2. ŽERJAVI

»Klemen, Jerneja te išče.«

»Katera Jerneja?«

»Iz tretjega letnika. Iz tvojega razreda!«

Jerneja? Tiho dekle, ki spregovori le, kadar so izrabljene vse druge možnosti? To mora gotovo biti kaj pomembnega. Stopil sem pred vrata zbornice.

»Jerneja, prosim!«

»Bi bili, prosim, moj mentor za zaključno projektno nalogo?«

Mentor? Seveda, kako sem lahko pozabil. Teden prej sem jim kot razrednik naročil, naj si dokončno izberejo temo za enoletno zaključno nalogo in poiščejo ustreznega mentorja, ki bo bedel tako nad njimi kot nalogo. Stvar ni mačji kašelj: enoletna zaključna projektna naloga na waldorfski gimnaziji poteka v 3. in 4. letniku in ji ne rečemo zaman »waldorfska matura«. Zahteva odgovornega dijaka, ki si zna izbrati temo, s katero se bo lahko dobro povezal in jo izpeljal. To je lahko skorajda kar koli: pisanje književnih del, filmska maska, izdelava zvočnikov, jadralnih desk, čevljev ali e-avtomobila, irski plesi, vzgoja kuščarjev, karate, dresura psa, služenje vojaškega roka, peka tort, modno oblikovanje, izdelava pohištva, fotografija, slikarstvo, romarska pot, programiranje … Vse, kar mladostnike veseli, vse, s čimer se lahko tesneje povežejo in v čemer prepoznavajo obrise svoje prihodnosti. A izbrano temo morajo teoretično raziskati (napisati nalogo) in praktično izdelati, nato pa javno predstaviti pred množico obiskovalcev – to zahteva celoletno predanost in vztrajnost. Če tega ni, je mentor pred težko nalogo.

Tokrat je kazalo, da se me je nebo usmililo: Jerneja je bila zrelo dekle in upravičeno sem si lahko nadejal, da mi kot mentorju ne bo treba doktorirati iz motivacijskih strategij. Moral sem preveriti le še eno malenkost, pravzaprav golo formalnost – katero témo si je izbrala. Nisem pričakoval večjih presenečenj: praviloma dijaki za mentorja izberejo učitelja, za katerega menijo, da najbolje pozna njihovo temo ali zanjo premore največ posluha. Mene so po navadi prosili za mentorstvo, ko so uprizarjali dramske igre, pisali romane, izdajali pesniško zbirko oziroma časopis. Včasih tudi, ko so želeli peči slaščice, variti pivo ali preteči maraton. Skratka vse, za kar so predvidevali, da mi bo blizu.

 »In téma?« Roko sem že na pol iztegnil, da ji čestitam.

»Origamiji!«

»Prosim?!« Roko sem odmaknil.

»Origamiji, umetniški izdelki iz papirja!« je ponovila. Zadržal sem sapo. Prelepo je bilo, da bi trajalo … Za nekaj trenutkov sem se odločil marinirati v lastni nemoči in se samopomilovalno spraševati, kako ji lahko pade na misel, da bi bil jaz dober mentor za tako zahtevno umetniško oblikovanje, kot so origamiji! Vsi ti papirčki, ki jih je treba zlagati na sto in en način?! Kaj o moji primernosti ne pove dovolj že to, kako malomarno se oblačim! S svojimi spranimi kavbojkami in maratonsko majico sem videti, kot da sem pravkar ušel iz nočne more Alana Hranitelja. In – saj je videla, kako kracam po tabli! Še sam moram svoje zapiske včasih nesti v najbližjo lekarno, da mi jih preberejo … Jaz in umetniško oblikovanje gresta skupaj kot krava in sedlo.

Jerneja je še naprej stala pred menoj in me vprašujoče gledala. Potrebno bo biti iskren. In diplomatski.

 »Jerneja, počaščen sem … to je res čast … origamiji … ampak, saj veš …« Ni vedela. Moral sem nadaljevati bolj direktno. »O origamijih nimam blage veze!« Ponižno sem skomignil z rameni, da bi podkrepil svoje besede.  »Z origamiji res nimam nič!« Še preden sem izgovoril do konca, me je spreletelo. Ni res, da ničesar ne vem.

