3. PETDESET ODSTOTKOV

»Človek in pol, točka in pol ...«

Marko Brecelj

I. 

»Nebesa!« je dahnil, ko se je usedel v avto. V normalnih okoliščinah bi bila to hiperbola, retorična figura, ki izraža pretiravanje. Toda okoliščine niso bile normalne: v Karlobagu, kjer sem mu ustavil, je brila ledena burja. Samo pet minut na svežem zraku je zadoščalo, da je človeka prezeblo do kosti, nesrečni štopar pa je na cesti zmrzoval že od zgodnjega jutra. Ko sem mu ustavil, je imel roke tako prezeble, da je le nemočno prijemal kljuko, odpreti pa ni mogel. Stopil sem hitro ven in mu odprl vrata: ko sem ga prijel pod nadlahet, se je lahko počasi usedel v avto. Roke je tiščal globoko v žepe plašča še kakšno uro. Ogretemu avtomobilu je lahko brez pretiravanja rekel nebesa. 

»Vi ste gotovo angel!« je zadovoljno zapredel, ko sem povečal gretje. 

To pa je bila hiperbola. Če bi namreč lahko prebral moje misli, bi zanj ne bil več niti človek, kaj šele angel: ko sem ga zagledal v daljavi, sem se hotel sprva pretvarjati, da nekaj brskam po predalu in – peljati mimo. Videti je bil namreč kot štopar, ki je naredil vse, da mu ne bi kdo ustavil. Naj povem drugače. Če obstaja štoparski loto listek, je jasno, kaj je dobitna kombinacija: mladost, ženski spol, vitek stas, širok nasmeh, beli zobje, urejenost, treznost. Možakar, ki sem ga pobral, je obkrožil vse nasprotno.

Ustavil sem mu zgolj in samo zaradi davno dane obljube. Konec drugega letnika sva se s sošolcem odločila odštopati v Amsterdam. Bila sva štoparja brez razloga: s polnimi pljuči sva vdihavala osemdeseta, imela sva šestnajst in želela sva spoznati, kako je, če si »Amsterdamac, da se ne bi osječao stranac« (Riblja čorba). Če besedico nekako razumemo zelo pogojno, lahko rečem, da je do Stuttgarta še nekako šlo, od tam naprej pa tudi nekako ne več. Kar se mene tiče, so se tistega dne končala osemdeseta in začela devetdeseta: v rojstnem mestu mercedesov sva se cel dan marinirala na razbeljenem asfaltu ter počasi dušila v smogu, »die Autos« pa so drveli mimo naju, kot da sva se postavila ob testno progo za prvi cestni preboj nadzvočne hitrosti. Le občasnemu divjemu trobljenju sva se lahko zahvalila, da si nisva začela domišljati, kako sva po naključju odkrila čarobno formulo nevidnosti. Stanje je bilo po celodnevnem stanju ob cesti tako obupno, da sva se malo pred mrakom oba zaobljubila: on, zgleden katolik, je Mariji obljubil romanje na Brezje, jaz, v najboljšem primeru ponesrečen poskus Titovega pionirja, pa sem se v pomanjkanju kakšne bolj duhovne ideje zaklel, da bom ustavil vsakemu štoparju. Ko bom velik in imel avto. Čigava obljuba je bila uslišana, težko rečem, a oba sva se živa in zdrava vrnila domov. Ali se je prijatelj pozneje oglasil na Brezjah, vesta on in Marija, jaz pa sem kot »zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo« po opravljenem vozniškem izpitu pobral vsakega štoparja, ne glede na to, v kakšnem agregatnem stanju je stal ob robu cestišča. Tudi nesrečnika v Karlobagu.

»Greste v Senj?« je vprašal, ko se je za silo odtalil.

»Ja! V Ljubljano se vračam.« Prezračevanje sem diskretno premaknil z 1 na 2.

»Niste videti turist,« je pripomnil.

»Hvala za kompliment,« sem se nasmehnil. »Profesor sem. V Zadru predavam.«

»Eh, službo imate! Nebesa!« se je navdušeno vrnil k nebesom.

»Honorarna nebesa!« sem skušal umiriti njegovo evforijo.

»Pa honorarna!« se ni dal. »Veste, kaj vam povem, profesor?« Obraz se mu je pomračil. »Imel sem kar nekaj služb.« Misel je podkrepil s premrlimi prsti obeh rok. »Ena bolj klinčeva od druge.« Ozrl se je skozi okno proti Velebitu. »Jebe te v glavo vsak, ki ima pet minut. Pa to, pa ono, pa od jutra do večera, pa od ponedeljka do ponedeljka … še mašino se vsake kvatre enkrat ugasne. Pa da bi bil kdo hvaležen! Hvala lepa slišiš samo, ko te odpustijo. Boljše, da si tiho. Človeških rezervnih delov jim itak nikoli ne zmanjka. A nočeš delat!?« je padel v monolog, »sto jih stoji v vrsti! A veste, kakšni so pri nas razpisi za natakarja?« Ni čakal na moj odgovor. »Prijavi se ti jih petsto! Petsto, pa sem malo rekel. Kar hočeš: inženirji, arhitekti, novinarji, oblikovalci, profesorji ...« me je pomenljivo pogledal, »... izberejo pa joškasto biondo z osnovno šolo. Čez mesec dni, ko jo je treba plačati, pa nov razpis. In nova bionda! Jebeš tako državo ... Pa ne pričakujemo veliko – plača se nam zdi dobra že, če pride na račun. Saj je vseeno, kakšen je ta drobiž, položnice na koncu itak plača Rdeči križ.« Izgubil se je v plohi kletvic.

Dolgo je molčal, obraz mu je otrdel. »Veste, kaj je pa najhujše? Službe so živa jeba, ni hujšega. Pekel! Ampak brez službe … brez službe! V peklu je grozno, ampak brez pekla je pa še huje. Glejte mene! Ne vem, angel moj, zakaj ste me pobrali ...« Zaskrbelo me je, da čaka na odgovor. Na srečo je hitro nadaljeval. »Ampak odgovorite mi, prosim, vi ste šolani: kakšno je to življenje, če si celo pekla ne zaslužim več? «

V njegov glasu je zavel podoben mraz kot zunaj na burji. Kako mrzel je zanj ta svet, da se mu toži celo po izgubljenem peklu, sem se spraševal. Da pekel doživlja kot nebesa? Če to ni cinična perverzija sodobnega sveta, kaj je? Kot bi nas pred rojstvom vprašali, v katerem romanu Stephena Kinga bi si želeli preživeti otroštvo … V daljavi se je prikazala senjska trdnjava.

