Ob koncu lanskega šolskega leta sem prejel čudovito darilo - Italijanske pravljice Itala Calvina. Kot nekdo, ki je v otroških letih z užitkom in večkrat prečesal vse zbirke pravljic, ki so jih premogle naše knjižnice (najljubše so mi bile ruske in francoske), sem ponovno užival v dogodivščinah pravljičnih junakov. In tako kot sem se veliko naučil takrat, sem se tudi tokrat. Spoznal sem nekaj, kar sem kot otrok prezrl: prejel sem odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da v pravljicah vselej zmaga dobro. Pomaga, če si načelen, iznajdljiv, vztrajen, požrtvovalen in zvest, sem ugotavljal med branjem; pomaga, če si pripravljen prevzeti odgovornost za svoja dejanja, tudi kadar so napačna; pomaga, če imaš na voljo učinkovito orožje in čudodelne pripomočke; pomaga, če spoštuješ drugačne ... Vse to pomaga, vse to je nujno. Ne pa tudi dovolj.
V italijanski pravljici "Trinadstropna ladja" mora glavni junak, revni mladenič, izpolniti kraljev ukaz: osvoboditi ugrabljeno kraljično. Sicer se bo, kot je to v pravljicah pač v navadi, skrajšal za dolžino glave. Na poti prek morja se ustavi na treh otokih: na prvem nahrani miši, na drugem mravlje in na tretjem jastrebe. Zakaj? Ker so sestradani Kaj ima od tega? Nič. Pravzaprav škodo: skopni mu pomemben del zaloge hrane. A pozneje se, kot je to v navadi v pravljicah, to dobro dejanje brez sleherne koristi pokaže kot ključno: brez mišk, mravljic in jastrebov, ki mu priskočijo na pomoč, ko je najtežje, bi ne mogel rešiti kraljične (in svoje glave).
Da so prav na videz najbolj nekoristna dejanja na koncu najbolj koristna, se pokaže tudi v pravljici "Mož, zelen od alg", kjer kralj prav tako išče svojo hčer: čeprav je dal prebrskati vsako ped zemlje, je kraljična izginila, kot bi se vdrla v zemljo. Ker je ne najdejo nikjer, se nek kapitan dolge plovbe domisli, da "bi jo lahko našli na morju, če je niso na zemlji". Opremi ladjo, a ko hoče najti posadko, sprva ne najde nikogar, le nesposobnega klateža in vinskega brata po imenu imenu Krsto Desni Bok. A ko vzame na ladjo njega, se opogumijo tudi drugi in ladja lahko dvigne sidro. Toda klateža imajo že po nekaj dneh plovbe vsi vrh glave: neprestano lenari in toži za krčmami. Znebijo se ga na samotni otok, kjer pa se, glej glej, nahaja iskana kraljična. Podobno je v drugih pravljicah, tudi v slovenskih: v "Železnem prstanu", na primer, siromašni sin edinec na poti po svetu s svojimi zadnjimi koščki kruha nahrani psa in mačka ter reši življenje kače, ki jo želi ubiti pastir. V trenutku, ko jim je pomagal, se ni nadejal nobenih koristi. Nasprotno, porabil je vso svojo hrano. A pozneje, ko se znajde v stiski, mu hvaležne žvalce rešijo življenje. V našem svetu je to 'koristno' to, kar 'daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice' (SSKJ). A ne miši, ne mravlje, ne jastreb, ne pes, mačka in kača in še najmanj Krsto Desni bok niso bili koristni v tem pomenu besede. Vsaj ne takoj: za take se pokažejo šele pozneje, a to predvsem in zgolj zato, ker najprej niso bili koristni. Koristno v pravljicah je torej 'to, do česar ali s čimer smo dobri, ne da bi karkoli pričakovali v zameno'. V pravljicah je, na kratko, 'koristnost' sopomenka za altruizem. Koristno je delati dobro, ne da bi v zameno karkoli pričakovali. Morda se nam to povrne, morda ne. Liki v pravljicah, ki pa 'koristnost' razumejo zgolj tako, kot jo sodobnem svetu razumemo mi (koristoljubno), končajo nesrečno: v najtežjih trenutkih jim nihče ne priskoči na pomoč, saj ni nikogar, ki bi do njih čutil hvaležnost. To pač čutijo le bitja, ki se nam zdijo dragocena že zaradi tega, ker so. In kar so.
