koristnost

 

Ob koncu lanskega šolskega leta sem prejel čudovito darilo - Italijanske pravljice Itala Calvina. Kot nekdo, ki je v otroških letih z užitkom in večkrat prečesal vse zbirke pravljic, ki so jih premogle naše knjižnice (najljubše so mi bile ruske in francoske), sem ponovno užival v dogodivščinah pravljičnih junakov. In tako kot sem se veliko naučil takrat, sem se tudi tokrat. Spoznal sem nekaj, kar sem kot otrok prezrl: prejel sem odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da v pravljicah vselej zmaga dobro. Pomaga, če si načelen, iznajdljiv, vztrajen, požrtvovalen in zvest, sem ugotavljal med branjem; pomaga, če si pripravljen prevzeti odgovornost za svoja dejanja, tudi kadar so napačna; pomaga, če imaš na voljo učinkovito orožje in čudodelne pripomočke; pomaga, če spoštuješ drugačne ... Vse to pomaga, vse to je nujno. Ne pa tudi dovolj. 

V italijanski pravljici "Trinadstropna ladja" mora glavni junak, revni mladenič, izpolniti kraljev ukaz: osvoboditi ugrabljeno kraljično. Sicer se bo, kot je to v pravljicah pač v navadi, skrajšal za dolžino glave. Na poti prek morja se ustavi na treh otokih: na prvem nahrani miši, na drugem mravlje in na tretjem jastrebe. Zakaj? Ker so sestradani Kaj ima od tega? Nič. Pravzaprav škodo: skopni mu pomemben del zaloge hrane. A pozneje se, kot je to v navadi v pravljicah, to dobro dejanje brez sleherne koristi pokaže kot ključno: brez mišk, mravljic in jastrebov, ki mu priskočijo na pomoč, ko je najtežje, bi ne mogel rešiti kraljične (in svoje glave). 

Da so prav na videz najbolj nekoristna dejanja na koncu najbolj koristna, se pokaže tudi v pravljici "Mož, zelen od alg", kjer kralj prav tako išče svojo hčer: čeprav je dal prebrskati vsako ped zemlje, je kraljična izginila, kot bi se vdrla v zemljo. Ker je ne najdejo nikjer, se nek kapitan dolge plovbe domisli, da "bi jo lahko našli na morju, če je niso na zemlji". Opremi ladjo, a ko hoče najti posadko, sprva ne najde nikogar, le nesposobnega klateža in vinskega brata po imenu imenu Krsto Desni Bok. A ko vzame na ladjo njega, se opogumijo tudi drugi in ladja lahko dvigne sidro. Toda klateža imajo že po nekaj dneh plovbe vsi vrh glave: neprestano lenari in toži za krčmami. Znebijo se ga na samotni otok, kjer pa se, glej glej, nahaja iskana kraljična. Podobno je v drugih pravljicah, tudi v slovenskih: v "Železnem prstanu", na primer, siromašni sin edinec na poti po svetu s svojimi zadnjimi koščki kruha nahrani psa in mačka ter reši življenje kače, ki jo želi ubiti pastir. V trenutku, ko jim je pomagal, se ni nadejal nobenih koristi. Nasprotno, porabil je vso svojo hrano. A pozneje, ko se znajde v stiski, mu hvaležne žvalce rešijo življenje. V našem svetu je to 'koristno' to, kar 'daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice' (SSKJ). A ne miši, ne mravlje, ne jastreb, ne pes, mačka in kača in še najmanj Krsto Desni bok niso bili koristni v tem pomenu besede. Vsaj ne takoj: za take se pokažejo šele pozneje, a to predvsem in zgolj zato, ker najprej niso bili koristni. Koristno v pravljicah je torej 'to, do česar ali s čimer smo dobri, ne da bi karkoli pričakovali v zameno'. V pravljicah je, na kratko, 'koristnost' sopomenka za altruizem. Koristno je delati dobro, ne da bi v zameno karkoli pričakovali. Morda se nam to povrne, morda ne. Liki v pravljicah, ki pa  'koristnost' razumejo zgolj tako, kot jo sodobnem svetu razumemo mi (koristoljubno), končajo nesrečno: v najtežjih trenutkih jim nihče ne priskoči na pomoč, saj ni nikogar, ki bi do njih čutil hvaležnost. To pač čutijo le bitja, ki se nam zdijo dragocena že zaradi tega, ker so. In kar so. 

Včeraj, 13. 2. 2024, so poslanci na seji odbora DZ za izobraževanje, znanost in mladino z več dopolnili potrdili predlog novele zakona o osnovni šoli. Ta med drugim določa, da je uspeh na nacionalnem preverjanju znanja (NPZ) lahko eno od meril za vpis na srednje šole (kljub drugačnim zavezam in obljubam ob uveljavitvi, se bo preverjanje znanja zdaj spremenilo v ocenjevanje), nacionalno preverjanje znanja pa bo uvedeno že v tretjem razredu OŠ (ne pozabimo: včasih je bil to drugi razred).  O problemih NPZ sem pisal že pred časom v Delu (https://www.delo.si/.../osrednja-vrednota-v-solstvu-ni.../): trenutna rešitev je parcialna (meri le del, ki je merljiv objektivno), nesolidarna (breme pritiska prelaga na pleča učencev), zastarela (na voljo so sodobnejše oblike), neučinkovita (čeprav so ugotovitve NPZ-ja o problemih vsako leto enake, se nič ne spremeni), zlorabljena (uporablja se jih za rangiranje šol, ocenjevanje učiteljev ipd.) ter škodljiva za učni proces (spodbuja učenje za točke, ne za znanje, učni načrti so potisnjeni v ozadje). 