… A-ta sem učil dobrih deset let pred Jernejo. Tih dijak z lepimi, mehko valovitimi, skorajda otroškimi obraznimi potezami in očmi, ki so bile pregloboke, da bi lahko zaznal, kako se počuti ali o čem razmišlja. Otroške niso bile le njegove obrazne poteze – takšne so bile tudi poteze njegove duše(vnosti). Spomnim se, kako je v prvem in drugem letniku previdno, včasih skoraj strahoma opazoval, kako vznemirjen sem, če razred v obravnavanih književnih besedilih ni zaznal vseh stvari, ki so se mi takrat zdele velepomembne in samoumevne za gimnazijce. »Vsak gimnazijec bi moral tole poznati!« je bil stavek, ob katerem je kar otrpnil. Trudil se je slediti in hkrati potrpežljivo čakal na konec pouka, ko bo doma v miru in z dodatnim trudom skušal razumeti, zakaj sem tako razburjeno krilil z rokami. Od ocen ni zahteval veliko – da se le prebije skozi ocenjevanje, kar je več, pa je dobrodošlo, a ne tudi nujno. Prav tako ni pričakoval pozornosti: najbolj zadovoljen je bil videti, če sem ga spregledal.

Njegov marianski notranji mir je vplival tudi na bližnje – težko si predstavljam človeka, ki bi ob njem lahko ostal koleričen. Če bi ocenjeval le njegovo zunanjost in vedenje, bi ga, po znanem naslovu avstrijskega pisatelja Roberta Musila, označil kot človeka brez posebnosti. Tuja sta mu bila tako teatralnost učiteljev, ki smo z dramatiziranjem poskušali prikazati, kako vznemirljiva je snov, kot burkaštvo tistih sošolcev, ki so s svojimi šalami in domislicami stopali čez rob učiteljskega potrpljenja. Verjetno bi pristal med tistimi nekdanjimi dijaki, ki nas, učitelje, nekega lepega dne pozdravijo na ulici, mi pa veselo odzdravljamo, se rokujemo, zraven pa mrzlično tuhtamo, od kod jih poznamo. In upamo, da tega ne bodo opazili. Verjetno. Ne slepim se – če ne bi bilo tistega petka, bi A. poniknil v apnenčastih tleh mojega spomina.  

Petek. Še dve uri z e-jevci, se mi je vrtelo po glavi, ko sem med glavnim odmorom hitel v zbornico. In bom doma.

Da nekaj ni v redu, sem zaslutil že na hodniku. Terezija, razredničarka e-razreda, me je pretresena čakala pred vrati zbornice.  

»Klemen, a si že slišal?«

»Slišal kaj?«

»Moji so v šoku.« Ozrla se je okrog. »Greva v zbornico!« Zaprla je vrata. »Ti imaš zdaj pri njih blok uro, a ne?« Prikimal sem. »Pravkar sem jim povedala, da so A-tu diagnosticirali kostnega raka. Na nogi,« je potrta pokazala z roko na meča. »Čisto so iz sebe. Samo, da veš,« je še poudarila in vznemirjena odhitela.

Zmeden sem stal sredi zbornice. Kaj naj storim? Za A-ta mi je bilo hudo. A hkrati sem vedel, da je v najboljših možnih rokah. Bolj me je skrbelo, v čigavih rokah bo pretreseni razred, v katerega bom moral vstopiti čez nekaj minut. Vedel sem, kaj bi moral storiti; šolski vozni red – priprave – so bile skrbno napisane na začetku šolskega leta. In hkrati je bilo jasno, da tega, kar moram, ne morem. Ne morem preprosto stopiti v razred in reči »Joj, slaba novica, res mi je žal za A-ta. A nič ne moremo storiti zanj, življenje se nadaljuje – poglejmo si raje samostalniški zaimek, kot je bilo načrtovano!«

Izkušenega učitelja prepoznamo po eni lastnosti – vedno ima načrt B. Ne zato, ker bi se bal, da načrt A morda ne bi deloval. Izkušen učitelj ve, da NE bo deloval. Ve, da je načrt A še najbolj podoben teoretični fiziki: dobro nam služi samo v predvidljivih situacijah in idealnih pogojih. Poučevanju v razredu je bližje teorija kaosa – naj so zakoni še tako jasni in nam na videz omogočajo, da natančno predvidimo vedenje sistema (razreda) v prihodnosti, nam to ne pomaga, saj že zelo majhna sprememba v začetnih pogojih povzroči povsem drugačen poznejši razvoj. Znameniti učinek metulja je teoretična predpostavka v fiziki in vsakdanja praktična izkušnja v razredu. Iz drobnega zamaha metulja v razredu hitro nastane tornado, na katerega je treba reagirati z načrtom B. Bodimo iskreni: idealni učiteljski načrt A je idealen le za inšpekcijske preglede.

