Šolski eseji so cikel
zgodb, napisanih v zahvalo in homagge največjim učiteljem v mojem življenju –
učencem in dijakom. Temeljijo na resničnih dogodkih in osebah,
vendar so napisani tako, kot sem jih doživel (torej zelo subjektivno). In so
torej zgodbe brez večje dokumentarne vrednosti – toliko bolj, ker se zavedam,
kako krhka in labilna tvorba je moj spomin. Imena resničnih oseb so praviloma
spremenjena, prav tako nekatere okoliščine – nekatere namerno, da bi čim bolj zakril identiteto, nekatere
nenamerno. Pišem o učencih in dijakih, ki jih ne poučujem več (v nasprotnem
to pomeni, da sem zaprosil za dovoljenje njih in njihove starše).
