2. ŽERJAVI

»Klemen, Jerneja te išče.«

»Katera Jerneja?«

»Iz tretjega letnika. Iz tvojega razreda!«

Jerneja? Tiho dekle, ki spregovori le, kadar so izrabljene vse druge možnosti? To mora gotovo biti kaj pomembnega. Stopil sem pred vrata zbornice.

»Jerneja, prosim!«

»Bi bili, prosim, moj mentor za zaključno projektno nalogo?«

Mentor? Seveda, kako sem lahko pozabil. Teden prej sem jim kot razrednik naročil, naj si dokončno izberejo temo za enoletno zaključno nalogo in poiščejo ustreznega mentorja, ki bo bedel tako nad njimi kot nalogo. Stvar ni mačji kašelj: enoletna zaključna projektna naloga na waldorfski gimnaziji poteka v 3. in 4. letniku in ji ne rečemo zaman »waldorfska matura«. Zahteva odgovornega dijaka, ki si zna izbrati temo, s katero se bo lahko dobro povezal in jo izpeljal. To je lahko skorajda kar koli: pisanje književnih del, filmska maska, izdelava zvočnikov, jadralnih desk, čevljev ali e-avtomobila, irski plesi, vzgoja kuščarjev, karate, dresura psa, služenje vojaškega roka, peka tort, modno oblikovanje, izdelava pohištva, fotografija, slikarstvo, romarska pot, programiranje … Vse, kar mladostnike veseli, vse, s čimer se lahko tesneje povežejo in v čemer prepoznavajo obrise svoje prihodnosti. A izbrano temo morajo teoretično raziskati (napisati nalogo) in praktično izdelati, nato pa javno predstaviti pred množico obiskovalcev – to zahteva celoletno predanost in vztrajnost. Če tega ni, je mentor pred težko nalogo.

Tokrat je kazalo, da se me je nebo usmililo: Jerneja je bila zrelo dekle in upravičeno sem si lahko nadejal, da mi kot mentorju ne bo treba doktorirati iz motivacijskih strategij. Moral sem preveriti le še eno malenkost, pravzaprav golo formalnost – katero témo si je izbrala. Nisem pričakoval večjih presenečenj: praviloma dijaki za mentorja izberejo učitelja, za katerega menijo, da najbolje pozna njihovo temo ali zanjo premore največ posluha. Mene so po navadi prosili za mentorstvo, ko so uprizarjali dramske igre, pisali romane, izdajali pesniško zbirko oziroma časopis. Včasih tudi, ko so želeli peči slaščice, variti pivo ali preteči maraton. Skratka vse, za kar so predvidevali, da mi bo blizu.

 »In téma?« Roko sem že na pol iztegnil, da ji čestitam.

»Origamiji!«

»Prosim?!« Roko sem odmaknil.

»Origamiji, umetniški izdelki iz papirja!« je ponovila. Zadržal sem sapo. Prelepo je bilo, da bi trajalo … Za nekaj trenutkov sem se odločil marinirati v lastni nemoči in se samopomilovalno spraševati, kako ji lahko pade na misel, da bi bil jaz dober mentor za tako zahtevno umetniško oblikovanje, kot so origamiji! Vsi ti papirčki, ki jih je treba zlagati na sto in en način?! Kaj o moji primernosti ne pove dovolj že to, kako malomarno se oblačim! S svojimi spranimi kavbojkami in maratonsko majico sem videti, kot da sem pravkar ušel iz nočne more Alana Hranitelja. In – saj je videla, kako kracam po tabli! Še sam moram svoje zapiske včasih nesti v najbližjo lekarno, da mi jih preberejo … Jaz in umetniško oblikovanje gresta skupaj kot krava in sedlo.

Jerneja je še naprej stala pred menoj in me vprašujoče gledala. Potrebno bo biti iskren. In diplomatski.

 »Jerneja, počaščen sem … to je res čast … origamiji … ampak, saj veš …« Ni vedela. Moral sem nadaljevati bolj direktno. »O origamijih nimam blage veze!« Ponižno sem skomignil z rameni, da bi podkrepil svoje besede.  »Z origamiji res nimam nič!« Še preden sem izgovoril do konca, me je spreletelo. Ni res, da ničesar ne vem.

… A-ta sem učil dobrih deset let pred Jernejo. Tih dijak z lepimi, mehko valovitimi, skorajda otroškimi obraznimi potezami in očmi, ki so bile pregloboke, da bi lahko zaznal, kako se počuti ali o čem razmišlja. Otroške niso bile le njegove obrazne poteze – takšne so bile tudi poteze njegove duše(vnosti). Spomnim se, kako je v prvem in drugem letniku previdno, včasih skoraj strahoma opazoval, kako vznemirjen sem, če razred v obravnavanih književnih besedilih ni zaznal vseh stvari, ki so se mi takrat zdele velepomembne in samoumevne za gimnazijce. »Vsak gimnazijec bi moral tole poznati!« je bil stavek, ob katerem je kar otrpnil. Trudil se je slediti in hkrati potrpežljivo čakal na konec pouka, ko bo doma v miru in z dodatnim trudom skušal razumeti, zakaj sem tako razburjeno krilil z rokami. Od ocen ni zahteval veliko – da se le prebije skozi ocenjevanje, kar je več, pa je dobrodošlo, a ne tudi nujno. Prav tako ni pričakoval pozornosti: najbolj zadovoljen je bil videti, če sem ga spregledal.