Sredi zbornice sem stal brez načrta B. In C, Č, D in Ž. Če bi lahko potoval v času, bi si sporočil, da je v takem položaju najboljši načrt tistih, ki ga ni. Oditi v razred brez načrta in samo biti z dijaki je največ, kar lahko učitelj stori. Vse drugo pride samo, korak za korakom. A za to takrat nisem imel ne notranje podpore ne samozavesti. Potreboval sem načrt, konkreten načrt, ki bo natančno določal, kaj naj dve uri učim čustveno in miselno pretresene mladostnike. In ali naj jih sploh učim. Imel sem le toliko modrosti, da sem vedel, kaj nikakor ne pride v poštev. Še najmanj samostalniški zaimki: če bi ti dve uri izpeljal v skladu z učnim načrtom A (samostalniški zaimek), bi v najboljšem primeru spominjal na neskončno zvestega, a čustveno invalidnega butlerja Stevensa iz romana Ostanki dneva, ki ga brezmejna lojalnost načrtom A stane vsega, kar je imel rad. Ne, zvesto sledenje učnemu načrtu bi bilo v tem primeru klavrn umik pred izzivi realnosti.

Prav tako pa ne bi pomagalo direktno soočenje z realnostjo – direkten pogovor. Kar zmrazilo me je ob misli, da bi vstopil v razred z idejo »Pogovorimo se malce o kostnem raku!« Bi jim res pomagalo, če jim povem vse o tej bolezni, zdravljenju, možnostih ozdravljenja … Ne. Ne potrebujejo dejstev, potrebujejo nekaj, kar jim bo pomagalo pri soočanju z zmedo in nemočjo, ter jim povrnilo upanje, da lahko kaj naredijo.

… Potreboval sem dober nasvet. Stekel sem do vrat psihologinje in pritisnil na kljuko. Zaklenjeno! Do začetka ure je bilo še nekaj minut …

In tedaj me je spreletelo. Sredi hodnika. Sadako! Sadako? Ja, Sadako! Kako se nisem prej spomnil! Zgodba o japonski deklici Sadako iz Hirošime, ki smo jo brali v osnovni šoli, to bo to! Štiriletna Sadako in njen starejši brat Šigeo sta preživela eksplozijo jedrske bombe, ki je padla na Hirošimo leta 1945. Pri dvanajstih letih Sadako zaradi posledic radioaktivnega sevanja zboli za levkemijo … V bolnici zavzeto izdeluje origamije, papirnate žerjave, saj po starem japonskem verovanju tisoč žerjavov, tisoč simbolov miru in zdravja, izpolni sleherno željo. Sadako se uporno bojuje s težko boleznijo, izdeluje žerjave, kadar le more. Toda bolezen jo neizprosna. Umre, ko naredi 990 žerjavov …

Z e-jevci bomo delali papirnate žerjave, sem bil odločen. To nam bo dalo občutek, da lahko nekaj naredimo za A-ta, možnost, da se v miru pogovarjamo o vsem, kar se bo pokazalo kot pomembno, in se, če bo težko, pretvarjamo, da je pogovor le obstranska dejavnost pri izdelavi žerjavov. A kako narediti žerjave? Iz papirja sem se v vrtcu naučil izdelati čolniček, dve vrsti letal in kapo. Premalo.

Stopil sem v knjižnico. »Imamo na šoli kakšno knjigo o origamijih?« sem vprašal brez pozdrava.

Knjižničarka je odkimala. »Ne da bi vedela!« Vstala je in stopila do knjižnih polic. »Počakaj malo, da pogledam!« S prstom je preletavala hrbte knjig, ki so bile namenjene ročnim spretnostim, prostemu času, raznim opravilom. »Nič ne bo,« je zmajala z glavo.

