SREČA V MESTU GOGA (esej o prepovedi spornih knjižnih del)

 /…/ Lani sva za las ušla izpod tovornjaka.

Mislila sva, da je bila sreča, uboga bedaka.

Rešil naju je bog. Za trpljenje, ki naju čaka.

Ervin Fritz (na dan, ko je izvedel, da je žena zbolela za rakom)

 

Dvaindvajsetletna Traudl Humps je je bila prepričana, da jo je doletela sreča, ko je bila na vladnem razpisu izbrana na delovno mesto strojepiske. Ni bila edina: tako so menili tudi vsi njeni bližnji, celo očim, ki je med razpisom posredoval pri svojih vladnih znancih. To, da je bila na razpisu izbrana kot ena izmed najboljših strojepisk svoje generacije, je bilo sicer možno, ne pa tudi verjetno. Biti najboljša strojepiska v času velike krize ni zadoščalo: najboljših strojepisk je takrat mrgolelo.

Sophie Scholl (1933)

Sreča je bila sicer v njenem strogo načrtovanem življenju redek gost, pravzaprav persona non grata: Traudl ničesar ni prepuščala naključju, še naključij ne – še za te bi lahko rekli, da jih je do potankosti načrtovala. Kot strojepiska se je svojega dela lotevala tako predano, da je žela občudovanje celó v pregovorno pedantnih nemških krajih; tipkala je hitro in natančno, besedila pa skrbno pregledovala – bolj zaradi želje po maksimalnem nadzoru kot zato, ker bi bilo to v resnici potrebno, saj se je le redko zatipkala. Njenega izjemnega truda ne sodelavci ne vodilni niso mogli prezreti – spoštovali so jo brez izjeme. Cenili so jo tudi kot osebo: v politično pregretem vladnem kabinetu so njen kamilični značaj in homeopatsko razredčena mnenja blagodejno vplivali na še tako konfliktno osebnost. Tudi na vzkipljivega kanclerja: ko je žolčno zahteval, da se zaradi vse večje nezanesljivosti njegovih dveh (izgorelih) strojepisk kabinet okrepi z desetimi (!) novimi strojepiskami, mu je zadoščalo le srečanje s prvo kandidatko – s Traudl. Preizkus je opravila tako prepričljivo, da so se drugim strojepiskam le prijazno zahvalili. Kako zelo je cenil njeno delo, zgovorno potrjuje podatek, da ga je poznala le s prisojne strani: kot prijaznega, skrbnega, malone očetovskega. Kar je toliko bolj presenetljivo, če vemo, da si je v treh letih dela pri njem privoščila le nekaj dni dopusta in je bilo možnosti za konflikt cela rajda. Dokončno priznanje, kako jo čisla, ji je dal v svojih zadnjih urah: prosil jo je, naj zapiše njegovo poslednjo voljo – testament. Je treba navreči, da ga je natipkala brez napak? Ne, sreča je bila v njenem zlikanem življenju, v katerem so bili vsi robovi ravni, samo moteča guba. Fortuna, ki se ji je tako široko nasmehnila na vladnem razpisu, bi ji morala biti zato toliko bolj sumljiva.

Ni ji bila. Morda bi ji pomagalo boljše poznavanje književnosti. V svojem življenjskem scenariju bi Traudl zlahka prepoznala preverjen obrtniški trik starih pisateljskih mačkov: tragičen konec je najbolj prepričljiv, kadar glavnega junaka uvodoma na debelo posipamo z veliko srečo – kot božično potico s sladkorjem. Če junak povrhu brezkompromisno zagovarja prepričanje, da je življenje mogoče nadzorovati z razumnim načrtovanjem, je tragedija neizbežna.

Tudi v slovenski književnosti ni malo del, ki potrjujejo, da je sreča v uvodu praviloma črvina v tragični konec in da nič ne more prinesti večje nesreče kot sreča. Takole je, na primer, Ciril Kosmač zapisal uvodni akord v svojo najbolj tragično novelo, poimenovano – Sreča:

 Kolikor se spominjam, se v naši vasi niso nikdar prida ukvarjali s srečo. Če so hrepeneli po njej, so hrepeneli na tihem, na glas o tem niso govorili. Še besedo sreča so po navadi rabili samo v nesreči. Kadar je komu pogorel hlev, so skoraj vselej rekli: „Pravzaprav je imel srečo; lahko bi mu bila zgorela tudi hiša, saj je bilo vetrno." Če je kdo tako nesrečno padel, da si je zlomil nogo, so ga tolažili in modro dodajali: „Saj si imel še srečo; lahko bi bil padel na glavo in si zlomil tilnik; priletel bi bil na sence in na mestu izdihnil." Te vrste sreča je kaj pogosto zahajala v našo vas in z odprto roko delila svoje darove.