A tokrat želim dodati še eno misel. Zunanja preverjanja znanja so bila uvedena zaradi težnje po večji pravičnosti: ker bo na njih vsakdo dosegel rezultat v skladu s svojimi intelektualnimi sposobnostmi in trudom, mu bo v družbi dodeljeno tisto mesto, ki mu pripada. Z zunanjimi preverjanji znanja bomo, tako ideja, preprečili, da bi to to pravično porazdelitev okrnili posamezniki, ki so s pritiskom ali pretirano naklonjenostjo učitelja pridobili višjo oceno, kot si jo dejansko zaslužijo. V ozadju je torej ideja meritokracije, tj. družbene ureditve, kjer so položaji, pravice in nagrade dodeljeni posameznikom na podlagi njihovih dosežkov, sposobnosti, kompetenc in zaslug, ne pa na podlagi družbenega statusa, dediščine ali drugih nepravičnih dejavnikov. V meritokraciji naj bi najbolj napredovali in imeli največ možnosti ter moči za spremembe, tisti, ki so najbolj usposobljeni in delavni. Takšna družba je tudi ideal, h kateremu stremimo, le malokdo mu nasprotuje. In zdi se, da zaradi tega ne nasprotujemo niti zunanjim preverjanjem/ocenjevanjem znanja. Vidimo jih kot eno izmed poti v meritokracijo. 

Michael Young v distopični knjigi  "Vzpon meritokracije" (The Rise of the Meritocracy"), ki je pravkar izšla tudi v slovenskem prevodu (Krtina, 2023) prepoznava v popolni meritokraciji več nevarnosti, ki veljajo tudi za šolo. Kaj sploh pomeni, da so naše življenjske možnosti in uresničitev opredeljene le in zgolj po kazalcih, kot sta inteligenčni kvocient in trud? Za velik del učencev taka "idealno pravična šola", tudi če bi jo v družbi kdaj v resnici uresničili, ne bo nobeno olajšanje: odlični učenci si bodo namreč pripisovali zasluge za uspeh, a to bodo počeli tudi slabi učenci - le da si bodo oni pripisovali zasluge za neuspeh. Predstavljamo si, kako bo tak "pravičen" (ne)uspeh na NPZ vplival na otroka, ki prihaja iz socialno šibkega okolja, v katerem je zelo malo učnih spodbud. Ali iz družine, v kateri je prisotno nasilje in/ali razsajajo odvisnosti. Taki otroci, naj bodo še tako sposobni in delavni, pogosto prihajajo v šolo predvsem počivat. Ko se usedejo za svojo klop, jim v varnem in toplem okolju misli pogosto odplavajo. Ker se doma ne učijo - k temu jih po navadi nihče ne spodbuja, pogosto pa ni niti ustreznih razmer - se bodo na prvem NPZ verjetno zelo slabo odrezali. Kaj bo zdaj drugače? Če so prej dobili slabo oceno, so jo lahko pripisali krivičnemu učitelju ali kaki drugi (subjektivni) zunanji okoliščini, zdaj pa tega izhoda ne bo več; slab si, ker si slab, pravijo taki zunanji "pravični" testi. Psihološko breme v meritokratskih sistemih je potencirano: tisti s slabimi rezultati svoj neuspeh ponotranjijo kot svoj (ne)dosežek. A to velja v sistemih, ki bi v resnici bili meritokratski (kaj takega v popolnosti sploh še ne obstaja), kaj šele v sistemih, ki to niso. In slovenski šolski sistem je daleč od tega; kot ugotavlja prav NPZ, slovenska šola ne zmanjšuje socialne neenakosti, temveč jo celo utrjuje in povečuje. Tisti iz boljših razmer lahko svojemu otroku izdatno pomagajo in tako premostijo primanjkljaje, otroci z nižjim socialno-ekonomskim statusom pa take pomoči praviloma niso deležni. Vsaj ne v takšni meri. Če so učitelji to lahko do sedaj upoštevali (ker so poznali okoliščine, so lahko takemu otroki prišli nasproti in sčasoma pomagali odpravljati primanjkljaje), bo tega zdaj nepreklicno konec: časa ne bo več, uspeh bo treba pokazati že v tretjem razredu OŠ. Tudi učitelji so namreč pod pritiskom: rezultati na zunanjih preverjanjih znanja se vse pogosteje razumejo kot "objektivni", torej pravični rezultati njihovega truda. Za take otroke ne bo več toliko sočutne in časovne "vetrne izravnave" (o otrocih, ki potrebujejo samo čas, pišem tule: https://solskieseji.blogspot.com/2024/02/ne-delati-nic.html). Ti otroci ne bodo več imeli toliko časa za dozorevanje, njihovo samopodobo bo verjetno načel že NPZ v tretjem razredu. Prav tako za tiste, ki počasneje čustveno in kognitivno dozorevajo ali na tisti usodni dan D preprosto ne bodo dovolj dobro razpoloženi. Sporočilo bo enako: to je posledica tvojih trajnih (notranjih) zmožnosti, to je posledica tvojega truda in sposobnosti, ne pa zunanjih okoliščin. Si lahko predstavljamo kaj bolj obremenjujočega, kot da razloge za neuspeh pripišemo notranjim dejavnikom (otroku), pa čeprav k temu znatno prispevajo socialne in družinske okoliščine ter šolski sistem?  Si lahko predstavljamo kaj bolj ironičnega, kot da utrjevanje in povečevanje socialno-ekonomskih razlik prikazujemo kot boj za večjo pravičnost? Je kaj bolj ironičnega, kot da v šolstvu na vse kriplje stremimo k pravičnosti, nato pa je naša poklicna usoda velikokrat odvisna predvsem od o moči in širine naše socialne mreže? Na kratko: v družbi neenakih možnosti tako zasnovan NPZ ne povečuje pravičnosti in ne odpravlja krivic - le legitimira jih. To, kar naj bi bilo subjektivno, je zdaj nenadoma objektivno; to, kar je bilo do zdaj vidno (mestoma nepravično ocenjevanje) naredi nevidno. 

