitelja. S tem, ko mi ni podal končnega
odgovora, temveč le na stežaj razcveteno zgodbo, je vsadil vame seme
radovednosti. Vsake toliko je skalilo in pognalo v odgovor, ta pa se je v
viharju časa upognil ali pa, če je bil preveč trden, zlomil. Samo en odgovor je
ostal nezlomljen in neupognjen: da noben
odgovor časa ne previhari nespremenjen. »Ne morete prijeti, ne da bi vas
prijelo! Ali lahko primete, ne da bi vas prijelo?« nas je spraševal trener,
kadar smo nasprotnika trdno zgrabili za kimono.
V zgodbi pa je še en trdnejši oprimek, ki je
ubeseden s frazemom »To je pa druga zgodba«. Uporabljamo ga, kadar želimo
poudariti, da to, o čemer pravkar govorimo, ni povezano s tem, kar bi radi
povedali. V Slovarju slovenskih frazemov
tega frazema sicer še ni – vanj se je do zdaj prebila le »zgodba z brado«. A to
je že druga zgodba.
Druge zgodbe, sem doumel, niso drugotne.
Resda so mrtvi rokavi, v katere ni dobro zapluti, če želimo plavati s tokom. A
edino one učijo, da nas prav odmiki od cilja lahko cilju najbolj približajo.
Glavna pot nas pelje do cilja, stranpot do resnice. A to je spet druga zgodba.
Nazadnje sem se na zgodbo o češnjevem
cvetu spomnil, ko sem začel poučevati. Kot učitelj sem opažal, da me največjih
skrivnostih poučevanja učijo tisti učenci, ob katerih so se moje metode, načela
in dobri nameni izkazali za Potemkinovo vas. Učenci, ob katerih so moja
(pedagoška) krila razpadla in ki so zabrisali mejo med tem, kdo je učitelj in
kdo učenec. Da mi sivijo lasé, je lahko opazil vsak, ki mi je slišal govoriti o
njih. Zgodbo o njih sem praviloma začenjal s stavkom: »Vidiš, 'ta pa ta' je pa
druga zgodba!«
Ko razmišljam o njih, ki so »druga
zgodba«, sem spomnim, česa nas je, oboževalce Bruca Leeja, hotel naučiti trener
jiu-jitsa. Ne letenja, to je zdaj očitno. Ko bi, bi obdržal v telovadnici
celotno fantovsko populacijo Vrhovce. Ne. Nasprotno – učil nas je pasti. Še
zdaj, trideset let pozneje, znam pasti na vse načine, ki nam jih je pokazal
(no, naprej in nazaj). Vse bolj sem prepričan, da je češnjev cvet v resnici
simbol padca, toda padec ni nujno nekaj slabega – je tudi najboljša možna
metafora za učenje. Šele ko nas zlomijo viharji, zaslišimo, kaj nam šepeta
vrba. Šele ko nam razpadejo krila, izvemo, ali smo se naučili dovolj, da
preživimo Ikarjev padec. Kot Ikarji, če smo učenci. Kot Dedali, če smo
učitelji. Težko je reči, kaj je težje.
Bajka o Ikarju je arhetipska zgodba o
učitelju in učencu, ki učitelje opozarja, kako tvegano je verjeti, da v resnici
lahko kaj naučimo. S takim prepričanjem smo podobni naivnemu Dedalu, ki je
menil, da za srečen let zadostuje, če pove, kako razpreti krila, in opozori na
nevarnosti. Nobenega učenja ni, ki bi ga lahko predali. Manj znani del iz
življenja starogrškega filozofa Sokrata je njegova nesrečna izkušnja z
dvajsetletnim poučevanjem učenca Alkibiada, ki naj bi celo nasledil atenskega
vodjo Perikleja. Alkibiad je kljub velikemu trudu učitelja odrasel v pravo
nasprotje vsega, kar je želel Sokrat: v častihlepnega, bahaškega, podkupljivega
in izdajalskega moža. Sokrat je zapadel v globoko krizo, v kateri je spoznal,
da znanja ni mogoče deliti. Učiteljsko nalogo je primerjal z nalogo babice pri
porodu – znanja ne more predati, učencu ga lahko le pomaga poiskati v njem
samem.
Če je kaj pedagoški smoter, je to
predvidevanje, kaj se bo zgodilo, če učenec povedanega ne bo znal, mogel ali
hotel slišati in upoštevati. Kaj potem, ko pade? Smo mu kot učitelji pokazali,
kako pasti in se ponovno pobrati? Smo to naučili sebe? Treningi jiu-jitsa me
niso učili, da bi letel kot Bruce Lee. Učili so me pasti in se znova pobrati
kot Klemen Lah. Je bil to cilj trenerja? Tega nikoli ni povedal: tudi če bi to
takrat jasno povedal, smo preveč živo sanjali o letu Bruce Leeja, da bi ga
razumeli. Vem pa, da je vztrajal pri tem, da se učimo padati – pa čeprav se je
moral zavedati, da bova zaradi tega ostala samo dva učenca. A dlje, ko
poučujem, bolj se zavedam, da je to edini cilj, ki ni pedagoška Potemkinova
vas. In da je zanj vredno tvegati. Sicer z Ikarjem vsakič znova strmoglavi tudi
vera v moč poučevanja. To je vsa druga zgodba.
Prvo leto, ko sem začel redno učiti, me je
izkušeni učitelj v šali posvaril, da mladi učitelji prvih pet let delajo samo
škodo. Šala je v sebi vsebovala zrno soli: seveda ne drži, da sem kot mlad
učitelj delal samo škodo, toda tudi ne drži, da je bilo to le prvih pet let. Po
dvajsetih letih poučevanja so spomini na učence, ki so se (z)lomili, živi.
Zlomljene češnje v meni vsake toliko zacvetijo in me spomnijo na trenutke, ko
sem prišel do prepadnih sten svojih učiteljskih in človeških zmožnosti. Po
drugi strani se zavedam, da mi je prav vsaka izkušnja tega skrajnega roba
pomagala, da sem ta rob pomaknil za korak dlje. In da bom naslednjič morda
lahko stopil bližje. Morda. Morda pa bom le za trenutek dlje ostal z lastno
nemočjo. Včasih je to največ, kar lahko storimo zase in za druge. Zato pišem
druge zgodbe.
Pred časom sem se na zgodbo o češnjevem
cvetu ponovno spomnil. Hotel sem jo poiskati na spletu, najti uradno razlago.
Zaman. Vprašal sem kolegico, trenerko jiu-jitsa. O zgodbi ni vedela ničesar. V
meni se je prebudilo novo vprašanje: si je trener zgodbo izmislil? Samo za nas?
Zakaj? Nedvoumnega odgovora nimam. Ne na prvo, ne na drugo, ne na tretje
vprašanje. Morda je vsa zgodba Potemkinova vas. Morda pa mi bo nekega dne dano
razumeti. A prepričan sem, da bo to že druga zgodba.
*Težkoatletski
klub Olimpija.
**
Kinu je bilo v resnici ime Svoboda, toda ker naj bi deloval v nekdanjem hlevu,
se ga je prijelo ljubkovalno ime Štalca.
Tako pogosto kot kung fu filmi so bile na tamkajšnjem sporedu le še komedije z
Budom Spencerjem – a to je že druga
zgodba.