 Vse zgodbe, ki se začnejo s srečo zgolj zato, da junaka lažje zapeljejo v življenjski karambol, so zlajnane že davno tega. Ne razkrinkamo jih zgolj zato, ker nas, zamaskirane v cesarjeve nove besede, vedno znova pretentajo. Pozabljamo, da bi se morali zresniti takoj, ko se nam nasmehne sreča. Ko odvrže masko, je že prepozno. Tako, kot je bilo za Traudl. Nemški kancler, ki mu je služila od decembra 1942 do maja 1945, namreč ni bil kdor koli – ime mu je bilo Adolf Hitler. Tri leta vestnega dela brez napake so jo preganjala do konca njenih dni.

Pravni postopki, sproženi po vojni, ji niso mogli dokazati ničesar kaznivega, a breme »sreče« je nosila do konca življenja. To, da ni storila nobene napake, se je pokazalo kot največja napaka: če bi se kdaj zmotila, tega nesrečnega delovnega mesta nikoli ne bi dobila ali pa bi bila odpuščena. Vse bi bilo bolje kot to, da je konec druge svetovne vojne dočakala v Hitlerjevem bunkerju. Ni večje napake, kot če ne storimo nobene napake, bi lahko bil eden izmed naukov njene življenjske usode. Ni večje nesreče, kot je sreča.

Traudl se s tem spoznanjem ni mogla sprijazniti. Verjela je, da bi le morala vedeti več, pa bi naključja ne mogla krojiti njenega življenja. Vprašanje, ki jo je preganjalo še pozno v starost, je, ali bi morala o svojem delu vedeti več, kot je zahtevano (za strojepiske)? Bi jo moralo zanimati tudi tisto, kar je ni zanimalo, na primer politika? Bi morala vedeti, kaj in za koga tipka, ali je dovolj, da je počela to, za kar je bila plačana – tipkala? Bi morala vedeti, kako v resnici deluje nacizem (prej kot se je vedelo)? Preden vržemo kamen, se spomnimo, da govorimo o času, ko je bilo smrtno nevarno vedeti (pre)več. Prepovedi je bilo na vsakem koraku toliko, da jih ni bilo treba niti zašepetati: kdor je vedel, da prepoved obstaja, je vedel preveč. Še zlasti mlada dekleta – to nikoli ni bila samo posebnost totalitarnih režimov – si niso upala vedeti preveč. A četudi bi si kdo drznil prestopiti rubikon vednosti: večina nemških državljanov je živela v ogromnem propagandnem mehurčku. Verjetnost, da v svetu brez neodvisnih medijev, spletnih forumov, družabnih omrežij izvedo nekaj preverljivega oziroma nekaj, česar ni odobrila vlada, je bila blizu absolutni ničli. Celo do teorij zarote se je bilo težko prikopati, kaj šele do resnice.

In ne pozabimo: Traudl je opravljala delo strojepiske – poklic, ki po definiciji slaví golo reprodukcijo. Vsaka dodatna poteza je poteza preveč. Bi morali mi vsi o svojem delu, ki praviloma zahteva več kot reprodukcijo, vedeti več, kot je zahtevano? Ker si nihče od nas nekega jutra ne želi zbuditi v moraste sanje, se zdi, da je odgovor pritrdilen. Toda kako bi lahko vedeli tisto, česar ne moremo, ne smemo vedeti oziroma ne vemo, da moramo vedeti? Njena življenjska zgodba za nameček sprašuje, kaj storiti, kadar se zavemo, da smo storili vse, a ne bi smeli storiti ničesar. Oziroma: kako ravnati, kadar moramo storiti vse, da ne bi storili ničesar?