Včeraj, 13. 2. 2024, so poslanci na seji odbora DZ za izobraževanje, znanost in mladino z več dopolnili potrdili predlog novele zakona o osnovni šoli. Ta med drugim določa, da je uspeh na nacionalnem preverjanju znanja (NPZ) lahko eno od meril za vpis na srednje šole (kljub drugačnim zavezam in obljubam ob uveljavitvi, se bo preverjanje znanja zdaj spremenilo v ocenjevanje), nacionalno preverjanje znanja pa bo uvedeno že v tretjem razredu OŠ (ne pozabimo: včasih je bil to drugi razred). O problemih NPZ sem pisal že pred časom v Delu (https://www.delo.si/.../osrednja-vrednota-v-solstvu-ni.../): trenutna rešitev je parcialna (meri le del, ki je merljiv objektivno), nesolidarna (breme pritiska prelaga na pleča učencev), zastarela (na voljo so sodobnejše oblike), neučinkovita (čeprav so ugotovitve NPZ-ja o problemih vsako leto enake, se nič ne spremeni), zlorabljena (uporablja se jih za rangiranje šol, ocenjevanje učiteljev ipd.) ter škodljiva za učni proces (spodbuja učenje za točke, ne za znanje, učni načrti so potisnjeni v ozadje).
A tokrat želim dodati še eno misel. Zunanja preverjanja znanja so bila uvedena zaradi težnje po večji pravičnosti: ker bo na njih vsakdo dosegel rezultat v skladu s svojimi intelektualnimi sposobnostmi in trudom, mu bo v družbi dodeljeno tisto mesto, ki mu pripada. Z zunanjimi preverjanji znanja bomo, tako ideja, preprečili, da bi to to pravično porazdelitev okrnili posamezniki, ki so s pritiskom ali pretirano naklonjenostjo učitelja pridobili višjo oceno, kot si jo dejansko zaslužijo. V ozadju je torej ideja meritokracije, tj. družbene ureditve, kjer so položaji, pravice in nagrade dodeljeni posameznikom na podlagi njihovih dosežkov, sposobnosti, kompetenc in zaslug, ne pa na podlagi družbenega statusa, dediščine ali drugih nepravičnih dejavnikov. V meritokraciji naj bi najbolj napredovali in imeli največ možnosti ter moči za spremembe, tisti, ki so najbolj usposobljeni in delavni. Takšna družba je tudi ideal, h kateremu stremimo, le malokdo mu nasprotuje. In zdi se, da zaradi tega ne nasprotujemo niti zunanjim preverjanjem/ocenjevanjem znanja. Vidimo jih kot eno izmed poti v meritokracijo.