Da ne bo pomote. Drži, za družbo je izjemno koristno, če vajeti prevzamejo ljudje, ki so najbolj sposobni in se najbolj trudijo. Zlasti v družbi znanja, ki danes predstavlja ideal. Privolili smo v gospodarsko-družbeni sistem, kjer so najbolj uspešne tiste družbe, ki imajo največ znanja. A šole so se tako spremenile v bojno polje, na katerem tekmujemo z učnimi dosežki, naši otroci pa v novodobne vojake. Šolski sistemi tako zdaj tekmujejo v globalni bitki mednarodnih raziskav o učnih dosežkih: samo najboljši, pravi ideologija, to so družbe znanja, bodo preživeli. 

Prav. To menda hočemo. A kot učitelj sem dolžan nekaj besed reči tudi za otroke, ki v danem trenutku ne bodo dosegli želenega rezultata in bodo obveljali za dejavnik, ki nas šibi, ogroža, za breme; nekaj, kar je treba odpraviti tako ali drugače, vsekakor pa jim ne zaupati pomembnih mest, ki vodijo v družbo, v katerih bo vsako najbolj koristen, v kateri bo vsakdo zasedel mesto, na katerem je najbolj učinkoviti. Včasih so bile naše slabe ocene samo naše - zdaj so nenadoma problem družbe, problem njene prihodnosti. In to je (nevidni) pritisk, ki ga otroci ne prezrejo. Ne bi rad, da to prezremo mi. 

Nazaj k pravljicam. Naj spomnim: koristno v pravljicah je "to, do česar ali s čimer smo dobri, ne da bi karkoli pričakovali v zameno." V pravljicah je, na kratko, 'koristnost' sopomenka za altruizem. Koristno je delati dobro, ne da bi v zameno karkoli pričakovali. Morda se nam to povrne, morda ne. Zato. Dobro bi bilo, ko bi s svojimi otroki ravnali vsaj tako dobro kot pravljični junaki ravnajo z mišmi, mravljami, kačami in jastrebi. Kajti prihodnost je neznanka, prav tako naloge, ki nas čakajo. Nihče ne ve, kaj ali koga bomo resnično potrebovali čez dvajset let (ne vemo niti tega, kakšni poklici bodo potrebni takrat). Morda se bo pokazalo, da nam prav kakšen "nekoristen" otrok (z dvojkami ali trojkami) nekoč v najtežjih trenutkih povrne hvaležnost in nam bo prav to, tako kot pravljičnim junakom, rešilo glave. Morda bomo takrat razumeli, kaj je hotel reči Voltaire, ko je rekel: "Tisto, kar je odveč, je zelo nujno!" 

Naj spomnim še na nekaj:  pravljičnimi liki, ki  'koristnost" presojajo  samo strogo koristoljubno, ki vse presojajo le po tem, kako jim to koristi, končajo nesrečno. In v tistih zadnjih trenutkih najbolj pogrešajo tisto, kar se jim je nekoč zdelo odveč. 

Za konec. Vem, moje pisanje v neizprosnem neoliberalnem sistemu zveni arhaično in sanjavo. A te otroke, ki ne zmorejo ali celo ne želijo biti vojaki družbe znanja, želim vzeti v bran: pravljice, te zakladnice večtisočletne človeške modrosti, nas učijo, da dobro zmaga le, če smo dobri do vseh, ne samo do tistih, za katere menimo, da nam bodo nekoč koristili. Drži: odlično je, če smo družba znanja, odlično je, če bodo družbo vodili najsposobnejši. Vse to pomaga, vse to je nujno. A naj je pravično ali ne, odlično ali ne, tudi Krsto Desni bok je del naše družbe. Vzemimo tudi njega s seboj na ladjo. Morda bo prav on nekoč tisto, kar se je zdelo odveč, a bomo najbolj pogrešali.

commedia dell'arte ali o o igranju vlog

Italijanska komedija commedia dell'arte je slovela po improviziranih dialogih in stalnih likih: najbolj poznani so bili na denar mahnjeni Pantalone, dobrodušni služabnik Harlekin, prekanjeni sluga Pulcinella, domišljavi znanstvenik Dottore ... Če nismo pozorni oziroma dorasli svoji učiteljski vlogi, se taka komedija lahko pojavi tudi v šolskem razredu, le stalni liki se imenujejo drugače: grešni kozel bo vselej priročen krivec za vse tegobe, na katere ne zmoremo ali ne želimo najti pravega vzroka, črna ovca bo ne glede na vse nasprotovala dogovorjenim in ustaljenim pravilom, piflar jim bo vedno sledil, razredni klovn ne bo zamudil priložnosti, da izzove (učiteljsko) avtoriteto z "neumnimi" izjavami in dejanji, razredni norček pa bo vsak trenutek pripravljen uresničiti idejo razrednega klovna. Vede ali nevede. Da igrajo vlogo, se najbolj vidi, kot takega učenca premestimo v drug razred - njegovo vlogo kmalu prevzame kdo drug. Če ne prej, se takrat zavemo, da s kaznovanjem težave ne moremo rešiti. Le preložimo jo lahko.

V prvi letnik se je vpisal naknadno, iz tujine. Verjetno zato je v njem toliko močneje tlela neizmerna želja, da se dokaže pred sošolci in tako vklopi v novo okolje. To bi lahko storil na razne načine, a odločil se je za najbolj teatralno - prevzel je vlogo razrednega klovna. Tega se je lotil temeljito: ne pomnim ure, ki je ne bi poskusil razdreti z metanjem besednih pasjih bombic.