»... zdaj iščem novo službo. Celo turnejo imam po lepi naši, kot da sem jebena Severina … Zato štopam, ni denarja niti za bus. Trkam od vrat do vrat. Poglejte!« Iz žepa plašča je privlekel posvaljkan listek. »Tule imam še en naslov, kamor moram potrkati v Senju. Potem pa ne vem več. Trkam kot idiot. Ni vrat na Hrvaškem, na katera še nisem potrkal ...« Prijel je rob svojega zamazanega plašča in ga dvignil v zrak. »Profesor, kdo me bo vzel takšnega?!«

Kaj naj bi mu odvrnil? Morda se zgodi čudež in ga zaposli nekdo tako, kot sem ga jaz pobral na cesti – zaradi neke davne zaobljube.

»Hvala vam za danes,« me je pogledal v oči. »Nihče mi ne bi ustavil. Če sem iskren, sem si že dejal još malo šetnje uz more i gotovo«.*

»Ne daj se, Ines?«

»Bravo, profesor!« Molčala sva do Senja. Ustavil sem mu v centru na avtobusni postaji.

»Profesor, povejte, koliko sem vam dolžan?« Nejeverno sem ga pogledal: siromak, izmučen od življenja, neprespan, depresiven, verjetno lačen in brez ideje, kje bo spal, me sprašuje, ali sem mu kaj dolžan? Od uboge pare ne bi mogel vzeti niti centa.

»Ups, pardon, se opravičujem!« sem se z roko udaril po čelu. Vzel sem denarnico in izvlekel vse bankovce. Bilo je okrog dvesto kun. »Pozabil sem vam vrniti. Preplačali ste!«

Zakrohotal se je. »Haha, ne morem verjeti! Slovenec s smislom za humor!«

Nisem odmaknil roke. Smrtno resno sem ponovil: »Prosim, vzemite! Preplačali ste! Stokrat ste preplačali!«

Zrla sva si v oči nekaj sekund. 

"Ma jebeš vse skupaj!" Vzel je bankovce in mi močno stisnil roko.

»Hvala, profesor!« Zaprl je vrata in stopil v pekarno.
Ne vem, če sem bil še kdaj srečnejši, ker sem bil pri šestnajstih samo ponesrečen poskus Titovega pionirja.

II. 

 »V šoli mi je bilo od prvega dne prijetneje kot doma,« uvodoma pove Elena Greco, glavna junakinja romana Genialna prijateljica Elene Ferrante. Takoj, ko sem prebral poved, sem si rekel - kot bi to napisal Bojan. Tudi njemu je bilo v šoli prijetneje. Naj vas prislov prijetneje ne zavede – tudi to je hiperbola, le da olepševalna. Nič prijetnega ni v Elenini šoli: učiteljski in vrstniški teror sta tam nekaj tako samoumevnega kot šolski zvonec. Elena tega pekla nikoli ne bi doživljala kot prijetnega, če … Če ne bi obstajalo tudi življenje izven šole. Naj je bilo v šoli še tako »prijetno«, je bil to mačji kašelj v primerjavi z običajnim življenjem v revni neapeljski četrti, v kateri so bile kletvice, pretepi, zanemarjanje in celo umori del vsakdanje rutine. Nič čudnega, da pekel šole za Eleno in številne druge učence predstavlja nebesa. Ne samo to: ko starši Eleni dovolijo nadaljevati šolanje, ji mnogi vrstniki, tudi njena genialna prijateljica Lina, ta pekel zavidajo. Njihova usoda, tako kot štoparjeva, pripoveduje zgodbo, ki je Sveto pismo ne omenja: kako nekateri niso bili pregnani samo iz raja, temveč tudi iz pekla.

Tudi za Bojana je bila šola »prijetna«. Zadoščalo je, če ga je človek videl v razredu ali na šolskem hodniku: bil je napet in na preži, kot bi ga neznani burkež postavil v zverinjak. Svoje misli je bolj ali manj posvečal enemu: kako se v širokem loku izogniti konfliktom. Zato se je z vsem svojim bitjem trudil, da ne bi z ničimer zbujal pozornosti; med šolsko uro je ramena skrčil na minimum, hrbet upognil, glavo potisnil navzdol, pogled pa fiksiral na zvezek. Le redko sem videl njegov obraz, kaj šele oči. Na njem je bilo težko obstati s pogledom – zdrsel je po njem kot po spolzkem ledu. Takoj, ko je učitelj zapustil razred, je zdrsnil tudi iz spomina.

Klepetal seveda ni, le tiho sledil snovi in včasih z mislimi zataval po samo njemu znanih prostranstvih. S sošolci je govoril, če je bilo nujno in kar je bilo nujno. Tudi sam sem ga nerad karkoli vprašal, saj je takoj zmrznil, kot bi ga zasačil med kakšnim hudodelstvom. Poleg tega po navadi ni povedal ničesar, če pa je, se je kmalu zataknil v jecljanju. Kar se je kazalo pri šolskem uspehu. Že med odmorom je sicer sedel v klopi in utrjeval snov zadnjih ur, po pouku pa odhitel domov in se učil za preizkušnje naslednjega dne. Uspeh? Glede na trud pičel: bolj kot ne dvojke. In vendar: v šoli mu je bilo prijetneje.

Nikoli ne bi vedel, kakšna nebesa zanj predstavlja šola, če se ne bi nekoč med šolskim odmorom pogovarjal z razredničarko. Na lepem sem jo zaprosil, naj mi tudi o njem pove kaj več. Med popravljanjem svoje mize ga je na kratko opisala. 

»Kaj naj rečem? Tih, miren. Dober fant. Pa prijazen! Z njim ni problemov! Aja!« Nehala je pospravljati in me pogledala v oči. »Jeclja, to si opazil?« Prikimal sem. »Lansko leto je začel. V prvem letniku, tebe še ni bilo. Prej ni jecljal!«

»Ne?«

»Usedi se,« mi je odločno pokazala s prstom na moj stol, za kratek čas pomolčala in tiho spregovorila. »Oče! ... njegov oče je težek primitivec, ne morem lepše reči. Če je v šoli kaj narobe, potem …« Govorila je vse bolj tiho in počasi. »Lani je fasal negativno pri matematiki. Tik pred prvomajskimi počitnicami. Nič usodnega, se zgodi, v mesecu in pol, kolikor je do konca leta, se da še vse popraviti, a ne. Po počitnicah se je vrnil in ... jecljal!« Sklonila se je proti meni in tiho rekla. »Oče ga je tako premlatil, da … od takrat jeclja!« Uperila je prst vame. »In ne sprašuj me prosim, ali smo kaj prijavili na Center za socialno delo. Ker bom zdajle jaz šla tja koga premlatit!« Vstala je, vzela šolski dnevnik in zapustila zbornico.

