Kjer
koli sem,
sem
tisto,
kar
tam manjka.
(Mark
Strand, Stvari ostajajo cele. Prev. Miha Avanzo)
»Profesor,
a
ste
se vi že
kdaj
zadel?«
Odložil
sem
nalivno
pero
in
zaprl
šolski dnevnik.
Lahko
počaka.
»Peter!?«
Hiperkinetični
živec
iz prve
klopi
se je nedolžno
nasmihal
in utripal z vekami.
»A
niste
zadnč
reku,
da
loh
prašamo, kar hočmo?« se
je mulo teatralno
čudil.
»Da
ni neumnih uprašanj,
da so neumni sam odgovori?«
»Jaa!«
nisem mogel
prikriti
razdraženosti.
»Drži!
Saj ni problem
tvoje vprašanje.«
»Ne?«
se je začudil. Tokrat
iskreno.
»Ne!«
sem odkimal in
pomenljivo dodal.
»Moj
odgovor!«
»Aaaa!«
se
je namuznil. S
prostim očesom
je bilo vidno, kako so
se mu možgani
začeli
marinirati v
dopaminu in
serotoninu.
»Peter,
iskreno mi
odgovori,
prosim: če
bi na
tvoje vprašanje odgovoril
z NE
– kakšne
so šanse, da bi
mi verjel?«
Skomignil
je z rameni.
»Kdo ni
še nč
probal!«
Ozrl se je po
razredu. »Aneda?«
Razred
ni
rekel nič. V
trenutku
je postal živa upodobitev
misli
Peking
modro molči!,
s
katero
je Jurij Gustinčič,
legendarni novinarski komentator,
udarno
zaključeval
svoje komentarje o dogajanju na svetovnih političnih odrih. Ne,
razred se
ni želel vpletati:
večji
del
je
radovedno
opazoval,
kako se bom izvlekel jaz, manjši,
kako se bo izvlekel Peter. Napeto
do konca.
»A
vidiš, zakaj sem v zadregi:
odgovoriti moram tako, kot predvidevaš ti, ali
pa izpadem lažnivec.
Oziroma:
priznati moram, da sem se zadel, ali pa lažem. Ni
ravno fer!«
»Sem vas presenetu, profesor, aneda?« se je zmagoslavno posmehnil.
»Si!« sem priznal. »Taka vprašanja so za učitelje
kot sneg za komunalno službo: bolj si pripravljen, bolj te
preseneti.«
»Kakšna vprašanja?«
»Taka.« Zaman sem iskal ustrezen pridevnik: nenavadna,
provokativna, posebna, presenetljiva, smešna, čudaška … »Težko
razložim. Ta vprašanja me mučijo, odkar sem začel učiti;
pojavijo se iz nič in na videz se zdijo povsem nepovezana s tem, kar
se dogaja tukaj in zdaj. Kot tole tvoje danes,« sem spet pogledal
Petra.
»Sami ste rekli, da nobeno vprašanje ni neumno,« se je razburil.
»A ni res?« se je ponovno razburjen oziral po razredu.
»Res!« sem ga miril. »Res me motijo moji odgovori! Recimo,
če odgovorim
na tvoje vprašanje, ali
sem se zadel: če rečem NE,
me boš
imel za lažnivca;
če rečem MOGOČE, za
bedaka; če rečem JA,
se bom za
dolgo ustrelil v
koleno. Če vprašanje
ignoriram, boš sumil,
da se izmikam; če bom
vesel, da sem droge vzel pred kratkim; če se
se razjezim, da te
imam na piki.«
»... ne bi, veste, da ne bi,« je Peter hitro zanikal takoj, ko sem
utihnil.
»Povedati
hočem, da bi bili
vsi moji odgovori brca v
temo. Dobri ali
slabi, pametni ali neumni, posredni ali neposredni, dolgi ali kratki,
duhoviti ali resni, sočutni ali sarkastični – v vsakem primeru
bolj čudaški kot taka vprašanja. Kaj zaboga sprašujete,
sem se pogosto spraševal? Ne samo mene, tudi druge učitelje. Mogoče
nas testirate, preverjate, ali smo zmožni videti onkraj vprašanja.«
Molčal sem kakšnih deset sekund. »Tako pa … Kako sem se zadel,
te zanima?«
»Kako ste se zadel!« je zadovoljno pokimal Peter in pogledal po
razredu. Tudi oni so zadovoljno kimali; kot vedno, kadar zaslutijo,
da bomo za trenutek ali dva ustavili čas.