Njegov marianski notranji mir je vplival tudi na bližnje – težko si predstavljam človeka, ki bi ob njem lahko ostal koleričen. Če bi ocenjeval le njegovo zunanjost in vedenje, bi ga, po znanem naslovu avstrijskega pisatelja Roberta Musila, označil kot človeka brez posebnosti. Tuja sta mu bila tako teatralnost učiteljev, ki smo z dramatiziranjem poskušali prikazati, kako vznemirljiva je snov, kot burkaštvo tistih sošolcev, ki so s svojimi šalami in domislicami stopali čez rob učiteljskega potrpljenja. Verjetno bi pristal med tistimi nekdanjimi dijaki, ki nas, učitelje, nekega lepega dne pozdravijo na ulici, mi pa veselo odzdravljamo, se rokujemo, zraven pa mrzlično tuhtamo, od kod jih poznamo. In upamo, da tega ne bodo opazili. Verjetno. Ne slepim se – če ne bi bilo tistega petka, bi A. poniknil v apnenčastih tleh mojega spomina.  

Petek. Še dve uri z e-jevci, se mi je vrtelo po glavi, ko sem med glavnim odmorom hitel v zbornico. In bom doma.

Da nekaj ni v redu, sem zaslutil že na hodniku. Terezija, razredničarka e-razreda, me je pretresena čakala pred vrati zbornice.  

»Klemen, a si že slišal?«

»Slišal kaj?«

»Moji so v šoku.« Ozrla se je okrog. »Greva v zbornico!« Zaprla je vrata. »Ti imaš zdaj pri njih blok uro, a ne?« Prikimal sem. »Pravkar sem jim povedala, da so A-tu diagnosticirali kostnega raka. Na nogi,« je potrta pokazala z roko na meča. »Čisto so iz sebe. Samo, da veš,« je še poudarila in vznemirjena odhitela.

Zmeden sem stal sredi zbornice. Kaj naj storim? Za A-ta mi je bilo hudo. A hkrati sem vedel, da je v najboljših možnih rokah. Bolj me je skrbelo, v čigavih rokah bo pretreseni razred, v katerega bom moral vstopiti čez nekaj minut. Vedel sem, kaj bi moral storiti; šolski vozni red – priprave – so bile skrbno napisane na začetku šolskega leta. In hkrati je bilo jasno, da tega, kar moram, ne morem. Ne morem preprosto stopiti v razred in reči »Joj, slaba novica, res mi je žal za A-ta. A nič ne moremo storiti zanj, življenje se nadaljuje – poglejmo si raje samostalniški zaimek, kot je bilo načrtovano!«

Izkušenega učitelja prepoznamo po eni lastnosti – vedno ima načrt B. Ne zato, ker bi se bal, da načrt A morda ne bi deloval. Izkušen učitelj ve, da NE bo deloval. Ve, da je načrt A še najbolj podoben teoretični fiziki: dobro nam služi samo v predvidljivih situacijah in idealnih pogojih. Poučevanju v razredu je bližje teorija kaosa – naj so zakoni še tako jasni in nam na videz omogočajo, da natančno predvidimo vedenje sistema (razreda) v prihodnosti, nam to ne pomaga, saj že zelo majhna sprememba v začetnih pogojih povzroči povsem drugačen poznejši razvoj. Znameniti učinek metulja je teoretična predpostavka v fiziki in vsakdanja praktična izkušnja v razredu. Iz drobnega zamaha metulja v razredu hitro nastane tornado, na katerega je treba reagirati z načrtom B. Bodimo iskreni: idealni učiteljski načrt A je idealen le za inšpekcijske preglede.

Sredi zbornice sem stal brez načrta B. In C, Č, D in Ž. Če bi lahko potoval v času, bi si sporočil, da je v takem položaju najboljši načrt tistih, ki ga ni. Oditi v razred brez načrta in samo biti z dijaki je največ, kar lahko učitelj stori. Vse drugo pride samo, korak za korakom. A za to takrat nisem imel ne notranje podpore ne samozavesti. Potreboval sem načrt, konkreten načrt, ki bo natančno določal, kaj naj dve uri učim čustveno in miselno pretresene mladostnike. In ali naj jih sploh učim. Imel sem le toliko modrosti, da sem vedel, kaj nikakor ne pride v poštev. Še najmanj samostalniški zaimki: če bi ti dve uri izpeljal v skladu z učnim načrtom A (samostalniški zaimek), bi v najboljšem primeru spominjal na neskončno zvestega, a čustveno invalidnega butlerja Stevensa iz romana Ostanki dneva, ki ga brezmejna lojalnost načrtom A stane vsega, kar je imel rad. Ne, zvesto sledenje učnemu načrtu bi bilo v tem primeru klavrn umik pred izzivi realnosti.

Prav tako pa ne bi pomagalo direktno soočenje z realnostjo – direkten pogovor. Kar zmrazilo me je ob misli, da bi vstopil v razred z idejo »Pogovorimo se malce o kostnem raku!« Bi jim res pomagalo, če jim povem vse o tej bolezni, zdravljenju, možnostih ozdravljenja … Ne. Ne potrebujejo dejstev, potrebujejo nekaj, kar jim bo pomagalo pri soočanju z zmedo in nemočjo, ter jim povrnilo upanje, da lahko kaj naredijo.

… Potreboval sem dober nasvet. Stekel sem do vrat psihologinje in pritisnil na kljuko. Zaklenjeno! Do začetka ure je bilo še nekaj minut …

In tedaj me je spreletelo. Sredi hodnika. Sadako! Sadako? Ja, Sadako! Kako se nisem prej spomnil! Zgodba o japonski deklici Sadako iz Hirošime, ki smo jo brali v osnovni šoli, to bo to! Štiriletna Sadako in njen starejši brat Šigeo sta preživela eksplozijo jedrske bombe, ki je padla na Hirošimo leta 1945. Pri dvanajstih letih Sadako zaradi posledic radioaktivnega sevanja zboli za levkemijo … V bolnici zavzeto izdeluje origamije, papirnate žerjave, saj po starem japonskem verovanju tisoč žerjavov, tisoč simbolov miru in zdravja, izpolni sleherno željo. Sadako se uporno bojuje s težko boleznijo, izdeluje žerjave, kadar le more. Toda bolezen jo neizprosna. Umre, ko naredi 990 žerjavov …

Z e-jevci bomo delali papirnate žerjave, sem bil odločen. To nam bo dalo občutek, da lahko nekaj naredimo za A-ta, možnost, da se v miru pogovarjamo o vsem, kar se bo pokazalo kot pomembno, in se, če bo težko, pretvarjamo, da je pogovor le obstranska dejavnost pri izdelavi žerjavov. A kako narediti žerjave? Iz papirja sem se v vrtcu naučil izdelati čolniček, dve vrsti letal in kapo. Premalo.