Michael Young v distopični knjigi "Vzpon meritokracije" (The Rise of the Meritocracy"), ki je pravkar izšla tudi v slovenskem prevodu (Krtina, 2023) prepoznava v popolni meritokraciji več nevarnosti, ki veljajo tudi za šolo. Kaj sploh pomeni, da so naše življenjske možnosti in uresničitev opredeljene le in zgolj po kazalcih, kot sta inteligenčni kvocient in trud? Za velik del učencev taka "idealno pravična šola", tudi če bi jo v družbi kdaj v resnici uresničili, ne bo nobeno olajšanje: odlični učenci si bodo namreč pripisovali zasluge za uspeh, a to bodo počeli tudi slabi učenci - le da si bodo oni pripisovali zasluge za neuspeh. Predstavljamo si, kako bo tak "pravičen" (ne)uspeh na NPZ vplival na otroka, ki prihaja iz socialno šibkega okolja, v katerem je zelo malo učnih spodbud. Ali iz družine, v kateri je prisotno nasilje in/ali razsajajo odvisnosti. Taki otroci, naj bodo še tako sposobni in delavni, pogosto prihajajo v šolo predvsem počivat. Ko se usedejo za svojo klop, jim v varnem in toplem okolju misli pogosto odplavajo. Ker se doma ne učijo - k temu jih po navadi nihče ne spodbuja, pogosto pa ni niti ustreznih razmer - se bodo na prvem NPZ verjetno zelo slabo odrezali. Kaj bo zdaj drugače? Če so prej dobili slabo oceno, so jo lahko pripisali krivičnemu učitelju ali kaki drugi (subjektivni) zunanji okoliščini, zdaj pa tega izhoda ne bo več; slab si, ker si slab, pravijo taki zunanji "pravični" testi. Psihološko breme v meritokratskih sistemih je potencirano: tisti s slabimi rezultati svoj neuspeh ponotranjijo kot svoj (ne)dosežek. A to velja v sistemih, ki bi v resnici bili meritokratski (kaj takega v popolnosti sploh še ne obstaja), kaj šele v sistemih, ki to niso. In slovenski šolski sistem je daleč od tega; kot ugotavlja prav NPZ, slovenska šola ne zmanjšuje socialne neenakosti, temveč jo celo utrjuje in povečuje. Tisti iz boljših razmer lahko svojemu otroku izdatno pomagajo in tako premostijo primanjkljaje, otroci z nižjim socialno-ekonomskim statusom pa take pomoči praviloma niso deležni. Vsaj ne v takšni meri. Če so učitelji to lahko do sedaj upoštevali (ker so poznali okoliščine, so lahko takemu otroki prišli nasproti in sčasoma pomagali odpravljati primanjkljaje), bo tega zdaj nepreklicno konec: časa ne bo več, uspeh bo treba pokazati že v tretjem razredu OŠ. Tudi učitelji so namreč pod pritiskom: rezultati na zunanjih preverjanjih znanja se vse pogosteje razumejo kot "objektivni", torej pravični rezultati njihovega truda. Za take otroke ne bo več toliko sočutne in časovne "vetrne izravnave" (o otrocih, ki potrebujejo samo čas, pišem tule: https://solskieseji.blogspot.com/2024/02/ne-delati-nic.html). Ti otroci ne bodo več imeli toliko časa za dozorevanje, njihovo samopodobo bo verjetno načel že NPZ v tretjem razredu. Prav tako za tiste, ki počasneje čustveno in kognitivno dozorevajo ali na tisti usodni dan D preprosto ne bodo dovolj dobro razpoloženi. Sporočilo bo enako: to je posledica tvojih trajnih (notranjih) zmožnosti, to je posledica tvojega truda in sposobnosti, ne pa zunanjih okoliščin. Si lahko predstavljamo kaj bolj obremenjujočega, kot da razloge za neuspeh pripišemo notranjim dejavnikom (otroku), pa čeprav k temu znatno prispevajo socialne in družinske okoliščine ter šolski sistem? Si lahko predstavljamo kaj bolj ironičnega, kot da utrjevanje in povečevanje socialno-ekonomskih razlik prikazujemo kot boj za večjo pravičnost? Je kaj bolj ironičnega, kot da v šolstvu na vse kriplje stremimo k pravičnosti, nato pa je naša poklicna usoda velikokrat odvisna predvsem od o moči in širine naše socialne mreže? Na kratko: v družbi neenakih možnosti tako zasnovan NPZ ne povečuje pravičnosti in ne odpravlja krivic - le legitimira jih. To, kar naj bi bilo subjektivno, je zdaj nenadoma objektivno; to, kar je bilo do zdaj vidno (mestoma nepravično ocenjevanje) naredi nevidno.