Z mize sem počasi vzel v roke šop listov: jezikovne teste iz Bojanovega razreda, ki sem jih nameraval popraviti popoldne in naslednji dan vrniti. Obračal sem drugega za drugim, dokler nisem našel lista z njegovim imenom. Vzel sem rdeč kemični svinčnik; najprej sem popravil vse naloge, nato seštel točke ...

… sranje, mi je ušlo na glas … Bojanu je zmanjkala točka do dvojke! Ni mogoče! Ponovno sem vse seštel … sranje! Točka do 50 %! Morda kaj narobe računam? Vzel sem kalkulator in postopoma sešteval še z njim … še vedno sranje. Kakor koli seštejem – točka manjka! Pa prav ena točka! Test sem odložil na mizo.

Vstal sem in si nalil kozarec vode. Sem se morda kje zmotil? Hitro sem se vrnil in podrobno pregledal test, nalogo za nalogo. Nikjer nič. Obsesivno sem vedno znova pregledoval in obračal test. Ko se mi že prvo leto poučevanja ne bi zgodil inšpekcijski nadzor, bi to preklemansko točko »pomotoma« dodal pri kakšni od nalog. Šolo, kjer sem učil, je tistikrat doletela redna inšpekcijska kontrola, jaz pa sem prvič v življenju imel srečno roko pri žrebu: izžreban sem bil, da prinesem svojo polletno bero testov in jo izročim v pregled specialni enoti šolskih inšpektoric. S cmokom v grlu sem jih oddal, nato pa so se minute vlekle kot vlak od Ljubljane do Črnomlja … Ko je bil pregled končan, je ravnatelj prihitel po mene. Njegovo potno čelo ni napovedovalo nič dobrega: »Kličejo te!« Zaskrbljen sem vstopil v njegovo pisarno, kjer me je s strogimi pogledi pričakala komisija štirih inšpektoric. »Sedite, profesor!« je brez pozdrava ukazala ena izmed njih. Prestrašeno sem se usedel. Gledale so me tako očitajoče, da se je razveljavitev vseh mojih diplom zdelo nujno, a še vedno milostno dejanje.

»Najden je bil test, v katerem ste napačno sešteli točke,« je brez uvodnih ceremonij rekla tista, ki je bila videti alfa (predstavile se niso, kar je zelencu, kot sem bil, dodatno nagnalo strahu v kosti): »Prišteli ste dve dodatni točki!« Zgroženo so se spogledale, jaz pa sem se moral ugrizniti v jezik, da nisem bleknil česa takega kot »A bejž!?« Ko ne bi tako srepo strmele vame, bi jih osrečil z veselim oznanilom: pravkar so ovrgle krivičen predsodek, da se učitelji pri seštevanju vselej zmotimo samo v škodo učencev (navzdol). Tako namreč kaže zgodovina dijaški reklamacij – brezdanji niz premalo seštetih točk … Malokdo se pride pritožit, ker smo sešteli preveč (kdor je prišel, mu v zahvalo praviloma nisem brisal podarjenih točk ali pa je dobil dodatno priložnost). A sem ostal raje tiho: ponižno sem odposlušal pridigo, prikimaval namigom tipa »računanje vam pa ne gre najbolje, a ne«, pozneje pa še napisal zahtevano poročilo skesanca. Zadovoljen, da se je burka končala.

Na dogodek sem hitro pozabil, strah, da bi moral ponovno stopiti pred inšpekcijski vod, pa se je zasidral v kostnem mozgu. Ko bi med ponovnim pregledom odkrile dodatno točko v Bojanovem testu, bi se težko zagovarjal: prvič sem se zmotil, tokrat se ne bi. Na mojem obrazu bi se to jasno videlo. Kot tisti znameniti zajček iz vicev, ki globoko v gozdu in daleč od vseh vsakomur pove svoje, sem se v varnem zavetju svojih misli začel pričkati s celotnim inšpektoratom. »Kaj je narobe, če mu pripišem točko? Ste kdaj temeljito prebrale Sofoklejevo Antigono? Potem veste, da je včasih legitimno (moralno) nad legalnim; če so pravila slaba, ni slabo, če jih kršimo. In to je tak primer! Primer postkonvencionalne morale po Kohlbergu!« sem pametoval. »Nekoč, nekje, nekdo se je pač spomnil, da je 50 % tista meja, ki loči znanje od neznanja. To ni samo v nasprotju z učenjem v vsakodnevnem življenju, kjer ne štejemo odstotkov, temveč se učimo, dokler ne znamo. To je v nasprotju tudi z elementarno pravičnostjo! Ljudje smo si različni: kar je za nekoga 50 % odstotkov, je za drugega 20 %, za tretjega 75 % in za četrtega 100 %. Dobro, neka meja mora biti, a se je ne smemo držati kot pijanec plota, kadar drobna točka ločuje pekel od nebes! Ne, to pravzaprav niti ni povezano z Antigono,« sem se jezil še naprej. »Bolj je povezano z rimskim mitom o Romulu ter Remu: Romul je ubila Rema, ker je ta preskočil njegov zid. Veste, zakaj Rem ni smel preskočiti zidu? Zato ker ga ni smel. Samo zato! 50 % ima povsem enako utemeljitev. Kadar je zid le zaradi zidu, pravilo zaradi pravila, ju je treba preskočiti,« sem se pridušal ...

Jeza je pogosto samo maska, s katero uspešno prikrijemo to, s čimer se ne moremo soočiti. Nič drugače ni bilo tokrat: ko sem le za trenutek prekinil z maškarado, sem v ozadju zaslišal tih glas. Opozarjal je na nekaj, s čimer se nisem mogel soočiti: da povezava med šolo in Bojanovim nasilnim očetom ni tako naključna, kot se zdi. Dejstvo je, da Bojanov oče šolo izrablja kot alibi za nasilje in da se mu to zdi samoumevno. Lahko se tolažim, da neupravičeno, neutemeljeno in neopravičljivo, toda to ne spremeni resnice – da lahko izrablja šolo za nasilje in da se mu to zdi samoumevno. Kot se zdi še kakšnemu staršu. In učitelju.