Traudl Hums pred težkimi vprašanji ni bežala. Neumorno je iskala odgovor na vprašanje, ali bi lahko vedela več. To ni bilo samoumevno. Njena slavna sodržavljanka Leni Riefenstahl, nemška igralka, režiserka in producentka, si, recimo, s tovrstnimi vprašanji ni belila glave. Verjela je, da je v času tretjega rajha zgolj snemala filme. Najbolj poznan je Triumf volje (Triumph des Willens), v katerem je estetsko do perfekcije spolirala nacistični partijski kongres leta 1934 v Nürnbergu. Da gre samo za film, so takrat verjeli tudi drugod po Evropi: v Benetkah je zanj leta 1935 prejela je srebrno medaljo in na svetovni razstavi v Parizu leta 1937 pa zlato. Toda film, ki jo je povzdignil med zvezde, jo je tudi sklatil: po propadu tretjega rajha je bil Triumf volje prepoznan kot propagandni triumf nacizma. Leni Riefenstahl se ni dala motiti: do smrti med svojimi deli in strahotami nacizma ni videla povezave.

Traudl je vztrajala. Naj se je iskanje povezave zdelo še tako jalovo, ji nemoč ni vzela moči; uporno je iskala odgovor, kot bi se zavedela, da najtežja dejanja zakrivimo, kadar nam zmanjka moči, da bi vztrajali v nemoči, in smo prepričani, da moramo nekaj storiti, pa naj bo to kar koli – ta kar koli pa je pogosto le drugo ime za pekel. V tem neumornem iskanju je postala živo utelešenje stavka Hočem razumeti! Hannah Arendt, izjemne ameriške filozofinje judovskega rodu, ki je svoje življenje posvetila prav vprašanju, kako so grozote druge svetovne vojne povezane tudi z dejanji navadnih ljudi – kot je bila npr. Traudl. Po večletnem trdem delu je Arendt zaključila, da največjega zla niso povzročili zgolj fanatični sociopati, temveč tudi oziroma predvsem navadni ljudje, ki so sprejeli nore ideje državnega vrha kot normalne – zlo je banalno, je sklenila.

Ne vem, ali je Traudl poznala misel Hannah Arendt. Vsekakor jo je živela: neomajno je iskala odgovor, ali bi lahko vedela, neomajno je hotela razumeti. Čeprav odgovora ni našla, ni obupala, prav tako rešitve ni iskala v zasilnih odgovorih. Sprejela je svojo nevednost, ne da bi jo skušala nadomestiti s tolažbami, opravičevanjem in drugimi zasilnimi rešitvami. V tem vztrajanju je bila diametralno nasprotna svojemu kanclerju in njegovim zvestim privržencem: ko so preučevali, zaradi česa je bil Adolf Hitler tako silno priljubljen tako med kmeti, delavstvom, meščani kot inteligenco, so prišli do pretresljivega sklepa – ljudi je neustavljivo privlačila njegova sposobnost, da ne v mislih ne v jeziku ni poznal nobenih če-jev ali ampak-ov. Nemoči ni priznaval, s čimer je tlakoval pot v pekel sebi, svoji privržencem in, ne nazadnje, številnim žrtvam.[1]

 