Tistega dne bi moral biti ustno vprašan. Takoj, ko je vstal, mi je bilo jasno, da se je odločil iz spraševanja narediti burko. Že počasen zibajoč prihod z nasmehom do ušes je dajal vedeti, da mu bodo moja vprašanja predvsem odlična priložnost, da nasmeje celoten razred. Enka bo majhna cena za za pozornost, ki jo bo pridobil. Priznam: njegovo namero sem resda hitro prepoznal, a zgolj na ravni učiteljskega škorca, ki je razloge za to odločitev pripisoval njegovemu (nevzgojenemu) značaju ali, kot je popularno reči danes, permisivni vzgoji. O vlogi, ki jo igra, nisem vedel ničesar.

Prvi odgovor je potrdil moje sumničenje: ko je odgovarjal, se je obračal k razredu in z užitkom izstreljeval največje nesmisle. Razred se je krohotal. Tudi ob njegovem drugem in tretjem odgovor. Samo še malce glasneje, bolj na poskok. Spraševanja je bilo konec, jaz pa sem nenadoma doumel, da sem samo del njegove igre; vlogo razrednega norčka, te podaljšanje roke razrednega klovna, sem prevzel - jaz. Spoznal se še nekaj: svoje igranje vloge bi dokončno potrdil tako, da bi ga ocenil in mu v redovalnico zapisal nezadostno.

Odložil sem nalivno pero in zaprl redovalnico.

"A nisem zašutiral?" se je nasmehnil in nagajivo pogledal po razredu.

"Uh, nikakor," sem užaloščeno odkimal. "Daleč od tega."

"Pa saj nisem nič znal," se je razburil.

"Ne drži. Pokal si štose, to pa ni enako neznanju. Za enko je potrebno neznanje, in to, oprosti, ne ravno malo. Žal mi je."

"Nisem znal za enko ali kaj?" se je razjezil.

"Za enko ni treba znati, za enko je treba ne znati. Bistvena razlika!" sem se razburil tudi sam. "Ampak za to je treba nekaj zavzetosti. Resnosti. Predanosti. Neznanje ne raste na drevesih!" sem zaključil udarno. Prijel sem redovalnico in jo zaprl v predal. Naj bo jasno, da za enko ne bom dal nove priložnosti.

Poklapan se je usedel v klop.

Naslednjič je znal, kot da vse ve. Ne samo o snovi, tudi o commedii dell'arte. Ne vem, ali mi jo je kdo bolje razložil kot on, ki o njej ni vedel ničesar.

Slika: Wikipedia

Ne delati nič

 Nobena noč čarovnic se mi v otroških letih ni zdela niti približno tako strašljiva kot oddaja "Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo". Radijska podoba nedeljskega popoldneva je bila namreč vedno tako spolirana, da je zbujala kurjo polt; kot jo zbujajo vse stvari, ki so tako harmonične in idilične, da se ni mogoče znebiti (mučnega) vtisa, da so takšne zgolj zato, da bi nekaj prikrile - nekaj, kar je lahko očitno, ne sme pa postati vidno. Kot je to, na primer, v prvovrstnih grozljivkah: najbolj napeto je, ko je zlo že očitno, ni pa še vidno (božič, srečna družina zbrana okrog polne mize, z radia se sliši žametni zimzelenček iz petdesetih, takrat pa na podstrešju nekaj zaškripa zacvili ... naj je slika še tako popolna - oziroma prav zato - vemo, da bo kmalu vse rdeče od krvi). Ni boljše maske, kot je popolnost. Kadar torej iščemo temo, ni treba daleč; poiščimo najbolj zloščene podobe tega sveta - za njimi se skriva.

Kaj je očitno, a nevidno v nedeljski radijski oddaji "Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo"? Fraze. Nenavadne fraze. Recimo tista, brez katere ni bilo mogoče narediti uvoda v nobeno čestitko: "Za trenutek naj odloži delo naša draga mama, sestra, babica in teta ..." Kaj hočejo reči, ko jo prosijo, naj za trenutek odloži delo? Kaj ne zadostuje to, da ima rojstni dan in da je nedelja, sem se spraševal kot otrok. Zakaj za to potrebuje poseben poziv po radiu? Je to šala?

Ni bila šala. To sem lahko videl vsakič, ko sem v živo prisostvoval takemu dogodku. Oseba, ki ji je bila čestitka namenjena (praviloma starejša ženska), je takoj, ko je zaslišala žametno basirajoči glas radijskega napovedovalca izgovarjati svoje ime - čestitke so bile pogosto presenečenje - otrpnila. S pladnjem, loncem ali kuhinjsko krpo v rokah. Nato se je začelo, v skladu s tradicijo, vsesplošno prigovarjanje, nagovarjanje in prepričevanje najožjega družinskega kroga, naj "naša draga mama, sestra, babica in teta" vendar vsaj to nedeljo odloži ta presneti pladenj, lonec ali krpo in se usede. Kadar je bil njen upor prevelik, so se zaslišali povišani ton, ki so naraščali, vse dokler si slavljenka navsezadnje ni dovolila usesti. Za tiste tri, štiri minute, ko se je po radiu vrtelo to, kar bi lahko bilo njena glasbena želja, je utonila v neko napol hibernetično stanje, ki ni razodevalo ničesar. Kako mučno ji je bilo, se je pokazalo šele, ko so se zaslišali zadnji takti: že pred zadnjim je stala na nogah in preverjala, kaj vse je še treba postoriti. Ni si mogla privoščiti, da ne bi delala nič. Zakaj? Kaj je tako strašnega (grozljivega) v tem, da za trenutek odložiš svoje delo in ne delaš nič, sem se spraševal? 