Stopil sem v knjižnico. »Imamo na šoli kakšno knjigo o origamijih?« sem vprašal brez pozdrava.

Knjižničarka je odkimala. »Ne da bi vedela!« Vstala je in stopila do knjižnih polic. »Počakaj malo, da pogledam!« S prstom je preletavala hrbte knjig, ki so bile namenjene ročnim spretnostim, prostemu času, raznim opravilom. »Nič ne bo,« je zmajala z glavo.

Kaj naj storim, sem vročično razmišljal. Do začetka ure je še nekaj sekund. Nočem v razred z načrtom A. Nočem brez načrta. In nočem govoriti dejstev … pa še psihologinje ni …

Prešinil me je tih glas. »Kaj pa Jožica?« Jožica je bila izjemno prijazna in kreativna sociologinja. Saj res, sem si rekel, Jožica se s svojimi dijaki kar naprej igra kakšne igre. Grem jo vprašat. V zbornici sem glasno vprašal, ali je kdo videl Jožico.

»Danes je na izobraževanju,« mi je hitro odgovoril kolega. To je bilo preveč. Sesedel sem se na bližnji stol in si z roko podprl glavo. Ne sekiraj sem, sem se tolažil. Storil si vse, kar si moral. In mogel. Nisi kriv, če je bilo premalo.  

A tihi glasek še kar ni utihnil. Poglej, morda ima  Jožica na mizi kakšno knjigo o origamijih. Nemogoče, to bi bilo neverjetno, sem odmahnil. A glasek ni hotel utihniti. Ponovno sem vzrojil. Neumnost! To meji na fantastiko, se je nekaj močno upiralo v meni.

In po drugi strani – kaj lahko izgubim? Vstal sem in stopil sem do njene mize v kotu zbornice. In obstal … Na njeni mizi je bila odprta knjiga o origamijih. In ne samo to. Bila je odprta na strani o žerjavih … Nisem imel časa, da bi se poglabljal v misli o srečnih naključjih, božjih intervencijah, angelih, skritih silah … Zazvonilo je, odmor se je končal, ura začela. Pograbil sem knjigo, stekel do fotokopirnega stroja, naredil 30 kopij in odprl predal z listi A4 – izvlekel sem debel šop listov, na dnu je ostalo le še nekaj listov. Tisti, ki bo fotokopiral naslednji, me bo preklel. A zdaj mi je vseeno. Glavno, da imam dovolj listov za naslednji dve uri. Odhitel sem v razred.

To, kar se je zgodilo pozneje, lahko opišem kot najbolj smiselno šolsko uro, kar sem jo kdaj koli imel. Ne kot najbolj lepo – žalosti, bolečih (samo)vprašanj, potrtosti je bilo preveč. Gotovo pa kot najbolj smiselno. Takoj po vstopu v razred sem jim razdelil papir in navodila. Dijaki in dijakinje so zavzeto izdelovali žerjave, sam pa sem počasi pripovedoval zgodbo o Sadako, nato pa sebe in njih prepustil besedam, ki so jim žuborele iz njihovih skritih izvirov. Tistih lepih in bistrih izvirov, ki mi jih nikoli ne bi pokazali, jaz pa nikoli videl, če se ne bi zgodilo, kar se je.

Smo izdelali 1000 žerjavov? Nismo. Res je, da sam, zaradi uvodoma omenjenega deficita oblikovalskih spretnosti, nisem sodeloval pri tem, a tudi če bi – žerjavov ne bi naredili 1000. Zato pa smo ustvarili nekaj drugega: zase mir in žerjave za A-ta. Sošolci so mu jih nesli v bolnišnico, vedoč, da to ni več samo papir, temveč v žerjave materializirana misel, kako zelo smo z njim in kako zelo si želimo, da bi tudi on lahko bil z nami.

A. je iz bolnišnice prišel zdrav. Na nogi, na kateri se je pojavil rak, so mu morali sicer zamenjati celoten kolenski sklep, toda dobil je ključno bitko in se vrnil med nas. Kakšen se je vrnil? Drugačen. To sem zaznaval že med zdravljenjem, ko je, po dogovoru z zdravniki in starši, prihajal na izpite. Tihi in mirni fant je še naprej ostajal tih in miren. Toda ko je v mojem kabinetu odgovarjal na vprašanja, to ni bil več dijak, ki bi otrplo čakal, da se ocenjevalno neurje poleže; zdaj ni več le opravljal obveznosti, zdaj je znal. In z občasnimi, drobnimi nasmeški dal vedeti, da razume moje strastno kriljenje z rokami, ko govorim o literaturi. Iz dijaka, ki se je trudil za trojke, je bil nenadoma pred menoj samozavestni odličnjak. Če preobrazbe ne bi doživel, ne bi verjel. Lekcija ni bila zato nič manj trda: doumel sem, koliko spregledujem, če opažam samo tisto, kar je (teatralno) vidno, koliko zamujam, če namenjam pozornost le temu, kar jo vzbuja. Posvetiti se nevidnemu zahteva več pozornosti in manj besed. Naloga, ki ji še danes nisem kos.