Pred tisto šolsko uro o Dogodku v mestu Gogi sem verjel, da je možno imeti književnost dovolj dobro pod nadzorom, da ne more priti do nobenih če-jev in ampak-ov, če se le dobro pripravim(o). Da lahko sicer preseneča in vznemirja z nepredstavljivimi zgodbami, idejami, zapleti in življenjskimi usodami, ne more pa nas pahniti prek roba duševnega ravnovesja ali moralno spriditi, saj je konec koncev – samo papir. Strahovi ljudi, ki so v književnosti prepoznavali nevarnost za družbeno moralo in duševno zdravje, so se mi zato zdeli teatralični. Se ni mračnjaško prepovedovanje knjig uradno končalo leta 1966 z ukinitvijo razvpitega cerkvenega seznama prepovedanih knjig Index librorum prohibitorum, sem se spraševal, ko sem pred leti prebral vest o tem, da so v ZDA zaskrbljeni bralci uvedli Teden prepovedanih knjig (Banned Books Week)? In da se tamkajšnje knjižnice že same cenzurirajo oziroma ne naročajo več problematičnih knjig, že nabavljene pa so v knjižnicah dostopne le prek posebne aplikacije. Preveril sem seznam spornih literarni del v ZDA. Pogled na zbrane knjižne naslove me je spravil v obup: med sporna literarna dela je uvrščena tudi klasika klasike, npr. Če ubiješ oponašalca (Harper Lee), Huckleberry Finn (Mark Twain), Dnevnik Ane Frank, Veliki Gatsby (Francis S. Fitzgerald), Varuh v rži (J. D. Salinger), Sadovi jeze (John Steinbeck), Ulikses (James Joyce), Ljubljena (Toni Morrison), Gospodar muh (William Golding), 1984 (George Orwell), Kavelj 22 (Joseph Heller), Krasni novi svet (Aldous Huxley), Komu zvoni (Ernest Hemingway), V vrtincu (Margaret Mitchell), Let nad kukavičjim gnezdom (Ken Kesey), Klic divjine (Jack London), Gospodar prstanov (J. R. R. Tolkien), Peklenska pomaranča (Anthony Burgess), Sophiejina odločitev (William Styron) in celo Medvedek Pu (A. A. Milne), če omenim samo najbolj znamenite. Ob takih zlatih klasikih mi je bilo samoumevno, da ne gre za sporne vsebine, temveč so prepovedi in omejevanje dostopa samo nov, prefinjen način, kako v 21. stoletju še naprej sežigati knjige na grmadah.

Prepovedovanje problematičnih knjig se mi ni zdelo problematično samo zaradi tega, ker omejuje svobodo misli, še bolj se mi je zdelo problematično, ker je implicitno predpostavljalo, da nad literaturo ni mogoče imeti nadzora in da je zaradi tega edina rešitev prepoved. Kakšna naivnost, sem si mislil: saj se tudi med branjem t. i. neproblematičnih literarnih del – hočemo ali ne – sprožajo odzivi, ki v marsikateri naši trdni življenjski odločitvi razkrinkajo potemkinovo vas, nas skušajo ali pa dražijo potlačene vsebine. In mnogi imamo književnost prav zaradi tega tako radi – ker v nadzorovanem okolju razbija miselne in čustvene kalupe, v katerih se počutimo varne pred muhavostjo življenja. V nadzorovanem okolju.

Že gimnazijski učni načrt iz slovenščine, ki velja za vsesplošno sprejemljivega, ponuja številna dela, ki lahko pri posameznikih delujejo kot sprožilec za močnejša čustvena doživljanja, zlasti če so doživeli podobno izkušnjo: incest (Kralj Ojdip), homoseksualnost (Iliada), nasilna smrt najbližjih (Božanska komedija, Rošlin in Verjanko), omračitev uma (Don Kihot, Strahovi, Severni sij), samomor (Trpljenja mladega Wertherja, Zmote dijaka Tjaža, življenjepis Virginie Woolf, Sylvie Plath …), nezakonski otrok (Nezakonska mati, Samorastniki), nesrečna oziroma neuslišana ljubezen (skoraj vsa romantična dela), umor (Zločin in kazen), prešuštvo (Gospa Bovary, Jara gospoda), težke socialne razmere (Na klancu, Boj na požiralniku), krivda (Skodelica kave), množična grobišča (Kostanj posebne sorte), pedofilija (Smrt v Benetkah), spolna zloraba otrok (Dogodek v mestu Gogi), vojna (književnost s tematiko prve in druge svetovne vojne), povojno nasilje (Antigona Dominika Smoleta) … Tudi ta kratek seznam dokazuje, kako absurden je pojem t. i. problematičnih literarnih del: če želimo (mlade) bralce obvarovati pred t. i. spornimi vsebinami, jim moramo prepovedati vsa književna dela, saj vsa potencialno skrivajo kakšen sprožilec (triger). Nikoli ne moremo vedeti, kakšna je posameznikova osebna zgodovina in kje so njegove boleče točke. S tega vidika je celotna književnost problematična. Kot je problematično ločevanje književnih del na problematična in neproblematična: če bi želeli odstraniti sprožilce, bi morali iz pouka književnosti odstraniti književnost. Iz književnosti književnost. Književnost bi postala nekaj takega kot sladkarije brez sladkorja, maslo brez maščobe, kava brez kofeina, majoneza brez jajc – del trenda. Si želimo tega?