To, kar je očitno, a nevidno; to, kar se skriva za idiličnimi podobami, je v naših koncih - "ne delati nič". Malo kaj je tako sporno za naš mali narod. To potrjujejo tako slovenski pregovori tipa "Kdor ne dela, naj je!" kot prvi verzi slovenskih pesmi, na primer Vodnikov "leniga čaka / stergan rokál, / palca beraška, / prazni bokál." Nedela ne trpimo, lenobo preganjamo; le trdo delo nam daje pravico do življenja. Ta očitni, a nevidni podalpski arhetip se nam je tako globoko zajedel v telo, da celo pri svojih devetdesetih potrebujemo radijsko čestitko, če se želimo za trenutek usesti. In ne delati nič.

Kaj v resnici pomeni "ne delati nič"? V ožjem pomenu besede je to stanje, v katerem smo povsem pasivni; poraba energije je majhna, če ne ničelna, prav tako naša aktivnost. V širšem pomenu zajema vsa dela, ki ne veljajo za dela: če pišemo poezijo, tečemo maratone, rišemo, razmišljamo, spimo ..., v očeh mnogih Slovencev ne delamo nič, saj ne ustvarjamo nič uporabnega. Delo je delo le, kadar je njegova korist vidna. Če je samo očitna, to ni dovolj. A zdi se, kot da obstaja še tretji pomen - tisti, zaradi katerega je tako grozno "odložiti delo", tisti, zaradi katerega je potrebno imeti posebno dovoljenje. Kaj je to?

Na gimnaziji sem začel učiti v časih, ko je nezanemarljiv del učiteljskih zbornic presojal delovno zavzetost svojih kolegov po številu popravnih izpitov. Priznam, da se ob koncu svojega prvega šolskega leta nisem najbolje izkazal: le en popravni izpit je kazal na to, da morda nisem najbolj zavzet. Reševalo me je zgolj to, da je šlo za dragocen primerek: nesrečna dijakinja T., v zenitu najstniških hormonov, je že na prvem popravnem roku pomešala vse, kar se je pomešati dalo, na drugem roku pa je to le še izpopolnila. Streljala je take kozle, da je postalo nerodno celo meni kot njenemu učitelju (približno tako kot slovenskim obrtnikom, kadar na svoje znamenito vprašanje "Ja, kdo vam je pa to delal!" prejmejo odgovor "Vi!"). Z vsakim njenim napačnim odgovorom sem tonil v večji obup. Slovenščina je bil njen edini popravni izpit - če ga ne bi naredila, bi morala 1. letnik ponavljati. Tega križa si nisem mogel naložiti. "Da bi zaradi slovenščine kdo ponavljal letnik? Pa saj to se da vendar vedno nadoknaditi," se je upiralo v meni. Odločen, da jo nekako spravim v 2. letnik, sem ji postavil še zadnje vprašanje, t. i. rešilno bilko. Jokerja! Kot da njena barka ni bila že povsem torpedirana.

 "No, T., povej nam prosim, kako se imenuje sveta knjiga kristjanov?" 

Ničesar lažjega se nisem mogel spomniti. Da njenega odgovora ne bi povsem prepustil k naključnim rešitvam nagnjenemu algoritmu njenih možganov, sem z ustnicami na tiho izgovoril B, nato pa v na videz obupan vzklik zamaskiral ključno besedo: "Jezus!"

Zasvetile so se ji oči. "Koran!"

Skrušen sem sklonil glavo. "Hvala! Prosim, počakaj pred razredom, kmalu pridemo sporočit odločitev komisije."

Ko je T. zaprla vrata, sem potrt vprašal kolegici.

"Kaj naj?"

Starejša kolegica, takrat moja mentorica, v srednješolskih letih pa tudi ljuba učiteljica slovenščine, je kot Yoda preprosto dejala: "Kot se boš odločil! Ti si spraševal!"

Njene besede so me dodatno zmedle - pričakoval sem, da me bo nahrulila, kako si lahko po slišanem sploh drznem vprašati kaj takega. Da mi bo ponudila svobodno izbiro? Ne, na to je bilo onkraj upanja. Previdno sem odgovoril: "Ja, no, potem, potem, bi rekel ... je naredila! Se trudi, a veste!" 

Kolegici sta brez vsake dodatne besede podpisali obrazec in T., ki je medtem pred vrati prehodila vseh devet krogov Dantejevega pekla (o katerem, mimogrede, med izpitom prav tako ni vedela ničesar), sem lahko sporočil srečno vest. Nesrečno malo bitjece je vriskajoče steklo po hodniku, na meni pa je obležalo breme: nič ni delala, ti pa si jo nagradil. Kaj bo, če še naprej ne bo delala nič? Brez muje se še čevelj ne obuje! 

Sprva je res kazalo tako. Nič kaj bolj se ni trudila in spomnim se, kako sem se sredi drugega letnika začel jeziti nase. Kaj sem storil? Kako sem lahko ravnal tako nespametno? Medvedjo uslugo sem storil tako sebi kot njej. T.? Dobri dve leti pozneje, vse v roku, je maturirala! Brez težav. Na slovenščini z odliko. Spomnim se, da sem strmel v njene rezultate in se spraševal, kako je to mogoče. Kako to, da se skoraj dve leti "zabušavanja" nič ne poznata? Dve leti! Kako prepričljivo pojasniti, da je prespala polovico šolanja in bila vseeno odlična? Je mogoče, da je to povezano, me je spreletelo. Da je bila odlična prav zato, ker zabušavala? Ker je "za trenutek odložila delo"? Ker si je dopustila (in ker smo ji mi dopustili), da nekaj časa ni delala nič? 