Kdaj zgodba postane fantastična? Pri fantastiki ne gre samo za to, da je neverjetna: to, kar me bega, je, da se nekateri dogodki zdijo povsem naravni, ko oziroma če se zgodijo v resničnosti, in popolnoma neresnični, fantastični, ko so opisani v literaturi. Ko preidejo iz resničnosti v književnost, nenadoma prestopijo rubikon med verjetnim in neverjetnim, med resničnim in fantastičnim. Način, kako sem v zbornici našel knjigo o origamijih, je v mojem spominu deloval nenavadno, a naravno; zdaj, ko sem ga opisal in zapisal, pa se zdi, kot bi si ga izmislil. V literaturi takšna nenavadna naključja pogosto pripisujemo avtorjevemu pomanjkanju domišljije, vidimo jih kot ceneni izhod iz ustvarjalne krize, klic v sili, novodobni deus ex machina. Paradoksalno je, da so mnogi nenavadni dogodki zdijo povsem naravni v resničnem življenju in absolutno fantastični v literaturi; včasih se šele z literarnim zapisom zavemo, kako neverjetno je življenje, kako dopušča fantastične stvari bolj, kot bi jih književnost mogla kdaj koli. Prosim, berite spodnji zaključek kot iskreno priznanje, da življenja ne zmorem in ne znam preliti iz resničnega sveta v literaturo, ne da bi se zazdelo izmišljeno in fantastično.

Nikoli ne berem osmrtnic v časopisih in tudi tistega dne – nekaj let pozneje, leta 2008 – jih nisem nameraval. A ko sem obrnil predzadnjo stran – naj je bilo še tako nevidno – nečesa nisem mogel spregledati. Med osmrtnicami je bilo zapisano njegovo ime. Odrevenel sem kot takrat, ko sem slišal za njegovo bolezen. Le da sem zdaj dobro vedel, kaj moram storiti: oditi na pogreb in se poslednjič posloviti od fanta, ki me je učil videti spregledano. In vedel sem, naj zveni še tako izmišljeno in fantastično, da osmrtnice nisem opazil naključno; za njim je morala stati ista sila kot takrat, ko sem v zbornici našel knjigo o origamijih. Poskrbela je, da ga ne spregledam in se poslednjič poslovim od njega.

Na viško pokopališče sem prišel z manjšo zamudo. »Kako lepo, da ste prišli,« me je prijazno pozdravila njegova sošolka Nika. Do njegovega groba sem stopil med zadnjimi. Grob me ni pretresel tako zelo, kot sem se bal; nekaj dni sem se pripravljal nanj. Pretresel me je papirnati žerjav, ki je ležal skrit pod rožami. Naj se sliši še tako fantastično in izmišljeno.

.

Jerneja je še vedno stala pred menoj. Tiha, skoraj nevidna. Zdaj mi je bilo bolj jasno, kako je lahko v spranih kavbojkah in maratonski majici prepoznala mentorja za origamija. Nekateri že zelo zgodaj  ne izgubljajo časa z vidnim. 

»… v bistvu nekaj vem o origamijih. Lahko prevzamem mentorstvo,« sem dejal.

Veselo je prikimala.

»Imam samo en pogoj …«

»Ja?« je vprašala zaskrbljeno.

»Rad bi, da mi narediš nekaj žerjavov. Veliko bi mi pomenilo.«

»Seveda,« je rekla. »Ni problema!«

Ko se je čez dobro leto odločila vpisati na akademijo na likovno umetnost, so bili mnogi presenečeni. Jaz ne. Prav tako ne, ko se je prebila v drugi krog. Njeni izjemni oblikovalski darovi mi niso ostali prikriti samo zato, ker so bili skriti. Danes končuje krajinsko arhitekturo. Prepričan sem, da bo ustvarila še veliko stvari, ki se jih ne bo dalo spregledati.

Žerjava, ki mi jih je naredila, stojita na knjižni polici zraven postelje. Zjutraj, ko vstanem, me spomnita, kako nesmiselno je spregledati stvari samo zato, ker so nevidne.

Vsi sveti, 1. 11. 2019

1. KDO UČI UČITELJE ALI O MIŠKI NA STRELIŠKI

»Pojdite v pizdo materino!«

Študentje smo otrpnili. Pa ne zaradi kletvice. V študentskih letih smo vsi, ki smo od življenja poznali kaj več kot Ž, kletvice zaznavali kot problem zgolj zato, ker jih nismo več zaznavali kot problem. A ko kletvico na začetku predavanja izreče univerzitetni profesor z vsemi možnimi znanstvenimi titulami, in to profesor pedagoškega predmeta!, vrag vzame šalo.  Pa četudi jo izreče tako prijazno in nasmejano, kot jo je rekel takrat.

»Po-jdi-te v piz-do ma-terino?« je profesor še enkrat sladkobno izgovoril kletvico. Le da tokrat s poudarkom in ritmično, kot bi nam v heksametru deklamiral Iliado. » No, kako bi se odzvali v razredu, če bi vam kaj takega zabrusil učenec? Kaj bi porekli?« se je sladko nasmehnil in si obliznil ustnice.

A igra vlog, smo si oddahnili. »On kao učenec, mi kao učitelji. Okej,« smo si potihoma rekli, »zdaj je jasno, kaj hoče. Pedagoški izziv!« A čeprav smo si oddahnili, smo ostali tiho. Nismo bili več naivni. Že nekajkrat nam je ponudil pedagoški »izziv« in vsakokrat se je pokazalo, da sta na voljo le dve poti, kako ohraniti njegovo dobro voljo.

-     -  Navesti je bilo treba kakšen citat iz njegovih znanstvenih člankov. Če je bil povezan s temo, toliko bolje.

-       -  Če citata ni bilo pri roki, smo morali odgovor oblikovati tako, kot da profesorja citiramo. Tudi v tem primeru je bilo dobro, če je bil izmišljen citat povezan s temo.