Želja literarnih dušebrižnikov, ki bi prepovedali določena literarna dela, je na moč kontradiktorna, saj si v resnici želijo brati oziroma poučevati književnost, ne da bi to koga vznemirilo. Toda književnost obstaja ravno zato, ker vznemirja – ko bi ne vznemirjala, si ne bi zaslužila niti papirja, na katerem je natisnjena. Želja, da književnost ne bi vznemirjala, je podobna želji, da bi življenje ne bolelo. Lepa, a lunatična. Lahko pa nadzorujemo, koliko vznemiri – s pretehtanim izborom in premišljeno učno pripravo lahko vznemirljivost filigransko doziramo in jo dodajamo po kapljicah. V nadzorovanem okolju lahko obravnavamo še tako problematično književno delo, sem menil. Dokler nekega dne v tretjem letniku nisem imel šolske ure o Grumovi drami Dogodek v mestu Gogi.

 

O znameniti slovenski drami Dogodek v mestu Gogi, v kateri »se nikdar nič ne zgodi«, lahko brez pretirane prevzetnosti rečem, da sem pred tisto šolsko uro v tretjem letniku kot učitelj književnosti vedel skoraj vse, ker je bilo mogoče vedeti. Z vseh plati: literarnozgodovinske, literarnoteoretične, didaktične. Po službeni dolžnosti in zaradi osebne vneme. Prebral sem vse možne spremne besede, literarne študije, strokovne članke, gledališke kritike ..., ne da bi mi ves ta podatkovni gozd zastrl pogled na drevo. Oklestil sem ga na dve šolski uri, ki sta se mi zdeli tako brezhibno izklesani, da bi si nanjo upal povabiti celoten šolski inšpektorat. Ničesar nisem prepuščal naključju: skrbne priprave so me še dodatno utrjevale v že tako trdni veri, da imam vse čvrsto pod nadzorom in da je Fortuna, kot bi rekel Byron, samo ime. Starodavni literarni arhetip, po katerem prav take osebe doleti najtrši padec, sem kot učitelj književnosti kajpak poznal, a samozavestno – kot vsak pijan voznik za volanom – menil, da so svarila na mestu, a veljajo za druge. Najbrž je odveč omeniti, da so bile podobno pišmevhovske tudi vse literarne osebe, ki jih je doletel prosti pad.

Prepričan vase sem vstopil v razred. Z dijaki smo prejšnjo uro že spoznali Gogo, mesto z dušo vukojebine, in njene duševno pokvečene prebivalce, ki kot Phil Connors v filmu Neskončni dan sanjajo, da bi se nekega jutra prebudili v jutru, za pičico drugačnem od jutra pred tem. Po kratki ponovitvi smo začeli in medias res: z izpovedjo Hane, glavne osebe. Po daljši odsotnosti se vrača v Gogo, trdno odločena, da obračuna z demonom svoje travmatične preteklosti – s slugo Prelihom, ki jo je v mladih letih zlorabljal. Razdelil sem kopije z odlomkom, v katerem Hana o zlorabi pripoveduje služkinji Terezi. O posilstvih govori, kot da so se zgodila njeni znanki, saj si še zmeraj ni zmožna priznati, kaj se je dejansko zgodilo. Razdelili smo vloge in začeli brati. Med Hanino izpovedjo je razred zajela tišina.

 

Tereza (brezumno ogorčena): Kaj – kaj, za sveto božjo voljo, so potem storili ž njim? So ga zaprli?

Hana (se ozre k nji v zadregi, s slabo vestjo – potem – pomolči, gladi gubo na krilu): Nič. Nič. Moj Bog, tega otrok vendar ni mogel povedati – ni se vendar upala povedati!

Tereza: Ne upala? To – to – se mora! To je treba!

Hana (kakor ukorjena): Saj bi – saj bi – toda ­– – Vidite ­– – (Je v veliki stiski; sploh se vede, kakor bi se stvar tikala nje same.) Človek težko razume, če sam ne doživi. Morebiti, morebiti – (Jo proseče gleda, da bi izvolila doumeti.) Imel je tako zabrekle oči, tako vse gnusno je bilo, da ni smelo biti res, to ni moglo biti res! In ­– in – snival jo je brezmiseln, lahko se reče naravnost blazen up, da se nekega jutra prebudi in ne bo res, ne bo več grozotnega v njenem spominu. Vidite – in če bi komu povedala – če bi že vedeli drugi ljudje – potem – potem ne bi bilo več možno, da bi se nekega jutra zbudila – potem bi bilo za vedno res!