Da je odgovor verjetno pritrdilen, mi je sočasno potrdil primer dekleta iz sosednjega razreda. M. sem spoznal že prve dni prvega letnika; med branjem odlomka iz berila, ki ga je zaznamovalo jecljanje, so se ji po licu usule solze. Nisem mogel prezreti; ob koncu šolske ure sem jo prosil, naj ostane v razredu. Ko so vsi odšli, ni potrebovala dodatnih vprašanj; sama od sebe mi je razložila, da je morala v osnovni šoli glasno brati - navkljub prošnjam in navkljub temu, da je tudi tam včasih zajokala. Zdaj joče tudi zato, ker se zgodba ponavlja. In se zdi, da je ne bo nikoli konec. Solze so ponovno stekle po licu. 

Hitro sva sklenila dogovor: pri urah slovenščine ji ni treba več glasno brati, ko pa se bo glede tega počutila bolje, naj sporoči. Vidno se je oddahnila in stekla iz razreda.

Nikoli se ni počutila bolje. Naslednja štiri leta je vsakič, ko je prišla na vrsto za glasno branje, ostala tiho, jaz pa sem diskretno poklical naslednjega. Z glasnim branjem sva se ponovno soočila šele med maturo, ko je morala na ustnem delu mature iz slovenščine glasno prebrati kratek odlomek. Zaskrbljen sem čakal na njeno branje in upal, da je jecljanje ne bo preveč potrlo in da bo na nadaljnja vprašanja vseeno dobro odgovorila. Ko je začela brati, sem ostrmel: brala je gladko, ne da bi se ji glas enkrat samkrat zataknil. Kako je to mogoče, sem bil osupel. Dekle je namreč, kot se je potrdilo pozneje pri odgovarjanju na vprašanja, še vedno jecljalo! Kako je mogoče, da je tisti odlomek pred celo komisijo prebrala tako tekoče? 

Ne vem. Verjamem pa, da je pomagalo tudi to, da štiri leta "ni delala nič" - da ji ni bilo treba v razredu glasno prebrati ničesar. Le v takem mirnem in varnem vzdušju se se je lahko rojevalo in rodilo gladko branje - trdo delo in vaje bi jecljanje verjetno, kot je kazala izkušnja iz osnovne šole, le okrepile. Enako kot pri T.: ko bi dve leti ne zabušavala - to si drznem reči - ne bi bila odlična. V tem vmesnem, na videz lenem obdobju se je lahko toliko okrepila, da je zmogla opraviti vse učne obveznosti z odliko. Tako obdobje včasih zaničljivo ožigosamo kot ujčkanje oziroma zavijanje v vato. Kadar skušamo ljudem prihraniti izkušnje in izzive, ki jih zmorejo, je to res. Kadar pa ji nalagamo pretežka bremena prezgodaj, pa to ne drži - krademo jim čas, ko bi morali delati nič. Kadar mi kot učitelju na waldorfski šoli očitajo, da otroke zavijamo v vate, jih vprašam: "Kako to, da svojemu otroku pri štirih letih niste ponudili, da vozi avto? In kakšnega kozarčka viskija, ko je bil slabe volje?" Po navadi odgovarjajo. "A to pa ne - vse ima svoj čas!" Običajno mi ni treba ničesar več dodati. Prikimam. Če razumevanje, da vse potrebuje svoj čas, pomeni, da zavijamo v vato, potem zavijamo v vato. Čas, ko še ne delamo nič. 

Kaj v resnici pomeni ne delati nič? Vse bolj verjamem, da nikoli ne delamo bolj in več kot takrat, ko ne delamo nič. Ko "za trenutek odložimo delo", se šele začne pravo garanje. Povedano v jeziku fizike; ni bolj energijsko potratnega stanja, kot je ne delati nič. Ko ne delamo nič, ko vegetiramo, ko se na nas nabira prah ali ko glumimo glive, smo videti povsem pasivni. Huda pomota: ne poznam dejavnosti, ki bi porabila več energije. Poglejmo le otroke: največ in najbolj hitro se učijo takrat, ko jim ni treba početi ničesar, ko so lahko samo otroci. Celo takrat, kadar se zasanjajo in zastrmijo v daljavo! Če ste jih takrat kdaj pozorno opazovali, vam gotovo ni ušlo, da so na videz okameneli, v njihovi notranjosti pa kar vre od vseh misli, občutkov in podob, ki jih prežemajo - okameneli so, ker njihova notranjost nenadoma potrebuje tako veliko energije.  Kadar med poukom opazim učenca, ki se je zasanjal, se mi zdi, da je moral ugasniti vse svoje "motorje", da bi lahko dobro premislil to, kar ga je prevzelo (in to ni nujno povezano s poukom). Če bi ga zmotil, bi ne storil nič drugega, kot v njegova kolesja razmišljanja in čutenja porinil železno palico. Spomnimo se tudi na svoje spanje: na pogled resda ne delamo ničesar, na nas se zgolj "nabira prah". Toda - kaj ni tako, da prav takrat ustvarjamo in omogočimo nekaj, na čemer se sploh lahko "nabira prah"? Regeneriramo, gradimo in poživimo svoje telo ter duha. Je možno narediti kaj večjega? In če se vrnem k naši prvotni temi - je možno storiti kaj večjega kot "za trenutek odložiti delo"? Ja, zato je to tako težko. In zato bi morali bolj premišljeni, kadar rečemo, da kdo ne dela nič. 

"Določena mera pritiska je za človeka včasih koristna," je za francosko televizijo leta 1968 na filmskem festivalu v Cannesu dejal Miloš Forman, znameniti češki režiser. Mislil je na razmere na Čehoslovaškem, kamor je z Dubčkom prihajala svoboda - ni je sprejemal povsem brez zadržkov. Kot tudi ni ostal brez kritičnih besed za vse, kar je potem sledilo (svinčena leta pod zasedbo Sovjetske zveze). 