Najbolje pa je bilo profesorju prepustiti, da se še nekaj časa naslaja nad našo tišino, nato pa jo zmagovalno preseka s kakšnim od svojih citatov. Tega bi si seveda hitro zapisali, dodali klicaj ali dva in podčrtali z rdečo. To bi bilo to. Škrat v meni me je sicer silil, da bi mu v knjižni ljubljanščini glasno zabrusil »Pe-jt u piz-do ma-trno!« V heksametru. Nato pa nedolžnimi »očkami« opazoval profesorjev odziv in si podrobno zapisal, kako mora reagirati učitelj, če želi pravilno, tj. sočutno in hkrati neizprosno, postaviti meje verbalnemu nasilju. Dodal bi klicaj ali dva in vse podčrtal z rdečo.

Tega seveda nisem storil. Škrata v sebi sem na hitro utišal. Profesorja z njegovim sladkobnim govorjenjem sem tedaj imel za živo upodobitev t. i. efekta nerazredčenega sirupa, o katerem nam je leto poprej na socialni psihologiji predaval dr. Rus: ljudje, katerih govorica je tako sladka kot nerazredčen sirup, naj bi v sebi z vso silo tlačili agresijo, s katero se ne morejo soočiti. Ta agresija se menda na inverzen način manifestira kot hiperglikemična verbalna sladkoba. Morda sem mu delal krivico, a takrat vsekakor nisem bil pripravljen preverjati, ali moja teza o nerazredčenem sirupu drži. »Ne diraj lava dok spava« pravi modri pregovor naših sosedov. Raje sem ostal preračunljivo tiho, in ko je pretekla zadovoljiva količina naše tišine, odposlušal profesorjev monološki odgovor.

Kaj je povedal? Ne vem, pozabil. Profesor je vprašanje zaključil s tako gosto besedno meglo, da sem se v njej povsem izgubil, še preden je končal. Ali to pomeni, da se takrat nisem ničesar naučil? Če bi me vprašali takrat, bi pritrdil. In vzvišeno potarnal, da ve profesor o poučevanju toliko, kot nogometni selektorji o nogometu. Tako bi rekel takrat, ko sem bil še pedagoški mlečnozobec in sem verjel, da v pedagogiki obstajajo dokončni odgovori.  Danes, ko me učiteljske izkušnje vse bolj silijo v to, da vem vse manj, bi rekel, da sem se! Veliko! In to na najboljši način – vprašanje se je zažrlo vame kot osmi potnik in me muči do današnjih dni. Kako reagirati (na nasilje) v razredu? Včasih se mi sicer še vedno dozdeva, da poznam odgovor. Ni univerzalen, služi predvsem meni, a če bi me študentje vprašali, kako se odzvati v takih primerih, bi metaforično odgovoril, naj dobro počistijo svoje čustveno minsko polje. Si prisluhnejo in ugotovijo, kje v sebi skrivajo neozaveščene čustvene bolečine. Pri tem nimajo kaj dosti izbire: če tega ne bodo storili sami, bodo to slejkoprej storili učenci. Ti z nezmotljivo intuitivnostjo ugotovijo, kjer učitelja najbolj »boli«. In tja tudi sprožijo puščice takoj, ko se ponudi priložnost. S tega vidika ni težko odgovoriti na naslovno vprašanje, kdo so (najboljši) učiteljevi učitelji – učenci. Učitelj ne bo imel nikoli več tako dobrih detektorjev lastnih šibkosti, kot so prav učenci – še preden bo prvič dobro prestopil šolski prag, ga bodo na hitro poskenirali in na nezavedni ravni vedeli o njem več, kot bi bil sam pripravljen priznati na psihoterapiji. Z nelagodnostjo se spominjam, kako smo v osnovni šoli z lahkoto spravljali v bes vse učitelje, ki so verjeli, da so lahko (dobri) učitelji, ne da bi se jim bilo treba vsaj spogledati z lastnimi bolečinami. V srednji šoli so nas lahko utišali z zahtevnimi testi (pri nekaterih srednješolskih učiteljih se mi je včasih zazdelo, da je število popravnih izpitov v sorazmerju z njihovo notranjo negotovostjo), v osnovni pa smo nekatere spravili na rob živčnega zloma. Še danes se živo spominjam drznega sošolca, ki je učitelja glasbene vzgoje sredi ure glasno vprašal, ali doma tepe otroke. Nesrečni učitelj, ki je takrat pisal na tablo, se je sunkovito obrnil in uperil prst pri nam: »Kdo je to rekel? Kdo je to rekel!!!« Pretresen je hodil po razredu in nas stresal za ramena. Seveda smo molčali kot ribe. Ko zadeneš v črno, ne črhneš.

Pot (dobrega) učitelja vodi v razred prek njegovega čustvenega minskega polja. Ne poskuša ga obiti, saj se zaveda, da ni vprašanje, ali se čustvenega »minskega polja« lotiti ali ne. Vprašanje je le, ali bomo to storili on ali učenci. Priporočam prvo: če bomo čustvene mine pravočasno deaktivirali ali vsaj spoznali, kje ležijo, bomo provokacije tipa »pojdi v pm« pričakali pripravljeni. Kar ne pomeni, da nam bo lahko. Ali da nam ne bo spodrsnilo, še posebej, če nas bodo ujeli na levi nogi. A omogočili si bomo, da v verbalnih napadih ne bomo več videli zgolj agresije ali nespoštovanja, temveč tudi iskanje pristnega človeškega stika. Sicer na zelo nesrečen in neroden način, ki pa nas ne sme toliko premotiti, da bi spregledali, kako v ozadju leži temeljna človeška potreba po vzpostavitvi stika. Če to prepoznamo in stik dovolimo, jih naučimo »kléti« na precej bolj sprejemljive načine. To bi bil moj odgovor, če bi me kdaj študentje vprašali, kako reagirati na kletvice – toda prepričan sem, da bi ga moji študenti pozabili, še preden bi končal z razlago. Tako se to vrti.