Tereza: Ojé, ojé, ojé!

Hana (se ji iztrga vzdih): Prav imate, mnogo bolje bi bilo, da je bila takrat takoj povedala staršem, prav imate! Lopov je dobil pogum, ko je molčala, in je še prišel.

 

Lina je vstala takoj po potem bi bilo za vedno res. Tako, kot je bila vajena v svojem življenju – skoraj neopazno. Od svoje klopi do vrat, ki so stala nasproti, se je sprehodila kot profesionalna igralka, ki točno ve, ob kateri repliki mora vstati in zapustiti oder, hkrati pa mora upoštevati režiserjevo navodilo, naj to stori nevpadljivo. Ni ji docela uspelo: sošolka, ki je brala, se je ustavila in jo začela spremljati s pogledom. Lina je medtem prišla do vrat in jih nežno odprla. Slišati ni bilo niti šuma; če se ne bi ustavilo branje, ne bi videl, da zapušča razred. Vrata so se tudi zaprla neslišno. Morda jo tišči na wc in ne želi motiti, sem pomislil … še zmeraj trdno prepričan, da o Dogodku v mestu Gogi vem vse, kar je treba in kar je možno vedeti.

Prikimal sem in branje je steklo dalje. Prebrali smo do konca odlomka in se začeli pogovarjati o prebranem: Kako to, da je Hana o zlorabi govorila posredno? Se je Tereza odzvala dobro? V kakšni funkciji nastopajo didaskalije …

»Greš prosim pogledat, kje je Lina!« sem med razpravo zaprosil dijakinjo, ki je sedela na mestu poleg njenega. Prikimala je in vstala. Ni ji bilo treba daleč. Ko je odprla vrata, sem Lino zagledal tudi sam: zgrbljena je sedela na klopi pred razredom. Opravičil sem se, zapustil razred in za seboj zaprl vrata. Njen bledi obraz je bil spačen od groze, smaragdno zelene oči prazne, mrmrala je težko razumljive, nepovezane besede in se tresla, kot bi jo pravkar potegnili iz ledeno mrzle vode. Tresoče telo se je zvijalo v klobčič. Z rokami je objemala svoje noge, kot bi želela najti vsaj malo opore pred divjanjem viharja v njeni notranjosti.

Stopil sem do nje in nemočno obstal. Ničesar nisem rekel, dodajal, opravičeval, pojasnjeval. Ko sem sedel ob nebogljeni Lini, mi je njena telesna agonija razkrivala obup(a)no resnico o kruti življenjski zgodbi, ki jo je nosila: sumi o zlorabi, trpinčenju, zanemarjanju, za katere smo slišali, a niso bili nikoli nedvoumno potrjeni, so zdaj govorili skozi njeno telo jasneje, kot bi zmogla katera koli beseda. Za trenutek sem občutil, kakšen hudič je križ, ki ga prenaša. Naduto bi bilo, ko bi si še naprej domišljal, kako o Gogi vem vse. Ali književnosti. Še bistvo je postalo prozorno.

V razred se sem vrnil z močnim občutkom, da je književnost nemogoče imeti docela pod nadzorom. Nikoli več se ga nisem znebil. Pravzaprav – držim se ga kot klòp.

Lina se je k pouku vrnila čez nekaj tednov. Ni želela govoriti o tem, kar se je zgodilo. Težko bi povedala več.

 

Vprašanja Traudl so postala tudi moja vprašanja. Bi moral vedeti več, kot je bilo zahtevano? Vedeti tudi tisto, česar ne moremo, ne smemo vedeti oziroma ne vemo, da moramo vedeti? Kaj storiti, kadar se zavemo, da smo storili vse, a ne bi smeli storiti ničesar? Kako ravnati, kadar moramo storiti vse, da ne bi storili ničesar?