Samo nekaj let pozneje so njegove besede dobile povsem nov pomen. Kot mnogi drugi Čehi, ki so bili nezaželeni v Čehoslovaški, se je zatekel v ZDA in tam posnel film Taking off (Slačenje). Čeprav je osvojil glavno nagrado v Cannesu, je film v ZDA doživel polom, Forman pa ostal brez vseh prihodkov. In novih priložnosti.

Rešil ga je Stanley Bard, lastnik hotela Chelsea. Ta človek, "nekakšen Medičejec", mu pravi Forman, mu je ponudil sobo v hotelu. "Boš že plačal, ko boš lahko," mu je rekel Medičejec.

Forman je tam preživel tri leta. Brez vsakega pritiska. Zato si je privoščil spanec. Če je temu možno reči tako. Forman je namreč samo še spal. In spal. Cele dneve. Dobesedno - po 23 ur na dan. (Tudi kadar je bil buden, je bila njegova aktivnost minimalna: na TV je gledal kanal, na katerem so nonstop predvajali goreč kamin.) Verjel je, da bo počasi samo še slabše: da se bo čas budnosti le še krajšal, dokler ne bo buden le še kakšno minuto. Nato samo še 10 sekund. Dokler ne ugasne v večnost. 

Prelom se je zgodil, ko je lahko sprejel angleščino in se sprijaznil, da mu v ZDA ne bo uspelo, dokler ne bo sprejel oziroma snemal zgodb ljudi, ki so se v tej deželi rodili in jim je angleščina materni jezik. Nikoli več ne bo mogel snemati svojih scenarijev, izvorno napisanih v češčini . Ko se je sprijaznil s tem, je lahko spet začel snemati. Ravno takrat mu je pod roke prišel roman "Let nad kukavičjim gnezdom" ... Vse drugo je zgodovina, polna izjemnih filmov in oskarjev.

Ampak ne pozabimo. Najprej je moral preležati tri leta. In nekdo je moral zanj skrbeti. (V času, ko se od umetnikov zahteva, da se preživljajo s svojo umetnostjo in zmerja s "paraziti", je to nemogoče razumeti. Ampak potem ne tarnajmo, da ni več "formanov".)

Ko bi le opazili vse formane v razredih. Pred leti mi je kot razredniku sive lase povzročal sicer sila prijazen dijak: ja, prijazen fant, ki pa je med poukom pogosto izginil kot kafra. Po navadi smo ga našli na hodniku: ta se je ulegel na klopco, zvil v klobčič in tako preždel čas do konca pouka. V popolni tišini. Na vprašanja, kaj mu je, je odgovarjal redkobesedno ali sploh ne. Zdelo se je, da je njegovo odhajanje iz razred zanj prav tako sfingasto, kot je za nas. Z njegovo mamo sva se slišala vsake nekaj dni. Po telefonu ali v živo. Nekaj časa se je ure dalo opravičiti s tem ali onim za lase privlečenim pojasnilom, nato pa je tudi nerazumnih razlag začelo zmanjkovati. Tako meni kot njej. Grozilo je, da se bodo vse te ure začele spreminjati v neopravičene in da bo moral ta nesrečni dijak zapustiti šolo. Bogve, kako bi se izteklo, če se ne bi nekega dne o tem potožil učitelju likovne vzgoje. Globoko čutečemu človeku. Prikimal je, se pogladil po bradi in zamišljeno rekel: 

"Veš, ko ga jaz gledam na tisti klopci - meni se zdi, da ga boli do kosti." 

Ničesar več mu ni bilo potrebno reči: njegova misel je ustvarila sliko, ki je do kosti zabolela tudi mene. Od takrat naprej nisem več klicaril njegove mame - vse ure na klopci pred razredom sem avtomatično opravičil. Se je kaj spremenilo? Kot pri T. - dolgo nič. Iz dneva v dan je odhajal na tisto klopco pred razredom; le kadar so ga učitelji preveč spraševali, kaj zopet počenja na hodniku, se je zavlekel globoko v klet in tam v miru preležal svoje šolske dneve. In enako kot pri T. sem se začel žreti in dvomiti o svoji odločitvi. Kaj počnem!?

Nekega dne je vstal - brez vidnega razloga - in se za vedno vrnil v razred. Ne samo vrnil - postal je, če sme temu tako reči, vlečni konj. On je bil tisti, ki nenadoma priganjal druge, naj bodo tiho, naj prisluhnejo pouku - govorijo se čudovite in koristne stvari. In učijo naj se, je znal povzdigniti glas, matura se hitro bliža! Ni ostal samo pri besedah - s svojim učenjem in pristopom je postal pravi zgled za celoten razred. Maturo, kakopak, je opravil igraje. Bi to lahko storil, če mu ne bi dovolili, da nekaj let ne počne nič? Dvomim. Ko je ležal na klopci, se je zdelo, da že za to porabi vso življenjsko energijo, ki jo ima na voljo - da si ne more privoščiti nobene dodatne aktivnosti, če želi končati procese, ki se odvijajo v njem. Ne sprašujte, kakšne procese: vse, kar vem o tem, je podoba izmučenega dijaka, ki leži na klopci in vso svojo energijo porablja zgolj za to, da lahko leži in ne dela nič. Si sploh lahko predstavljamo, kako težko je to? Če ne, smo lahko hvaležni, da nas je to obšlo. In se vprašamo, kako bi bilo, če bi nas ravno v tem obdobju doletelo kakšno pomembno zunanje ocenjevanje (sprejemni izpiti, nacionalno preverjanje znanja, matura ...), ki bi odločalo o našo usodi? Dejstvo je, da snovalci takšnih zunanjih ocenjevanj, namenjenih celotni generacija, ne vedo ali pa ne upoštevajo, da človeški razvoj ni linearen: včasih se zdi, da globoko spimo, včasih v kratkem obdobju naredimo silovite korake. Samo srečnemu naključju se lahko zahvalimo, če usodni izpiti sovpadajo z obdobjem, ko nam ni treba delati nič. Bojim se pomisliti, koliko usod smo zapečatili, ker jih je (za)ključni izpit doletel v nepravem obdobju njihovega življenja. 