Kaj naj storim, sem vročično razmišljal. Do začetka ure je še nekaj sekund. Nočem v razred z načrtom A. Nočem brez načrta. In nočem govoriti dejstev … pa še psihologinje ni …

Prešinil me je tih glas. »Kaj pa Jožica?« Jožica je bila izjemno prijazna in kreativna sociologinja. Saj res, sem si rekel, Jožica se s svojimi dijaki kar naprej igra kakšne igre. Grem jo vprašat. V zbornici sem glasno vprašal, ali je kdo videl Jožico.

»Danes je na izobraževanju,« mi je hitro odgovoril kolega. To je bilo preveč. Sesedel sem se na bližnji stol in si z roko podprl glavo. Ne sekiraj sem, sem se tolažil. Storil si vse, kar si moral. In mogel. Nisi kriv, če je bilo premalo.  

A tihi glasek še kar ni utihnil. Poglej, morda ima  Jožica na mizi kakšno knjigo o origamijih. Nemogoče, to bi bilo neverjetno, sem odmahnil. A glasek ni hotel utihniti. Ponovno sem vzrojil. Neumnost! To meji na fantastiko, se je nekaj močno upiralo v meni.

In po drugi strani – kaj lahko izgubim? Vstal sem in stopil sem do njene mize v kotu zbornice. In obstal … Na njeni mizi je bila odprta knjiga o origamijih. In ne samo to. Bila je odprta na strani o žerjavih … Nisem imel časa, da bi se poglabljal v misli o srečnih naključjih, božjih intervencijah, angelih, skritih silah … Zazvonilo je, odmor se je končal, ura začela. Pograbil sem knjigo, stekel do fotokopirnega stroja, naredil 30 kopij in odprl predal z listi A4 – izvlekel sem debel šop listov, na dnu je ostalo le še nekaj listov. Tisti, ki bo fotokopiral naslednji, me bo preklel. A zdaj mi je vseeno. Glavno, da imam dovolj listov za naslednji dve uri. Odhitel sem v razred.

To, kar se je zgodilo pozneje, lahko opišem kot najbolj smiselno šolsko uro, kar sem jo kdaj koli imel. Ne kot najbolj lepo – žalosti, bolečih (samo)vprašanj, potrtosti je bilo preveč. Gotovo pa kot najbolj smiselno. Takoj po vstopu v razred sem jim razdelil papir in navodila. Dijaki in dijakinje so zavzeto izdelovali žerjave, sam pa sem počasi pripovedoval zgodbo o Sadako, nato pa sebe in njih prepustil besedam, ki so jim žuborele iz njihovih skritih izvirov. Tistih lepih in bistrih izvirov, ki mi jih nikoli ne bi pokazali, jaz pa nikoli videl, če se ne bi zgodilo, kar se je.

Smo izdelali 1000 žerjavov? Nismo. Res je, da sam, zaradi uvodoma omenjenega deficita oblikovalskih spretnosti, nisem sodeloval pri tem, a tudi če bi – žerjavov ne bi naredili 1000. Zato pa smo ustvarili nekaj drugega: zase mir in žerjave za A-ta. Sošolci so mu jih nesli v bolnišnico, vedoč, da to ni več samo papir, temveč v žerjave materializirana misel, kako zelo smo z njim in kako zelo si želimo, da bi tudi on lahko bil z nami.

A. je iz bolnišnice prišel zdrav. Na nogi, na kateri se je pojavil rak, so mu morali sicer zamenjati celoten kolenski sklep, toda dobil je ključno bitko in se vrnil med nas. Kakšen se je vrnil? Drugačen. To sem zaznaval že med zdravljenjem, ko je, po dogovoru z zdravniki in starši, prihajal na izpite. Tihi in mirni fant je še naprej ostajal tih in miren. Toda ko je v mojem kabinetu odgovarjal na vprašanja, to ni bil več dijak, ki bi otrplo čakal, da se ocenjevalno neurje poleže; zdaj ni več le opravljal obveznosti, zdaj je znal. In z občasnimi, drobnimi nasmeški dal vedeti, da razume moje strastno kriljenje z rokami, ko govorim o literaturi. Iz dijaka, ki se je trudil za trojke, je bil nenadoma pred menoj samozavestni odličnjak. Če preobrazbe ne bi doživel, ne bi verjel. Lekcija ni bila zato nič manj trda: doumel sem, koliko spregledujem, če opažam samo tisto, kar je (teatralno) vidno, koliko zamujam, če namenjam pozornost le temu, kar jo vzbuja. Posvetiti se nevidnemu zahteva več pozornosti in manj besed. Naloga, ki ji še danes nisem kos.