Verjetno ne. A na olajševalne okoliščine se ne morem sklicevati – predobro sem poznal književnost. Vedel sem, kaj se v književnih delih zgodi z vsemi, ki do konca verjamejo, da je življenje (ali književnost, ki je zgolj destilirano življenje) mogoče povsem nadzorovati. Svojo zgodbo zavozijo v tragedijo. In včasih, žal, ne samo svoje. Z ničimer ni mogoče bolj izgubiti nadzora kot s prepričanjem, da je mogoče imeti nadzor. To je lekcija, zaradi katere se mi – paradoksalno – zdi književnost še naprej vredno poučevati. Tudi Dogodek v mestu Gogi. Le da se zdaj dobro zavedam, da nadzor obrača, naključje pa obrne.

Tudi Traudl je odgovor na svoje življenjsko vprašanja Ali bi lahko vedela? našla slučajno, lahko bi rekli po srečnem naključju. Nekega dne se je sprehajala po pokopališču, na katerem je bila pokopana Sophie Scholl, mlada članica nemškega odporniškega gibanja Bela vrtnica (Die Weiße Rose), obsojena in usmrčena 22. februarja leta 1943. Pretresena Traudl je opazila, da sta bili s Sophie rojeni istega leta (1921) in da je Sophie umrla istega leta, kot je ona začela delati za Hitlerja. Doumela je: vprašanje ni, ali bi lahko vedeli. Vprašanje je, ali hočemo vedeti.

»Včeraj sem napisal očetu dolg odgovor,« je novelo Sreča zaključil Ciril Kosmač. »Pisal sem mu o svojih težavah in ga potolažil. Preden sem pismo zapečatil, sem ga še enkrat prebral in videl sem, da sem mu pisal, naj potrpi in naj si nikar tako ne žene k srcu svojih težav, zakaj prej ali slej bo nas vse doletela sreča.«

  

---

[1] Umetnost je tista, ki je – poleg filozofije – azil za če-je in ampak-e. Prepovedovati umetnost pomeni prepovedati dvom v absolutno vednost in prav. Prav sporna umetnost je običajno tista, ki nam približa nepredstavljive poglede Drugega. Ko jo odstranimo iz življenj, se tveganje, da bomo sprejeli eno resnico, izjemo poveča. Zanimiva povezava med Traudl in Hitlerjem je silno pomenljiva in veliko pove o tem, kam vodijo neuresničene umetniške sanje: medtem ko je bil Hitler zavrnjen na slikarski akademiji in se še danes sprašujemo, kako bi se zavrtelo kolo zgodovine, če bi ga sprejeli, si je Traudl v najstniških letih silno želela postati balerina. Ker ni opravila sprejemnih izpitov na plesni šoli, se je vpisala v šolo za strojepiske. Neuresničena umetnika je kmalu zatem povezala zgodovina in nas tudi tako posvarila, kam pomembno je spodbujati umetniško delovanje …

*Esej je bil izvirno objavljen v reviji SODOBNOST, 3. novembra 2021. 

https://www.sodobnost.com/klemen-lah-sreca-v-mestu-gogi/

8. O ILIADI

Nekoč me je ob pripravi na učno uro o Homerjevi Iliadi obšla nenavadna misel: "Kaj, če ne bi razmišljal zgolj o tem, kaj bom povedal in kako, temveč tudi, kdo bi o dani temi najbolje govoril? Kdo bi jo najbolje predstavil? Iz srca?" Še preden sem pomislil do konca, se je na robu spomina prikazala zabrisana pojava. 

Zelo malo vem o njem. V knjigi Tito and the rise and fall of Yugoslavia ga omenja zgodovinar Richard West, in sicer v poglavju o masakru v Kragujevcu. Kot edinega nemškega vojaka, ki se je uprl ukazu. Naj spomnim: nemška soldateska je v Kragujevcu pobila 2778 nedolžnih civilistov, in sicer v skladu z legalno, a hkrati povsem psihopatsko odredbo feldmaršala Wilhelma Keitla, da je potrebno za vsakega padlega nemškega vojaka ubiti 100 talcev. Prizanesli niso nikomur: niti dijakom in učiteljem kragujevške gimnazije ne.

Ne vem, kako mu je bilo ime. Verjetno je imel kakšno vsakdanje nemško ime: Hans, Stefan, Karl, Klaus, Dieter, Walter. Morda Günter, ne vem. Vem le, da tistega nesrečnega dne, 20. oktobra 1941, ni zmogel streljati. In da je z zavrnitvijo ukaza zapečatil svojo usodo - kdor ne strelja, je ustreljen, je veljalo tega dne. Takoj.