»Grenka je pot do učenosti. S težkim srcem sem se napotil proti šoli, s težkim srcem in plaho slutnjo, kakor se napoti grešnik do hudih sodnikov,« je o šoli pisal Ivan Cankar, podobno grenke pa so bile tudi poti številnih drugih slovenskih pisateljev. Louis Althusser in Michel Foucault, francoska filozofa, sta na osnovi takšnih in podobnih zgodb utemeljevala teze o šoli kot represivno-ideološkem državnem aparatu. Ko smo jo obravnavali med študijem, sem pozorno prisluhnil, toda zdelo se mi je, da govorimo o mračni preteklosti. Toda: če se učitelji v »mračni preteklosti« niso zavedali, kako jih bodo nekoč videli kot del »mračne preteklosti«, kakšna zagotovila imamo sodobni učitelji, da se nam ne bo primerilo enako? Se bo čez sto let pokazalo, da bi moral(i) zardevati zaradi dela v šolstvu? Za marsikoga, ki na spletnih forumih o šolstvu že zdaj učitelje slika s temnimi barvami, moja hipoteza o sedanjosti kot »mračni preteklosti« ni (pre)radikalna miselna hiperbola, temveč realnost. Ni malo spletnih zapisov, v katerih učitelje primerjajo celo s pazniki v koncentracijskih taboriščih. Seveda, spletni zapisi so radikalni in lahko jih zavržemo kot dramatiziranje. Toda takrat sem želel priti do konca in dilemo uporabiti kot temelj za miselni eksperiment: ali bi še delal v šoli, če bi vedel, da bo to obdobje čez nekaj desetletij označeno kot »mračno«?

Pričakoval sem, da bom avtomatično in kategorično rekel NE. Konec koncev, minilo je le nekaj let, ko sem brezkompromisno rekel NE služenju vojaškega roka in uveljavil ugovor vesti. Moje takratno nasprotovanje nasilju je bilo neizprosno dogmatično, zdaj pa … nisem mogel reči ne NE ne JA. Ničesar. Osupel nad svojo neodločnostjo, sem se oštel: »Ti bi bil celo paznik v taborišču!« Ko vsaj ne bi – idejo sem pograbil in miselni eksperiment z njo še radikaliziral. Predstavljal sem si, da sem veren in me nacisti odpeljejo v taborišče. Tam mi ponudijo, da postanem kapo, jetnik, ki opravlja pazniška dela. Če odklonim, me takoj ubijejo (in odletim v nebesa), če privolim, si rešim življenje (in se kot sodelavec nacistov po smrti večno cvrem v peklu). Kako bi odgovoril v tem primeru?

Kako bi bilo v resničnosti, ne morem vedeti, v miselnem eksperimentu pa sem brez pomislekov odgovoril JA. Postal bi kapo. Zaradi preprostega razloga: med jetniki sem uzrl Bojana. Drugače povedano: v vsakem jetniku sem uzrl Bojana. Kako naj bi rekel NE, ne da bi poskusil vsaj enega »Bojana« rešiti? Umreti in oditi v nebesa bi se zdelo strahopetno. Poleg tega: kako bi lahko živel v nebesih, zavedajoč, da bi lahko rešil »Bojana«, pa tega nisem storil, ker sem se bal pekla? Odločitev za JA je globoko egoistična: lažje bi prenesel pekel kot spoznanje, da sem zaradi nebes zapustil sočloveka v stiski.

Nisem več dvomil: če zapustim šolo, bom sicer ostal lepa duša, toda Bojana ne bom mogel zaščititi. Kdo mu bo dal točko, ki mu manjka? Delovati dobro v tem svetu včasih pomeni odreči se lepi duši: dobro delo lahko včasih storimo le, če smo se pripravljeni pogrezniti v blato ter se umazati. Miselni eksperiment me je (pri)silil, da se začnem zavedati in sobivati s temnimi deli, ki so se mi takrat zdeli nezdružljivi z menoj. Končno sem lahko prisluhnil misli Kahlila Gibrana, da so v nas »morilci, ki nikoli niso morili, tatovi, ki nikoli niso kradli, in lažnivci, ki so vedno govorili resnico«.** Moje nasprotovanje nasilju se je zmehčalo, nikoli več ni bilo dogmatično (še dobro, da me takrat niso poklicali iz vojske: mirnega srca bi preklical ugovor vesti in sprejel brezorožno služenje). In kar je najpomembnejše: na lepem sem si dovolil razmišljati, da lepa duša ni nujno lepa. Kako je lahko duša lepa, če sprejema le lepe dele sebe? Šele ko zmoremo sprejeti svojo temo, lahko zasvetimo.

Kot legalist, ki trdno verjame v pravila, sem moral dokončno obupati nad tem, da bi bilo dobro ravnanje mogoče enkrat za vselej zajeti v pravila: odgovor na vprašanje, kaj je dobro, je tako zelo odvisen od vsakokratnega konteksta, da so pravila lahko samo dobronamerni nasveti, nikakor pa zapovedi. Dolga leta poučevanja so me naučila, da je samo nekaj bolj nevarno kot kršenje pravil – da jih vselej brezpogojno spoštujemo. Kot je samo še ena stvar bolj krivična, kot da otroke obravnavamo različno – to, da jih vse obravnavamo enako. Če brezpogojno upoštevamo pravila, je ljudem, ki so bili izgnani iz pekla, zelo težko pomagati.

Pograbil sem test, odločen, da bom jaz tisti odstotek. Ponovno sem filigransko preveril naloge. Le da tokrat z drugačno namero – nisem več iskal svojih napak, temveč njegove. Pogled se mi je ustavil pri števnikih: Bojan je pri vrstilnih števnikih pozabil dodati pike, ki jih ločijo od glavnih števnikov. Če bi dodal eno samo piko, bi dobil točko in dosegel 50 %. Poiskal sem kemični svinčnik s podobnim odtenkom črnila in brez oklevanja pritisnil to piko. Razlike ni bilo mogoče opaziti – opazil bi jo lahko samo Bojan, če si je zapomnil, da tu ni pritisnil pike. Dodal sem točko, zapisal odstotke (50 %) in dvojko.

Ne prej ne pozneje mi šolsko zvonec ni po žilah pognal toliko adrenalina kot pred tisto uro. Vstopil sem v razred in z veliko tremo razdelil teste. Ko sem ga izročil Bojanu, sem od strani pozorno spremljal njegovo reakcijo. Ko je zagledal oceno, me je presenetil – s pestjo je nejevoljno udaril po mizi. Nato je počasi pregledoval test. Pri števnikih se je ustavil. Nekaj časa je strmel, nato me je pogledal. V oči. Prvič, odkar vsa se poznala. Odmaknil sem pogled in se navidez posvetil drugim stvarem. Ko je zazvonilo konec ure, so vsi zapustili razred, le Bojan je obsedel v klopi. Strmel je v test. Počasi sem stopil mimo njega. Ničesar nisem rekel. Če bi me vprašal, ali sem jaz dodal piko v testu, bi najbrž odgovoril enako kot argentinski nogometaš Maradona, ko so ga vprašali, ali je odločilni gol v finalu svetovnega prvenstva res dal z roko. »Bila je božja roka!«

Ni me vprašal. Zapustil sem razred.

