Nekoč me je ob pripravi na učno uro o Homerjevi Iliadi obšla nenavadna misel: "Kaj, če ne bi razmišljal zgolj o tem, kaj bom povedal in kako, temveč tudi, kdo bi o dani temi najbolje govoril? Kdo bi jo najbolje predstavil? Iz srca?" Še preden sem pomislil do konca, se je na robu spomina prikazala zabrisana pojava.
Zelo malo vem o njem. V knjigi Tito and the rise and fall of Yugoslavia ga omenja zgodovinar Richard West, in sicer v poglavju o masakru v Kragujevcu. Kot edinega nemškega vojaka, ki se je uprl ukazu. Naj spomnim: nemška soldateska je v Kragujevcu pobila 2778 nedolžnih civilistov, in sicer v skladu z legalno, a hkrati povsem psihopatsko odredbo feldmaršala Wilhelma Keitla, da je potrebno za vsakega padlega nemškega vojaka ubiti 100 talcev. Prizanesli niso nikomur: niti dijakom in učiteljem kragujevške gimnazije ne.
Ne vem, kako mu je bilo ime. Verjetno je imel kakšno vsakdanje nemško ime: Hans, Stefan, Karl, Klaus, Dieter, Walter. Morda Günter, ne vem. Vem le, da tistega nesrečnega dne, 20. oktobra 1941, ni zmogel streljati. In da je z zavrnitvijo ukaza zapečatil svojo usodo - kdor ne strelja, je ustreljen, je veljalo tega dne. Takoj.
Ničesar ne vem niti o tem, kaj je razmišljal, čutil. Zanesljivo je le nekaj: tik pred smrtjo je moral biti strahovito osamljen - za sovražnika je veljal tako v srbskih kot nemških očeh. Domnevam celo, da je bila smrt zanj odrešitev. Njegova usoda me namreč neizbežno spominja na botanika Freemana Lowella, glavnega junaka znanstvenofantastičnega filma Silent Running (1972). Tudi Lowell se upre; ko oblasti zahtevajo, da zaradi previsokih stroškov na vesoljski ladji uniči zadnje vrtove, ki so še ostali (na Zemlji je vse opustošeno), se znajde v veliki stiski: rastline in živali mu pomenijo vse, toda kolegi si želijo ukaz le čimprej izvršiti. Radi bi se vrnili domov.
Obupani Lowell, ki bi storil vse, da reši zadnji vrt na svetu, tudi stori vse: dvigne roko nad kolege in odpluje globoko v vesolje. Zdaj je sam: z nikomer se ne more iskreno pogovoriti, nihče na svetu ne bi razumel etičnih vzgibov njegove odločitve. Osamljenost postaja nevzdržna. Na koncu vrt prepusti robotu, sam pa se ubije. Konec filma: v svetu, v katerem se moraš izobčiti zaradi zagovora najbolj temeljnih človeških vrednot, je smrt videti kot odrešitev.
Če tega neznanega nemškega vojaka ne bi bilo, bi bil naš svet enak svetu, v katerem je uničen poslednji vrt. Ne, tega vojaka, ki je odvrgel puško, bi si morali magari izmisliti. Z vso pravico: svet, v katerem vsa vojska poslušno in brez pomisleka pobija tudi dijake, je svet, v katerem mora človek umreti, če želi preživeti.
Ne vem, kako je izgledal. Ničesar ne vem o njem. Le to, da bi krasno predstavil Homerjevo Iliado. Vidim ga, kako pozornosti ne namenja homerskemu vprašanju, vpletanju bogov, zgradbi junaškega epa, daktilskemu heksametru, okrasnim pridevkom, homerski primeri, dogajalnemu času in prostoru, oznaki oseb, Ahilovemu besu, razliki med Iliado in trojansko vojno in kar je še tega. Namenja, toda le toliko, kot je potrebno za maturo. A v resnici želi govoriti predvsem o trojanskem junaku Hektorju. Slišim ga, kako retorično sprašuje dijake: "Si predstavljate, da je Homer v Iliadi najbolj častil junaka z nasprotne strani? Grški junaki, ki so pripadali njegovi strani, so bili predstavljeni kot zamerljivi, jeznoriti, malenkostni - spomnite se le Ahila in Agamemnona! Toda Hektor, Trojanec od glave do peta, je predstavljen kot časten vojak in velik človek! Ponavljam - Homer, Grk od glave do peta, najbolj izbrane besede namenja največjemu grškemu sovražniku. Pred skoraj tri tisoč leti počenja nekaj, česar nismo zmožni niti danes." Za trenutek se zaustavi in zamisli: "Homer nas skozi Hektorja uči, kaj pomeni biti človek: najbolj smo ljudje, ko smo zmožni videti ljudi, tudi če stojijo na drugem bregu, tudi če nam stojijo nasproti. Ni večjega poguma, kot pokazati na drugi breg in glasno reči: "Tudi tam so ljudje!"
Odličen učitelj bi bil. Se je pred smrtjo zavedal, da bo njegovo homersko junaštvo pozabljeno? Da njegovo dejanje ne bo preprečilo pobijanja? Da po pokolu v Kragujevcu nihče v Evropi ne bo mogel več trditi, da ne ve, komu prisega, ko prisega Hitlerju? Ne vem. Vem le, da je bil po srcu Homer. Tako kot za Homerja tudi za nemškega vojaka ne vemo, ali je v resnici živel ali gre le za legendo. Vemo pa, da je moral obstajati, pa naj je živel ali ne: brez obstoja takih ljudi se nad svet spusti tak hlad, kot se spusti v Murnovi Pesmi o ajdi: "Ah, že skoro bo prišla / mrzla in hladna - / na ves svet / legla je čarovnica."
Zasluži si ime. Naj mu bo ime Človek.
Toliko o Iliadi.