Ničesar ne vem niti o tem, kaj je razmišljal, čutil. Zanesljivo je le nekaj: tik pred smrtjo je moral biti strahovito osamljen - za sovražnika je veljal tako v srbskih kot nemških očeh. Domnevam celo, da je bila smrt zanj odrešitev. Njegova usoda me namreč neizbežno spominja na botanika Freemana Lowella, glavnega junaka znanstvenofantastičnega filma Silent Running (1972). Tudi Lowell se upre; ko oblasti zahtevajo, da zaradi previsokih stroškov na vesoljski ladji uniči zadnje vrtove, ki so še ostali (na Zemlji je vse opustošeno), se znajde v veliki stiski: rastline in živali mu pomenijo vse, toda kolegi si želijo ukaz le čimprej izvršiti. Radi bi se vrnili domov.

Obupani Lowell, ki bi storil vse, da reši zadnji vrt na svetu, tudi stori vse: dvigne roko nad kolege in odpluje globoko v vesolje. Zdaj je sam: z nikomer se ne more iskreno pogovoriti, nihče na svetu ne bi razumel etičnih vzgibov njegove odločitve. Osamljenost postaja nevzdržna. Na koncu vrt prepusti robotu, sam pa se ubije. Konec filma: v svetu, v katerem se moraš izobčiti zaradi zagovora najbolj temeljnih človeških vrednot, je smrt videti kot odrešitev.

Če tega neznanega nemškega vojaka ne bi bilo, bi bil naš svet enak svetu, v katerem je uničen poslednji vrt. Ne, tega vojaka, ki je odvrgel puško, bi si morali magari izmisliti. Z vso pravico: svet, v katerem vsa vojska poslušno in brez pomisleka pobija tudi dijake, je svet, v katerem mora človek umreti, če želi preživeti.

Ne vem, kako je izgledal. Ničesar ne vem o njem. Le to, da bi krasno predstavil Homerjevo Iliado. Vidim ga, kako pozornosti ne namenja homerskemu vprašanju, vpletanju bogov, zgradbi junaškega epa, daktilskemu heksametru, okrasnim pridevkom, homerski primeri, dogajalnemu času in prostoru, oznaki oseb, Ahilovemu besu, razliki med Iliado in trojansko vojno in kar je še tega. Namenja, toda le toliko, kot je potrebno za maturo. A v resnici želi govoriti predvsem o trojanskem junaku Hektorju. Slišim ga, kako retorično sprašuje dijake: "Si predstavljate, da je Homer v Iliadi najbolj častil junaka z nasprotne strani? Grški junaki, ki so pripadali njegovi strani, so bili predstavljeni kot zamerljivi, jeznoriti, malenkostni - spomnite se le Ahila in Agamemnona! Toda Hektor, Trojanec od glave do peta, je predstavljen kot časten vojak in velik človek! Ponavljam - Homer, Grk od glave do peta, najbolj izbrane besede namenja največjemu grškemu sovražniku. Pred skoraj tri tisoč leti počenja nekaj, česar nismo zmožni niti danes." Za trenutek se zaustavi in zamisli: "Homer nas skozi Hektorja uči, kaj pomeni biti človek: najbolj smo ljudje, ko smo zmožni videti ljudi, tudi če stojijo na drugem bregu, tudi če nam stojijo nasproti. Ni večjega poguma, kot pokazati na drugi breg in glasno reči: "Tudi tam so ljudje!"

Odličen učitelj bi bil. Se je pred smrtjo zavedal, da bo njegovo homersko junaštvo pozabljeno? Da njegovo dejanje ne bo preprečilo pobijanja? Da po pokolu v Kragujevcu nihče v Evropi ne bo mogel več trditi, da ne ve, komu prisega, ko prisega Hitlerju? Ne vem. Vem le, da je bil po srcu Homer. Tako kot za Homerja tudi za nemškega vojaka ne vemo, ali je v resnici živel ali gre le za legendo. Vemo pa, da je moral obstajati, pa naj je živel ali ne: brez obstoja takih ljudi se nad svet spusti tak hlad, kot se spusti v Murnovi Pesmi o ajdi: "Ah, že skoro bo prišla / mrzla in hladna - / na ves svet / legla je čarovnica."

Zasluži si ime. Naj mu bo ime Človek. 

Toliko o Iliadi.