G. ni zapuščal razreda - pogosto je zaspal kar v svoji klopi. Pogovoru, ukrepi, nič ni zaleglo. Ko ga je zmanjkalo, je zgolj položil svojo glavo na klop in utonil v globok spanec. Nekaj ni v redu - zaprosili smo za strokovno pomoč. V drugem letniku je psihiatrinja sporočila diagnozo. Narkolepsija. Nevrološka bolezen, ki velja za neozdravljivo in se kaže kot prekomerna dnevna zaspanost. Oseba z narkolepsijo lahko nenadoma zaspi, in to med povsem običajnimi dnevnimi opravili. Učitelji smo prejeli jasna navodila, naj ga ne prebujamo, saj mu to lahko škodi. Tako se je tudi zgodilo. Štiri leta v gimnaziji je lahko prespal kateri koli del pouka. 

Da verjetno ne gre za narkolepsijo, smo učitelji posumili zgodaj. Takoj, ko smo počasi začeli spoznavati dolgo zgodovino zlorab, ki jo je pretrpel ta nesrečni otrok. "Kakšna narkolepsija," smo odkrito podvomili. "Kdo ne bi prespal vsega, če bi se mu zgodilo vse to!" Pustili bi ga spati, toda spanje je sčasoma pustilo posledice: po večjih ali manjših težavah je sicer opravil vse obveznosti, toda pri matematiki se je zataknilo. V drugi letnik se je vpisal pogojno, prav tako v tretji in nato četrti. "Kaj se to dogaja," me je nekega dne na hodniku vprašala zaskrbljena ravnateljica. "Direktor je slišal, da je v četrtem letniku nekdo, ki nima opravljene matematike niti za prvi letnik!" 

"Saj bo," sem dejal s samozavestjo kapitana na Titaniku. Pri njem se nisem spraševal, ali je to, kar počnem smiselno, dobro. Žute minute so bile stalnica. A hkrati mi je bilo jasno, da je nesmiselna pot tudi edina.  

Je naredil? Je. Počasi se je začel prebujati in lotevati različnih dejavnosti, ki pa so bile - tega ni bilo mogoče spregledati - povezane z bojevanjem. Skoraj obsedla ga, na primer, je tujska legija, ki se ji je želel priključiti takoj po koncu srednje šole. In začel se je ukvarjati z borilnimi veščinami. Z veseljem sem ga podprl: na zaključnem projektu, kjer je pokazal, kako koliko se je naučil, sem z veseljem sodeloval kot sparing partner. Udarec za udarcem, spanec za spance, a počasi je prišel čas, ko mu ni bilo več treba "ne delati nič" in se je lahko lotil tudi manj zahtevnih stvari - na primer matematike. A ta je bila nepomembna z vsem, kar je postoril poprej. Kako veliko je storil, sem se zavedel šele na maturantskem plesu, ko je k meni pristopil eden od očetov in me potrepljal po rami. 

"Čestitam za G. Kaj ste naredili iz tega fanta?" 

"Kaj?" sem se začudil.

"Iz rok ste mu vzeli nož," je rekel brez najmanjšega dvoma v glasu. "Ni več besen, ni več tako ranjen. Zdaj lahko stopi v svet!" Kaj naj bi mu odgovoril? Da si zasluge lahko pripišemo - če si jih lahko - zgolj zato, ker smo mu dovolili za trenutek odložiti delo? Ker smo vedeli, da je treba času dati čas?

G. je uspešno končal srednjo šolo. Pozneje kot drugi, potreboval je svoj čas. Vesel sem, da smo mu ga lahko dali - ne morem si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi morali zahtevati, da preskoči obdobje, ko mu ni bilo treba delati nič.

Čez leta me je G. povabil na svojo poroko. Čeprav se nerad vračam v življenja dijakov - verjamem, da je najbolje ostati anekdota v njihovih spominih - sem se z veseljem odzval na povabilo. Večer je prijetno mineval in v pogovor sem se zapletel tudi z njegovo sestro. "Vam je povedal, kako je rešil lisičko?" Odkimal sem. "Pogosto dela ponoči in nekega jutra je med vožnjo domov ob cesti našel povoženo, a še vedno živo lisičko. Vi bi ga morali videti, kako je po nočni izmeni še ves dan letal z njo od ene veterinarske postaje do druge! Vse, da bi jih lahko rešil življenje!" 

Prikimal sem. To je bil G. zdaj, ko mu ni bilo več treba delati nič. Ko sem se tisto noč odpeljal proti domu, sem vozil počasi, kot še nikoli. Ves čas sem oprezal, da bi v daljavi ne zagledal kakšnih malih svetlečih oči. Lisičjih. Ne bi si mogel oprostiti, če bi kakšno povozil. In razmišljal, kako bom tudi jaz nekega dne poklical prvi program Radia Slovenije in naročil nedeljsko čestitko za oddajo "Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo". Poslal bom naslednje besedilo: "Za trenutek naj odložijo delo naše drage mame in očetje, dedki in babice, strici in tete, hčerke in sinovi, vnuki in vnukinje, sestrične in bratranci, vsi naši dragi. Vsi. Odložimo delo in nekaj časa ne počnimo ničesar. Če ne zaradi drugega - lisičke nas potrebujejo!"