Ne spomnim se, da bi z Bojanom še kdaj govorila. Vsekakor nič o vrstilnih števnikih. Pri slovenščini je, na veliko začudenje vseh, začel dobivati štirice in petice. Brez moje pomoči. Dvomim, da se je učil kaj bolj, saj se je že prej učil na meji svojih zmožnosti. To, kar je bilo drugače, je bila njegova sproščenost: ko je pri slovenščini pisal teste in spise, ni več otrpnil, temveč je skoraj nonšalantno vihtel pero. 

Otroci so morda nerodni pri branju knjig, so pa visoko pismeni, kar se tiče branja misli: prepričan sem, da me je prebral in zaslutil, da pri slovenščini, dokler ga poučujem jaz, ne more nikoli dobiti manj kot 50 %. Tudi če bi oddal prazen test. Tudi če bi ta test pregledal celoten šolski inšpektorat. Tudi če bi mi grozil večni pekel. Verjetno ga je to sprostilo in je lahko pokazal, koliko dejansko zna. Drugače si tega ne znam razložiti.

Na koncu leta je slovenščino zaključil z odlično končno oceno. V redovalnici sem jo napisal na veliko in na debelo. Med dvojkami je štrlela kot sončnica na pokošenem polju.

Ob koncu šolskega leta se je moje študentsko delo na tej šoli končalo. Toda Bojan mi nikoli več ni povsem zdrsnil iz spomina. Občasno se ga spomnim in prizor je ves čas enak: zazvoni, učenci odidejo, on pa ponovno obsedi v praznem razredu. S testom v rokah. Samo nekaj je drugače: ko zapuščam razred, se opogumi in povpraša:

»Profesor, sem si sam zaslužil to dvojko?«

Začudeno odgovorim: »Zaslužil? Preplačal si jo, dragi Bojan, stokrat preplačal!«

EPILOG

Mogoče se je Hamlet motil in umreti ni samo »spati, spati, nemara sanjati«. Predstavljam si, da se po smrti zbudim pred nebeškimi durmi.

»Eh, profesorji,« se jezi sveti Peter in gleda na uro. »Še v nebesa z akademsko zamudo!«

»Se opravičujem,« rečem zmedeno. »A lahko nekaj vprašam?«

»Seveda,« reče sveti Peter med urejanjem papirjev.

»A sem prav prišel?« previdno vprašam. »Saj so to nebesa, kajne?!«

»Ja?«

»Ste prepričani, da sem na pravem mestu?«

»Samo trenutek!« Sveti Peter se skloni nad papirje in izvleče karton z mojim imenom. »Evo, točno 50 % si dobil! Za mišjega, srečko!« Nezaupljivo gledam.

»Sem jih dobil zaradi tistega načela blagor ubogim na duhu, njihovo je nebeško kraljestvo?«

»Ne!« odločno reče. »Največ točk si dobil pri šestnajstih letih. Kot ponesrečen poskus Titovega pionirja. Tako tu piše! To te je rešilo! Če ne, bi se ti že smodili podplati. Ajde, šibaj zdaj, če ne dobiš samo turistično vizo,« mi pomežikne.

Previdno vstopim v nebesa. Nenadoma nebo nad menoj potemnijo cele jate nebeških krilatcev, ki veselo frfotajo proti vhodu. Zasliši se veselo petje in sv. Petra.

»O, dr. Tadej Rifel! Dobrodošel v nebesih! Sreča tvoja, točno 50 % si dobil!«

Kaj? Tudi on 50 %! Tadej je vendar dolgoletni učitelj na škofijski gimnaziji, steber krščanske vere in morale. Kako je lahko dobil samo toliko kot jaz!? Smrdi do nebes bi rekel, če bi še bil na zemlji. Vrnem se do sv. Petra.

»Pero, tudi Tadej je dobil 50 %! A lahko vidim svoj test?«

»Seveda, ni problema,« odvrne in mi ga izroči. Počasi obračam test. Povsod nič točk, le pri šestnajstih letih je bilo napisano 49 točk. Nekdo je nato zraven pripisal še +1.

»Tu je nekdo naknadno pripisal točko,« pokažem na test.

»Kje?« začudeno pogleda sv. Peter. »Pa res!« Nasmehne se. »To je pa božja roka!«

Prešine me: morda vsi dobimo 50 % samo zato, ker nekdo naknadno pripiše točke. Mogoče to skrivaj počenja sv. Peter? Previdno se ozrem, ali je Bog v bližini.

»A sem kaj dolžan?« zašepetam.

»Ne, ne,« se nasmehne in takoj zresni. »Še preplačal si, duša draga, stokrat preplačal!«

*Pogovarjala sva se v hrvaščini. Verz je poslednji v znameniti baladi Arsena Dedića Ne daj se, Ines.

**Med ljudmi so morilci, ki nikoli niso morili, tatovi, ki nikoli niso kradli, in lažnivci, ki so vedno govorili resnico. Kahlil Gibran

V Ljubljani, 31. 12. 2019

2. ŽERJAVI

»Klemen, Jerneja te išče.«

»Katera Jerneja?«

»Iz tretjega letnika. Iz tvojega razreda!«

Jerneja? Tiho dekle, ki spregovori le, kadar so izrabljene vse druge možnosti? To mora gotovo biti kaj pomembnega. Stopil sem pred vrata zbornice.

»Jerneja, prosim!«

»Bi bili, prosim, moj mentor za zaključno projektno nalogo?«

Mentor? Seveda, kako sem lahko pozabil. Teden prej sem jim kot razrednik naročil, naj si dokončno izberejo temo za enoletno zaključno nalogo in poiščejo ustreznega mentorja, ki bo bedel tako nad njimi kot nalogo. Stvar ni mačji kašelj: enoletna zaključna projektna naloga na waldorfski gimnaziji poteka v 3. in 4. letniku in ji ne rečemo zaman »waldorfska matura«. Zahteva odgovornega dijaka, ki si zna izbrati temo, s katero se bo lahko dobro povezal in jo izpeljal. To je lahko skorajda kar koli: pisanje književnih del, filmska maska, izdelava zvočnikov, jadralnih desk, čevljev ali e-avtomobila, irski plesi, vzgoja kuščarjev, karate, dresura psa, služenje vojaškega roka, peka tort, modno oblikovanje, izdelava pohištva, fotografija, slikarstvo, romarska pot, programiranje … Vse, kar mladostnike veseli, vse, s čimer se lahko tesneje povežejo in v čemer prepoznavajo obrise svoje prihodnosti. A izbrano temo morajo teoretično raziskati (napisati nalogo) in praktično izdelati, nato pa javno predstaviti pred množico obiskovalcev – to zahteva celoletno predanost in vztrajnost. Če tega ni, je mentor pred težko nalogo.