A to vem zdaj. Na začetku študijske poti pa sem, nesrečnik!, verjel, da bom v učilnici tako kot v Windowsih – če bo nevarno, bom lahko preklopil na »safe mode«. Odgovorov na (travmatična) pedagoška vprašanja pa ni mogoče vselej pridobiti na varen način. Niti ne v učilnici. Kje! Včasih sem jih pridobil celo na mestih, za katera bi bil kot študent prepričan, da nikoli ne bi smela dobiti mesta v spodobni učiteljski biografiji. Recimo v Miški,  ljubljanski trgovinici, ki je v devetdesetih delovala na začetku Streliške ulice. Kako bi jo opisal? Lahko bi zapisal, da je bila tedaj precej znana, a to bi bil zelo pust opis. Miška ni bil znana: med mladimi je slovela, med bližnjimi prebivalci pa je bila razvpita (znana je bila samo tistim, ki še nikoli niso slišali zanjo). A naj je bila znana, razvpita ali slovita, vse je izviralo iz istega razloga: njena vrata so bila odprta 24 ur, s čimer je številnim ponočnjakom omogočala neprekinjen dostop do cenenega alkohola. Artikel, zaradi katerega je slovela med mladimi in bila razvpita med okoliškimi prebivalci. Tudi zato je izraz trgovina za Miško preambiciozen in po nepotrebnem dviguje letvico pričakovanj – še povojne socialistične trgovine bi ob sivi ponudbi Miške žarele kot BTC v predbožičnem času. Precej bližje realnosti je ljudsko poimenovanje štacuna, ki pa je v tem primeru še vedno precej velik evfemizem (olepševalnica). No, v nečem je bila drugačna od povojnih socialističnih štacun: njene enopomenske police kupcev niso motile. Nasprotno: ob večerih se je vrsta za blagajno pogosto začela viti že na Streliški. Še te enoličnosti pa so se hoteli znebiti stanovalci sosednjih stolpnic. Miškine stalne stranke se namreč niso želeli preveč oddaljiti od svojega vira oskrbe, zato so Dioniza častile kar v bližnjem parku. Razjarjeni stanovalci, ki so jim nočni mir kalili OH-pogovori, vzkliki in zabavljanja, so ponočnjake skušali pregnati z jajci. Metali so jih z oken in upali, da jih jajčna kanonada prežene. Ne vem, ali je bilo ta metoda učinkovita, toda jajca so bila zaradi tega verjetno edini artikel, ki so ga v Miški prodali poleg alkohola. Le da se je alkohol prodajal predvsem ponoči, jajca pa podnevi.

Sam sodim v tisto skupino, ki jim je bila Miška le znana, čeprav – priznam – sem jajčno obstreljevanje nekoč doživel celo na lastni koži. Po uspešno končanih izpitih v drugem letniku sem nekega vročega petka s prijatelji zavil do Miške, kjer smo kupili liter ali dva nočnega artikla. Šli smo v park, da posedimo in prežvečimo vsakdan. Ne za dolgo. Prvo jajce je s kakšnega osmega nadstropja priletelo tako kot prileti prvo zrno toče. Samotno in daleč. Po kratkem premoru so začela padati jajca vse bližje in na gosto, tako da smo jadrno pobrali šila in kopita, če nismo hoteli postati omlete.

Težko bi tak kraj uvrstili v kovačnico pedagoškega kadra, kajne? Popolnoma bi se strinjal s tem, če ne bi nikoli začel učiti. Toda tisto poletje sem na oglasni deska oddelka za slovenski jezik in književnost uzrl oglas za poučevanje na srednji trgovski šoli. Prijavil sem se. In bil sprejet.

O Goranu, dijaku drugega letnika triletnega programa za prodajalce, sem slišal, še preden sem vstopil v razred. Bil je znan po svojem vedenju. Pardon, ni bil znan: med dijaki je zaradi tega slovel, med učitelji pa je bil razvpit.  Mladega učitelja, ki je zanosno menil, da bo poezijo poučeval kot čisto poezijo, je že prvo uro pričakal z nasmeškom Johna Wayna. Tega mu ne morem zameriti – upravičeno se je lahko nadejal, da bo pedagoški idealizem mladega učitelja, kombiniran z nedotaknjenim »minskim poljem«, neusahljiv vir zabave. In ne samo nadejal. Za to je bil pripravljen tudi kaj storiti. Ni klel – za to je bil prebister. A je uro za uro smešil vse moje poskuse, da bi poezijo poučeval kot »čisto poezijo«. Že na koncu prve konference sem bil z živci na koncu.

»Pojdimo še skozi ključna vprašanja,« sem začel s ponavljanjem in utrjevanjem snovi pred koncem ure. »Kaj je to Iliada?« Jutri bomo pisali literarni spis o antični epiki, dobro morajo biti pripravljeni.  

Goran dvigne roko. »Prosim?«

»Iliada se zgodi, če Homer naklada tja v tri dni!« Smeh v razredu in nagajiv Goranov pogled.

 Tudi pri naslednjem vprašanju se mu ni dalo izogniti.

»Kaj je to homersko vprašanje? Kdo bi povedal?«

Roko dvigne Goran. Pogledam po razredu. Še kdo? Samo Goran.

»Prosim!«

»To je, kadar neki vprašaš, pa ne rabš odgovora. Tko k' vi zdle.« Smeh v razredu. Ostanem resen. »Aha! Misliš retorično vprašanje?«

Ne zmede se. »Ne, homersko!«

»V redu, to sprašujem: kaj je homersko vprašanje.«

»Sej, homersko vprašanje je retorično! A ni tko?« je nagajivo pogleda po razredu. »A niste zadnjič rekl, da še zmer ne vemo, a je Homer napisu Iliado in Odisejo. Torej, vprašanje brez odgovora!«

Nisem se pustil zmesti, čeprav sem imel zelo dobre razloge, da bi se. V zmedi bi videl bolj jasno.