Kdaj zgodba postane fantastična? Pri fantastiki ne gre samo za to, da je neverjetna: to, kar me bega, je, da se nekateri dogodki zdijo povsem naravni, ko oziroma če se zgodijo v resničnosti, in popolnoma neresnični, fantastični, ko so opisani v literaturi. Ko preidejo iz resničnosti v književnost, nenadoma prestopijo rubikon med verjetnim in neverjetnim, med resničnim in fantastičnim. Način, kako sem v zbornici našel knjigo o origamijih, je v mojem spominu deloval nenavadno, a naravno; zdaj, ko sem ga opisal in zapisal, pa se zdi, kot bi si ga izmislil. V literaturi takšna nenavadna naključja pogosto pripisujemo avtorjevemu pomanjkanju domišljije, vidimo jih kot ceneni izhod iz ustvarjalne krize, klic v sili, novodobni deus ex machina. Paradoksalno je, da so mnogi nenavadni dogodki zdijo povsem naravni v resničnem življenju in absolutno fantastični v literaturi; včasih se šele z literarnim zapisom zavemo, kako neverjetno je življenje, kako dopušča fantastične stvari bolj, kot bi jih književnost mogla kdaj koli. Prosim, berite spodnji zaključek kot iskreno priznanje, da življenja ne zmorem in ne znam preliti iz resničnega sveta v literaturo, ne da bi se zazdelo izmišljeno in fantastično.

Nikoli ne berem osmrtnic v časopisih in tudi tistega dne – nekaj let pozneje, leta 2008 – jih nisem nameraval. A ko sem obrnil predzadnjo stran – naj je bilo še tako nevidno – nečesa nisem mogel spregledati. Med osmrtnicami je bilo zapisano njegovo ime. Odrevenel sem kot takrat, ko sem slišal za njegovo bolezen. Le da sem zdaj dobro vedel, kaj moram storiti: oditi na pogreb in se poslednjič posloviti od fanta, ki me je učil videti spregledano. In vedel sem, naj zveni še tako izmišljeno in fantastično, da osmrtnice nisem opazil naključno; za njim je morala stati ista sila kot takrat, ko sem v zbornici našel knjigo o origamijih. Poskrbela je, da ga ne spregledam in se poslednjič poslovim od njega.

Na viško pokopališče sem prišel z manjšo zamudo. »Kako lepo, da ste prišli,« me je prijazno pozdravila njegova sošolka Nika. Do njegovega groba sem stopil med zadnjimi. Grob me ni pretresel tako zelo, kot sem se bal; nekaj dni sem se pripravljal nanj. Pretresel me je papirnati žerjav, ki je ležal skrit pod rožami. Naj se sliši še tako fantastično in izmišljeno.

.

Jerneja je še vedno stala pred menoj. Tiha, skoraj nevidna. Zdaj mi je bilo bolj jasno, kako je lahko v spranih kavbojkah in maratonski majici prepoznala mentorja za origamija. Nekateri že zelo zgodaj  ne izgubljajo časa z vidnim. 

»… v bistvu nekaj vem o origamijih. Lahko prevzamem mentorstvo,« sem dejal.

Veselo je prikimala.

»Imam samo en pogoj …«

»Ja?« je vprašala zaskrbljeno.

»Rad bi, da mi narediš nekaj žerjavov. Veliko bi mi pomenilo.«

»Seveda,« je rekla. »Ni problema!«

Ko se je čez dobro leto odločila vpisati na akademijo na likovno umetnost, so bili mnogi presenečeni. Jaz ne. Prav tako ne, ko se je prebila v drugi krog. Njeni izjemni oblikovalski darovi mi niso ostali prikriti samo zato, ker so bili skriti. Danes končuje krajinsko arhitekturo. Prepričan sem, da bo ustvarila še veliko stvari, ki se jih ne bo dalo spregledati.

Žerjava, ki mi jih je naredila, stojita na knjižni polici zraven postelje. Zjutraj, ko vstanem, me spomnita, kako nesmiselno je spregledati stvari samo zato, ker so nevidne.

Vsi sveti, 1. 11. 2019