Tokrat je kazalo, da se me je nebo usmililo: Jerneja je bila zrelo dekle in upravičeno sem si lahko nadejal, da mi kot mentorju ne bo treba doktorirati iz motivacijskih strategij. Moral sem preveriti le še eno malenkost, pravzaprav golo formalnost – katero témo si je izbrala. Nisem pričakoval večjih presenečenj: praviloma dijaki za mentorja izberejo učitelja, za katerega menijo, da najbolje pozna njihovo temo ali zanjo premore največ posluha. Mene so po navadi prosili za mentorstvo, ko so uprizarjali dramske igre, pisali romane, izdajali pesniško zbirko oziroma časopis. Včasih tudi, ko so želeli peči slaščice, variti pivo ali preteči maraton. Skratka vse, za kar so predvidevali, da mi bo blizu.

 »In téma?« Roko sem že na pol iztegnil, da ji čestitam.

»Origamiji!«

»Prosim?!« Roko sem odmaknil.

»Origamiji, umetniški izdelki iz papirja!« je ponovila. Zadržal sem sapo. Prelepo je bilo, da bi trajalo … Za nekaj trenutkov sem se odločil marinirati v lastni nemoči in se samopomilovalno spraševati, kako ji lahko pade na misel, da bi bil jaz dober mentor za tako zahtevno umetniško oblikovanje, kot so origamiji! Vsi ti papirčki, ki jih je treba zlagati na sto in en način?! Kaj o moji primernosti ne pove dovolj že to, kako malomarno se oblačim! S svojimi spranimi kavbojkami in maratonsko majico sem videti, kot da sem pravkar ušel iz nočne more Alana Hranitelja. In – saj je videla, kako kracam po tabli! Še sam moram svoje zapiske včasih nesti v najbližjo lekarno, da mi jih preberejo … Jaz in umetniško oblikovanje gresta skupaj kot krava in sedlo.

Jerneja je še naprej stala pred menoj in me vprašujoče gledala. Potrebno bo biti iskren. In diplomatski.

 »Jerneja, počaščen sem … to je res čast … origamiji … ampak, saj veš …« Ni vedela. Moral sem nadaljevati bolj direktno. »O origamijih nimam blage veze!« Ponižno sem skomignil z rameni, da bi podkrepil svoje besede.  »Z origamiji res nimam nič!« Še preden sem izgovoril do konca, me je spreletelo. Ni res, da ničesar ne vem.

… A-ta sem učil dobrih deset let pred Jernejo. Tih dijak z lepimi, mehko valovitimi, skorajda otroškimi obraznimi potezami in očmi, ki so bile pregloboke, da bi lahko zaznal, kako se počuti ali o čem razmišlja. Otroške niso bile le njegove obrazne poteze – takšne so bile tudi poteze njegove duše(vnosti). Spomnim se, kako je v prvem in drugem letniku previdno, včasih skoraj strahoma opazoval, kako vznemirjen sem, če razred v obravnavanih književnih besedilih ni zaznal vseh stvari, ki so se mi takrat zdele velepomembne in samoumevne za gimnazijce. »Vsak gimnazijec bi moral tole poznati!« je bil stavek, ob katerem je kar otrpnil. Trudil se je slediti in hkrati potrpežljivo čakal na konec pouka, ko bo doma v miru in z dodatnim trudom skušal razumeti, zakaj sem tako razburjeno krilil z rokami. Od ocen ni zahteval veliko – da se le prebije skozi ocenjevanje, kar je več, pa je dobrodošlo, a ne tudi nujno. Prav tako ni pričakoval pozornosti: najbolj zadovoljen je bil videti, če sem ga spregledal.

Njegov marianski notranji mir je vplival tudi na bližnje – težko si predstavljam človeka, ki bi ob njem lahko ostal koleričen. Če bi ocenjeval le njegovo zunanjost in vedenje, bi ga, po znanem naslovu avstrijskega pisatelja Roberta Musila, označil kot človeka brez posebnosti. Tuja sta mu bila tako teatralnost učiteljev, ki smo z dramatiziranjem poskušali prikazati, kako vznemirljiva je snov, kot burkaštvo tistih sošolcev, ki so s svojimi šalami in domislicami stopali čez rob učiteljskega potrpljenja. Verjetno bi pristal med tistimi nekdanjimi dijaki, ki nas, učitelje, nekega lepega dne pozdravijo na ulici, mi pa veselo odzdravljamo, se rokujemo, zraven pa mrzlično tuhtamo, od kod jih poznamo. In upamo, da tega ne bodo opazili. Verjetno. Ne slepim se – če ne bi bilo tistega petka, bi A. poniknil v apnenčastih tleh mojega spomina.  

Petek. Še dve uri z e-jevci, se mi je vrtelo po glavi, ko sem med glavnim odmorom hitel v zbornico. In bom doma.

Da nekaj ni v redu, sem zaslutil že na hodniku. Terezija, razredničarka e-razreda, me je pretresena čakala pred vrati zbornice.  

»Klemen, a si že slišal?«

»Slišal kaj?«

»Moji so v šoku.« Ozrla se je okrog. »Greva v zbornico!« Zaprla je vrata. »Ti imaš zdaj pri njih blok uro, a ne?« Prikimal sem. »Pravkar sem jim povedala, da so A-tu diagnosticirali kostnega raka. Na nogi,« je potrta pokazala z roko na meča. »Čisto so iz sebe. Samo, da veš,« je še poudarila in vznemirjena odhitela.