»Kako se po pripovedni tehniki ločita Iliada in Odiseja?«

»Ne ločita se. Ostane poročena do smrti.« Smeh v razredu. Zazvoni. Dijaki vstanejo in se poženejo proti vratom. Goran obsedi za mizo in se smehlja. Ne morem se premagati in mu poskušam vzbuditi krivdo.

»Goran, ne vem, če si danes kaj pomagal svojim sošolcem. To je bila zadnja ura pred spisom.«

Vstal je, si vrgel torbo na ramena in odšel proti vratom.

»Itak, čefurji, ne razumemo mi vašga Homerja. Če'b probal'  z Draženom Zečićem, bi vam bl ratal!«

Ko sem prišel domov, sem bil v velikih dvomih, ali se je smiselno vračati v šolo. Ideali, v katere sem verjel, so se sesuvali v prah. Prav tako avtoriteta, ki naj bi jo imel v razredu. Res, kaj lahko učim ljudi, ki so prišli le do Dražena Zečića? In kaj naj bi jih učil o Draženu Zečiću, dalmatinskem šlager pevcu? Kaj naj delam z verzi, kot je  Pa mi dođe da te još jednom pitam ja, ima li nade za nas?

Takrat me je spreletelo. Ne vem, kaj. A me je. Zakaj ne bi resno vzel Goranovega nasveta? Kaj ni v vsaki šali košček resnice? Zakaj ne bi tvegal in dal še dodaten naslov, za katerega vem, da ga bo Goran vzel resno. Res, zakaj ne, sem se vprašal in bíl bitko, ki ji danes lahko dam ime – prvič v svojem učiteljevanju sem bil za svojega učitelja pripravljen sprejeti učenca. Ne znanstvenih avtoritet, izjemnih študij, nasvetov starejših kolegov … Vse to je v tistem razredu doživelo waterloo. Kaj lahko sploh še izgubim, če upoštevam Gorana? V trenutku, ko sem se zavedel, da je to retorično vprašanje, sem se odločil. Naj bo tako, kot si on predstavlja. Ne bo sicer pisal o bivanjskih problemih v pesmih Dražena Zečiča (čeprav bi bilo tudi to mogoče). Zakaj ne bi v razredu, ki je globoko razdeljen na »Slovence« in »čefurje«, pisali o tem? Prižgal sem računalnik in poleg že pripravljenega naslova Primerjava Iliade in Odiseje napisal še en naslov, ki sem si ga sposodil pri takrat izjemno popularni Magnificovi pesmi – Kdo je čefur.

Naslednjo uro sem razdelil liste z naslovoma in navodili. Razred je obnemel tako, kot smo obnemeli študentje, ko je profesor izrekel kletvico. Smrtno resen je postal tudi Goran. Njegov obraz sem prvič uzrl brez nasmeška.

»Profesor, ste vi resni?« me je resno vprašal.

»Upošteval sem tvoj nasvet. Še vedno lahko pišeš tudi primerjavo med Iliado in Odisejo,« se nisem mogel premagati, da ne bi špiknil.

Z resnim obrazom je začel pisati. Zatopljen je pisal do konca ure. Preden je oddal naslov, me je pogledal:

»A se boste maščvou, če vam nau všeč?«

»Ne,« sem odgovoril prepričan, da ni vsebine, ki bi me mogla tako pretresti. Njegov spis sem položil na vrh. Takoj, ko sem končal s  poukom, sem začel s popravo.

Spis. Uh! Kaj spis? Literatura! O na videz vsakdanjem petkovem večeru, ki ga je preživel s prijatelji v Ljubljani. Po nekajurnem brezciljnem pohajkovanju in popivanju jih je pot zanesla do – Miške. Tam so po navadi operirali, ko jim je zmanjkalo denarja in idej. Vsakič, torej. Nekaj časa so oprezali okrog Miške, nato pa udarili: napadli so nič hudega slutečega fanta, ki je pravkar stopil iz trgovine. Vrstnika. Slovenca. Razbili so ga »kot kanto«, mu vzeli vino in travo ter ga pustili ležati na tleh ...  Petkov večer so nadaljevali na zasebnem žuru v fužinskem stanovanju, kjer … Ne, ni vse za javnost, naj bo še tako oddaljeno in anonimno. Včasih tri pike povedo več kot besede.  Goran je opisal svoj boleči svet čefurja brez rokavic. In plastike.

Goranov svet je bolj poln Homerja, kot si je/sem si kadar koli mislil. Imel je magični dotik, ki ga premorejo le najboljši pisatelji: prelito kri je spreminjal v črnilo. Njegova zgodba je čvrsto stala od začetne do končne besede. Morda res ni vedel, kaj je to homersko vprašanje,  a je dobro vedel, kaj je zgodba, prispodobe, figure, dramska napetost, življenje, krivda  … Ničesar ni manjkalo: ne refleksije o etičnosti lastnih dejanj in ne raziskovanja najbolj temnih predelov človeške duše v sklepu spisa. Ne, ime Goran mu nisem dal po naključju. Če bi se morda rodil in rasel v drugačnih okoliščinah, bi ga danes poznali kot vrhunskega pisatelja, kot »Gorana« pred Goranom Vojnovićem. Vsekakor pa sem že med branjem tega spisa vedel, da v Fužinah že raste »Goran Vojnović«, ki lahko na papir prenesel odraščanje v Fužinah.

A kaj naj storim? Kako ocenim? Bi morda moral celo prijaviti policiji? Kaj bi to pomenilo za moj odnos z Goranom? Kaj za Gorana? Kaj pomeni zaupanje, ki mi ga je s popolno iskrenostjo pokazal Goran? Zakaj je pripravljen tako tvegati? Koliko sem sokriv za pretep in krajo jaz, če ga ne prijavim?