Da ne bo pomote. Drži, za družbo je izjemno koristno, če vajeti prevzamejo ljudje, ki so najbolj sposobni in se najbolj trudijo. Zlasti v družbi znanja, ki danes predstavlja ideal. Privolili smo v gospodarsko-družbeni sistem, kjer so najbolj uspešne tiste družbe, ki imajo največ znanja. A šole so se tako spremenile v bojno polje, na katerem tekmujemo z učnimi dosežki, naši otroci pa v novodobne vojake. Šolski sistemi tako zdaj tekmujejo v globalni bitki mednarodnih raziskav o učnih dosežkih: samo najboljši, pravi ideologija, to so družbe znanja, bodo preživeli.
Prav. To menda hočemo. A kot učitelj sem dolžan nekaj besed reči tudi za otroke, ki v danem trenutku ne bodo dosegli želenega rezultata in bodo obveljali za dejavnik, ki nas šibi, ogroža, za breme; nekaj, kar je treba odpraviti tako ali drugače, vsekakor pa jim ne zaupati pomembnih mest, ki vodijo v družbo, v katerih bo vsako najbolj koristen, v kateri bo vsakdo zasedel mesto, na katerem je najbolj učinkoviti. Včasih so bile naše slabe ocene samo naše - zdaj so nenadoma problem družbe, problem njene prihodnosti. In to je (nevidni) pritisk, ki ga otroci ne prezrejo. Ne bi rad, da to prezremo mi.
Nazaj k pravljicam. Naj spomnim: koristno v pravljicah je "to, do česar ali s čimer smo dobri, ne da bi karkoli pričakovali v zameno." V pravljicah je, na kratko, 'koristnost' sopomenka za altruizem. Koristno je delati dobro, ne da bi v zameno karkoli pričakovali. Morda se nam to povrne, morda ne. Zato. Dobro bi bilo, ko bi s svojimi otroki ravnali vsaj tako dobro kot pravljični junaki ravnajo z mišmi, mravljami, kačami in jastrebi. Kajti prihodnost je neznanka, prav tako naloge, ki nas čakajo. Nihče ne ve, kaj ali koga bomo resnično potrebovali čez dvajset let (ne vemo niti tega, kakšni poklici bodo potrebni takrat). Morda se bo pokazalo, da nam prav kakšen "nekoristen" otrok (z dvojkami ali trojkami) nekoč v najtežjih trenutkih povrne hvaležnost in nam bo prav to, tako kot pravljičnim junakom, rešilo glave. Morda bomo takrat razumeli, kaj je hotel reči Voltaire, ko je rekel: "Tisto, kar je odveč, je zelo nujno!"
Naj spomnim še na nekaj: pravljičnimi liki, ki 'koristnost" presojajo samo strogo koristoljubno, ki vse presojajo le po tem, kako jim to koristi, končajo nesrečno. In v tistih zadnjih trenutkih najbolj pogrešajo tisto, kar se jim je nekoč zdelo odveč.
Za konec. Vem, moje pisanje v neizprosnem neoliberalnem sistemu zveni arhaično in sanjavo. A te otroke, ki ne zmorejo ali celo ne želijo biti vojaki družbe znanja, želim vzeti v bran: pravljice, te zakladnice večtisočletne človeške modrosti, nas učijo, da dobro zmaga le, če smo dobri do vseh, ne samo do tistih, za katere menimo, da nam bodo nekoč koristili. Drži: odlično je, če smo družba znanja, odlično je, če bodo družbo vodili najsposobnejši. Vse to pomaga, vse to je nujno. A naj je pravično ali ne, odlično ali ne, tudi Krsto Desni bok je del naše družbe. Vzemimo tudi njega s seboj na ladjo. Morda bo prav on nekoč tisto, kar se je zdelo odveč, a bomo najbolj pogrešali.