Zmeden sem stal sredi zbornice. Kaj naj storim? Za A-ta mi je bilo hudo. A hkrati sem vedel, da je v najboljših možnih rokah. Bolj me je skrbelo, v čigavih rokah bo pretreseni razred, v katerega bom moral vstopiti čez nekaj minut. Vedel sem, kaj bi moral storiti; šolski vozni red – priprave – so bile skrbno napisane na začetku šolskega leta. In hkrati je bilo jasno, da tega, kar moram, ne morem. Ne morem preprosto stopiti v razred in reči »Joj, slaba novica, res mi je žal za A-ta. A nič ne moremo storiti zanj, življenje se nadaljuje – poglejmo si raje samostalniški zaimek, kot je bilo načrtovano!«

Izkušenega učitelja prepoznamo po eni lastnosti – vedno ima načrt B. Ne zato, ker bi se bal, da načrt A morda ne bi deloval. Izkušen učitelj ve, da NE bo deloval. Ve, da je načrt A še najbolj podoben teoretični fiziki: dobro nam služi samo v predvidljivih situacijah in idealnih pogojih. Poučevanju v razredu je bližje teorija kaosa – naj so zakoni še tako jasni in nam na videz omogočajo, da natančno predvidimo vedenje sistema (razreda) v prihodnosti, nam to ne pomaga, saj že zelo majhna sprememba v začetnih pogojih povzroči povsem drugačen poznejši razvoj. Znameniti učinek metulja je teoretična predpostavka v fiziki in vsakdanja praktična izkušnja v razredu. Iz drobnega zamaha metulja v razredu hitro nastane tornado, na katerega je treba reagirati z načrtom B. Bodimo iskreni: idealni učiteljski načrt A je idealen le za inšpekcijske preglede.

Sredi zbornice sem stal brez načrta B. In C, Č, D in Ž. Če bi lahko potoval v času, bi si sporočil, da je v takem položaju najboljši načrt tistih, ki ga ni. Oditi v razred brez načrta in samo biti z dijaki je največ, kar lahko učitelj stori. Vse drugo pride samo, korak za korakom. A za to takrat nisem imel ne notranje podpore ne samozavesti. Potreboval sem načrt, konkreten načrt, ki bo natančno določal, kaj naj dve uri učim čustveno in miselno pretresene mladostnike. In ali naj jih sploh učim. Imel sem le toliko modrosti, da sem vedel, kaj nikakor ne pride v poštev. Še najmanj samostalniški zaimki: če bi ti dve uri izpeljal v skladu z učnim načrtom A (samostalniški zaimek), bi v najboljšem primeru spominjal na neskončno zvestega, a čustveno invalidnega butlerja Stevensa iz romana Ostanki dneva, ki ga brezmejna lojalnost načrtom A stane vsega, kar je imel rad. Ne, zvesto sledenje učnemu načrtu bi bilo v tem primeru klavrn umik pred izzivi realnosti.

Prav tako pa ne bi pomagalo direktno soočenje z realnostjo – direkten pogovor. Kar zmrazilo me je ob misli, da bi vstopil v razred z idejo »Pogovorimo se malce o kostnem raku!« Bi jim res pomagalo, če jim povem vse o tej bolezni, zdravljenju, možnostih ozdravljenja … Ne. Ne potrebujejo dejstev, potrebujejo nekaj, kar jim bo pomagalo pri soočanju z zmedo in nemočjo, ter jim povrnilo upanje, da lahko kaj naredijo.

… Potreboval sem dober nasvet. Stekel sem do vrat psihologinje in pritisnil na kljuko. Zaklenjeno! Do začetka ure je bilo še nekaj minut …

In tedaj me je spreletelo. Sredi hodnika. Sadako! Sadako? Ja, Sadako! Kako se nisem prej spomnil! Zgodba o japonski deklici Sadako iz Hirošime, ki smo jo brali v osnovni šoli, to bo to! Štiriletna Sadako in njen starejši brat Šigeo sta preživela eksplozijo jedrske bombe, ki je padla na Hirošimo leta 1945. Pri dvanajstih letih Sadako zaradi posledic radioaktivnega sevanja zboli za levkemijo … V bolnici zavzeto izdeluje origamije, papirnate žerjave, saj po starem japonskem verovanju tisoč žerjavov, tisoč simbolov miru in zdravja, izpolni sleherno željo. Sadako se uporno bojuje s težko boleznijo, izdeluje žerjave, kadar le more. Toda bolezen jo neizprosna. Umre, ko naredi 990 žerjavov …

Z e-jevci bomo delali papirnate žerjave, sem bil odločen. To nam bo dalo občutek, da lahko nekaj naredimo za A-ta, možnost, da se v miru pogovarjamo o vsem, kar se bo pokazalo kot pomembno, in se, če bo težko, pretvarjamo, da je pogovor le obstranska dejavnost pri izdelavi žerjavov. A kako narediti žerjave? Iz papirja sem se v vrtcu naučil izdelati čolniček, dve vrsti letal in kapo. Premalo.

Stopil sem v knjižnico. »Imamo na šoli kakšno knjigo o origamijih?« sem vprašal brez pozdrava.

Knjižničarka je odkimala. »Ne da bi vedela!« Vstala je in stopila do knjižnih polic. »Počakaj malo, da pogledam!« S prstom je preletavala hrbte knjig, ki so bile namenjene ročnim spretnostim, prostemu času, raznim opravilom. »Nič ne bo,« je zmajala z glavo.

Kaj naj storim, sem vročično razmišljal. Do začetka ure je še nekaj sekund. Nočem v razred z načrtom A. Nočem brez načrta. In nočem govoriti dejstev … pa še psihologinje ni …

Prešinil me je tih glas. »Kaj pa Jožica?« Jožica je bila izjemno prijazna in kreativna sociologinja. Saj res, sem si rekel, Jožica se s svojimi dijaki kar naprej igra kakšne igre. Grem jo vprašat. V zbornici sem glasno vprašal, ali je kdo videl Jožico.

»Danes je na izobraževanju,« mi je hitro odgovoril kolega. To je bilo preveč. Sesedel sem se na bližnji stol in si z roko podprl glavo. Ne sekiraj sem, sem se tolažil. Storil si vse, kar si moral. In mogel. Nisi kriv, če je bilo premalo.  

A tihi glasek še kar ni utihnil. Poglej, morda ima  Jožica na mizi kakšno knjigo o origamijih. Nemogoče, to bi bilo neverjetno, sem odmahnil. A glasek ni hotel utihniti. Ponovno sem vzrojil. Neumnost! To meji na fantastiko, se je nekaj močno upiralo v meni.

In po drugi strani – kaj lahko izgubim? Vstal sem in stopil sem do njene mize v kotu zbornice. In obstal … Na njeni mizi je bila odprta knjiga o origamijih. In ne samo to. Bila je odprta na strani o žerjavih … Nisem imel časa, da bi se poglabljal v misli o srečnih naključjih, božjih intervencijah, angelih, skritih silah … Zazvonilo je, odmor se je končal, ura začela. Pograbil sem knjigo, stekel do fotokopirnega stroja, naredil 30 kopij in odprl predal z listi A4 – izvlekel sem debel šop listov, na dnu je ostalo le še nekaj listov. Tisti, ki bo fotokopiral naslednji, me bo preklel. A zdaj mi je vseeno. Glavno, da imam dovolj listov za naslednji dve uri. Odhitel sem v razred.