Ko sem utrujen od teh in podobnih vprašanj odložil njegov spis, me je čakalo že naslednje presenečenje. Dijakinja Katarina je napisala spis v cirilici. Pri slovenščini! Pravzaprav ne spis, temveč pravo študijo o besedilih Bore Đorđevića, pevca Riblje čorbe. Odlično zapisano, a v podnapisih je pisalo: »Boš požrl?« Ko sem odložil njen spis, me je čakalo naslednje presenečenje … in tako naprej. Od spisa do spisa. Od mine do mine. Naj skrajšam - že tako sem dolg za te hitre čase. Tik preden sem prehodil minsko polje, sem stopil na mino. Del mene se je sesul v prah – tisti del, ki je verjel, da ti otroci niso prišli dlje od Dražena Zečića. In da se od njih ne morem ničesar naučiti.

Ko sem naslednji dan vstopil v razred, sem se zavedal, da stojim pred najtežjim pedagoškim izpitom do tedaj: če bodo opazili le kanček moraliziranja, bom pogrnil kot sem dolg in širok. Ko sem poklical njegovo ime, sem rekel le:

»Goran, ti veš o Homerju več, kot si misliš. Mogoče še več kot jaz. Odlično!« Ničesar ni rekel. Spis, v katerem je sicer mrgolelo rdeče pobarvanih napak, je ponosno odnesel v klop.

»Katarina?«

»Ja,« se je plaho oglasila.

»Nekaj najboljšega kar sem prebrala o poeziji Bore Đorđevića. Mislim, da bi bil navdušen.«

Prišla je in vzela spis. »Kaj pa cirilica?« je tiho vprašala.

»Poznam jo,« sem začudeno zaigral. »Ne samo cirilica – pri starocerkveni slovanščini v prvem letniku smo se morali naučiti tudi glagolico. Naslednjič lahko poskusiš tudi z njo.«

Vpisal sem ocene, pet dijakov sem prosil, naj spis preberejo. Goran je prebral zadnji. Pričakovano: po njegovem spisu je razredu nastala smrtna tišina, ki jo je k sreči prekinilo zvonjenje. Ne po naključju.

Prvič v tem šolskem letu sem iz razreda odšel z večjim ugledom, ko sem ga imel ob vstopu. In brez pretiravanja lahko rečem, da je od takrat šlo z njim – sicer počasi – navzgor. Po zaslugi velikega učitelja – Gorana. Z Draženom Zečićem me je naučil lekcije, ki jo še vedno dojemam in se jo vedno znova učim: da lahko poučujem le tisto, kar otroci zaznavajo kot živo in vredno poučevanja. Povedal mi je to, kar sem čez leta lahko ubesedil med  študijem psihoterapije v stavku »Če si v Chicagu, lahko kličeš le iz Chicaga. Ne pa iz New Yorka, Bostona ali Los Angelesa«. Če hočem učiti dijake književnost, potem moram biti tam, kjer so oni. Tam, kjer je tudi Miška – ne pa samo tam, kjer so didaktične metode, klasična dela ali, najslabše, celo tam, kjer nam, odraslim, zdi, da bi oni morali biti. Naše želje, kjer bi dijaki (otroci) morali biti, so praviloma sicer izjemno dobronamerne in lepe, a popolnoma nekoristne, če tudi naše metode, s katerimi jih želimo pripeljati na želeni cilj, niso tam, kjer so oni. Če sem še bolj neposreden: tudi Homer in vsa visoka klasika skupaj z njim so lahko le droga, če jih uporabimo kot sredstvo za odmik od realnosti.

Minilo je nekaj let. Poučeval se na eni izmed mestnih gimnazij. "Čefurji" niso bili več problem. Miška ni bila ne znana ne razvpita: preprosto je ni bilo več. Po Ljubljani so bile odprte druge »noč in dan« trgovine, a težko bi za katero rekel, da je znana. Znane niso bile niti med tistimi, ki so jih poznali, kaj šele, da bi slovele ali bile razvpite. Le petkovi večeri so si ostajali podobni kot Union in Laško. Nekega večera, ko se je petek že prevešal v nedeljo, sem se vračal v svojo najemniško sobo na robu Ljubljane. Poln utrujenega miru: s prijatelji sem poslušal dobro glasbo, popil nekaj piv in razdiral neumne, da da bi se počutil bolj pametno. S kolesom sem drvel po Zaloški, ko sem se na robu Fužin »spomnil«, da sem lačen. Zavil sem med bloke in vstopil v 24-urno trgovino.

Avtomatično sem s police za časopis pograbil sobotni izvod Dela in ga položil na blagajniški pult.

»Dober večer! Kar tisti kos prosim,« sem z roko pokazal na četrt bele štruce, ki je samevala na polici. Mladi prodajalec je vzel kos kruha, ga zavil v papir.

»Profesor Vah, a niste vi? Za slovo pa to?«

Dvignil sem pogled in ga pogledal v oči. Goran! V trenutku sem ga prepoznal. Obstal sem v tišini, ki ne prenese besed in hkrati zahteva, da nekaj rečemo. Sekunde so tekle. Nenadoma sem pokimal, se obrnil na prazno dvorišče in se mu spet zazrl v oči.

»A ne, da tukaj zunaj nikoli nikogar ne pretepejo, odkar si ti tu?«

Nasmehnil se je. »Ne, n'benga!«

Spet sem pogledal ven. Ganjen. Nihče me v tistem trenutku ne bi mogel prepričati, da to ni zaradi tistega davnega spisa, v katerem je lahko napisal, kaj se je zgodilo pred Miško. Dvignil sem roko v pozdrav, zapustil trgovino in se odpeljal. Ko sem stopil v svojo podnajemniško sobico, sem se zavedel, da sem kruh in Delo pozabil v trgovini.

Zaklel sem in šel spat.

Dan učiteljev, 5. oktober 2019