To, kar se je zgodilo pozneje, lahko opišem kot najbolj smiselno šolsko uro, kar sem jo kdaj koli imel. Ne kot najbolj lepo – žalosti, bolečih (samo)vprašanj, potrtosti je bilo preveč. Gotovo pa kot najbolj smiselno. Takoj po vstopu v razred sem jim razdelil papir in navodila. Dijaki in dijakinje so zavzeto izdelovali žerjave, sam pa sem počasi pripovedoval zgodbo o Sadako, nato pa sebe in njih prepustil besedam, ki so jim žuborele iz njihovih skritih izvirov. Tistih lepih in bistrih izvirov, ki mi jih nikoli ne bi pokazali, jaz pa nikoli videl, če se ne bi zgodilo, kar se je.

Smo izdelali 1000 žerjavov? Nismo. Res je, da sam, zaradi uvodoma omenjenega deficita oblikovalskih spretnosti, nisem sodeloval pri tem, a tudi če bi – žerjavov ne bi naredili 1000. Zato pa smo ustvarili nekaj drugega: zase mir in žerjave za A-ta. Sošolci so mu jih nesli v bolnišnico, vedoč, da to ni več samo papir, temveč v žerjave materializirana misel, kako zelo smo z njim in kako zelo si želimo, da bi tudi on lahko bil z nami.

A. je iz bolnišnice prišel zdrav. Na nogi, na kateri se je pojavil rak, so mu morali sicer zamenjati celoten kolenski sklep, toda dobil je ključno bitko in se vrnil med nas. Kakšen se je vrnil? Drugačen. To sem zaznaval že med zdravljenjem, ko je, po dogovoru z zdravniki in starši, prihajal na izpite. Tihi in mirni fant je še naprej ostajal tih in miren. Toda ko je v mojem kabinetu odgovarjal na vprašanja, to ni bil več dijak, ki bi otrplo čakal, da se ocenjevalno neurje poleže; zdaj ni več le opravljal obveznosti, zdaj je znal. In z občasnimi, drobnimi nasmeški dal vedeti, da razume moje strastno kriljenje z rokami, ko govorim o literaturi. Iz dijaka, ki se je trudil za trojke, je bil nenadoma pred menoj samozavestni odličnjak. Če preobrazbe ne bi doživel, ne bi verjel. Lekcija ni bila zato nič manj trda: doumel sem, koliko spregledujem, če opažam samo tisto, kar je (teatralno) vidno, koliko zamujam, če namenjam pozornost le temu, kar jo vzbuja. Posvetiti se nevidnemu zahteva več pozornosti in manj besed. Naloga, ki ji še danes nisem kos.

Kdaj zgodba postane fantastična? Pri fantastiki ne gre samo za to, da je neverjetna: to, kar me bega, je, da se nekateri dogodki zdijo povsem naravni, ko oziroma če se zgodijo v resničnosti, in popolnoma neresnični, fantastični, ko so opisani v literaturi. Ko preidejo iz resničnosti v književnost, nenadoma prestopijo rubikon med verjetnim in neverjetnim, med resničnim in fantastičnim. Način, kako sem v zbornici našel knjigo o origamijih, je v mojem spominu deloval nenavadno, a naravno; zdaj, ko sem ga opisal in zapisal, pa se zdi, kot bi si ga izmislil. V literaturi takšna nenavadna naključja pogosto pripisujemo avtorjevemu pomanjkanju domišljije, vidimo jih kot ceneni izhod iz ustvarjalne krize, klic v sili, novodobni deus ex machina. Paradoksalno je, da so mnogi nenavadni dogodki zdijo povsem naravni v resničnem življenju in absolutno fantastični v literaturi; včasih se šele z literarnim zapisom zavemo, kako neverjetno je življenje, kako dopušča fantastične stvari bolj, kot bi jih književnost mogla kdaj koli. Prosim, berite spodnji zaključek kot iskreno priznanje, da življenja ne zmorem in ne znam preliti iz resničnega sveta v literaturo, ne da bi se zazdelo izmišljeno in fantastično.

Nikoli ne berem osmrtnic v časopisih in tudi tistega dne – nekaj let pozneje, leta 2008 – jih nisem nameraval. A ko sem obrnil predzadnjo stran – naj je bilo še tako nevidno – nečesa nisem mogel spregledati. Med osmrtnicami je bilo zapisano njegovo ime. Odrevenel sem kot takrat, ko sem slišal za njegovo bolezen. Le da sem zdaj dobro vedel, kaj moram storiti: oditi na pogreb in se poslednjič posloviti od fanta, ki me je učil videti spregledano. In vedel sem, naj zveni še tako izmišljeno in fantastično, da osmrtnice nisem opazil naključno; za njim je morala stati ista sila kot takrat, ko sem v zbornici našel knjigo o origamijih. Poskrbela je, da ga ne spregledam in se poslednjič poslovim od njega.

Na viško pokopališče sem prišel z manjšo zamudo. »Kako lepo, da ste prišli,« me je prijazno pozdravila njegova sošolka Nika. Do njegovega groba sem stopil med zadnjimi. Grob me ni pretresel tako zelo, kot sem se bal; nekaj dni sem se pripravljal nanj. Pretresel me je papirnati žerjav, ki je ležal skrit pod rožami. Naj se sliši še tako fantastično in izmišljeno.

.

Jerneja je še vedno stala pred menoj. Tiha, skoraj nevidna. Zdaj mi je bilo bolj jasno, kako je lahko v spranih kavbojkah in maratonski majici prepoznala mentorja za origamija. Nekateri že zelo zgodaj  ne izgubljajo časa z vidnim. 

»… v bistvu nekaj vem o origamijih. Lahko prevzamem mentorstvo,« sem dejal.

Veselo je prikimala.

»Imam samo en pogoj …«

»Ja?« je vprašala zaskrbljeno.

»Rad bi, da mi narediš nekaj žerjavov. Veliko bi mi pomenilo.«

»Seveda,« je rekla. »Ni problema!«

Ko se je čez dobro leto odločila vpisati na akademijo na likovno umetnost, so bili mnogi presenečeni. Jaz ne. Prav tako ne, ko se je prebila v drugi krog. Njeni izjemni oblikovalski darovi mi niso ostali prikriti samo zato, ker so bili skriti. Danes končuje krajinsko arhitekturo. Prepričan sem, da bo ustvarila še veliko stvari, ki se jih ne bo dalo spregledati.

Žerjava, ki mi jih je naredila, stojita na knjižni polici zraven postelje. Zjutraj, ko vstanem, me spomnita, kako nesmiselno je spregledati stvari samo zato, ker so nevidne.

Vsi sveti, 1. 11. 2019