»Okej.
Za
začetek
vprašanje:
povejte
mi, prosim, kaj je tisto, kar loči uspešne dijake od neuspešnih?«
»Inštruktor!«
Smeh.
»Bom
raje vprašal drugače – na katero ameriško univerzo se je
najtežje vpisati?«
»Harvard,
definitivno!«
»Definitivno
je težko priti na Harvard. Ni pa najtežje.«
»MIT?«
»Ne?«
»Berkeley?«
»Ne!«
»A,
vem. Juilliard? Za gledališče.«
»Jok!«
Tišina.
»Westpoint?«
Prijazno so strmeli vame; kakor vedno, kadar so želeli, da je
vprašanje zgolj retorično. »Elitna vojaška akademija. Dijaki se
na vpis pripravljajo že sredi srednje šole. Ne samo, da morajo
imeti najboljše ocene, odlični morajo biti tudi pri športni
vzgoji. Ampak to je začetek. Pridobiti morajo priporočilo
senatorja, kongresnika ali podpredsednika ZDA. Prvo prijavo odda
okrog 14.000 dijakov, cifra se nato skrči na 4000 tistih srečnežev,
ki dobijo priporočilo. 2500 jih ostane, ko je treba dokazati visoke
akademske standarde in izjemno telesno pripravljenost. Mimogrede: vsi
po vrsti so nadarjeni športniki, po navadi kapetani športnih ekip.
Sprejetih je okrog 1200. Skratka, Ubermensch.«
Pogled
po razredu. Peking modro molči.
»Zdaj
pa: od tistih, ki so sprejeti, jih bo petina obupala pred diplomo.
Petina! Večina v prvih mesecih. Med njimi mnogi, ki so po talentih
izstopali.«
Peter
je s prsti nestrpno zabobnal po klopi.
»Vprašanje:
ali je mogoče napovedati, kdo bo Westpoint zapustil predčasno
in kdo uspešno zaključil? In kaj je odločilno: IQ, volja,
predanost in zagnanost, podpora bližnjih, finančne zmožnosti,
duševna stabilnost, socialne okoliščine, sposobnosti?«
Roko
je dvignil samo Peter. »Prosim?«
»Kako
ste se
ga zadel!«
ni
več mogel potrpežljivo počakati do
konca uvoda.
»Tja
gremo, brez skrbi. A ne pozabite,
prosim,
na to
vprašanje:
ali lahko predvidimo, kdo
bo končal
študij
in
kdo ne?
In
zakaj? Kot
4.
letniku
vam
je
konec
koncev
to vprašanje blizu, kajne?«
Peking
pokima.
»Ne
samo kot učitelju, tudi osebno mi je to ena izmed največjih ugank.
Zamislite
si majhen eksperiment. Če
bi zdajle lahko vstopili v prvi razred: bi lahko vedeli, komu
bo
uspelo splezati na vrh izobraževalne lojtre in kdo bo obupal na
prvih klinih?
Težko,
kajne? No, če
bi v
prvem razredu videli
mene,
bi
bilo
vprašanje,
ali
je
ta poba
zmožen
končati
študij,
težko
kot
milijon
helijevih balonov. Nič!
Kakšen
študij, zdelo se je, da je za tega
fanta
že
prvi
razred prehud
zalogaj.
Možnost,
da bi nekoč
uspešno zaključil osnovno
šolo, kaj šele
doktoriral,
se
je zdela
enako verjetna
kot to,
da
bo prvi astronavt na Marsu.«
»Bulšit!«
se
je zasmejal Peter.
»A
glede doktorata
ali
glede astronavta?«
»Doktorata!«
»Toliko
kot glede astronavta.
Nič!
Možnost,
da ta
fant konča
vse stopnje izobrazbe, je
bila takrat
nepredstavljiva
tudi
v
vzporednih vesoljih.
Zaradi
najmanj treh razlogov.
Prvič!
Socialno
okolje. Čeprav je Slovenija ena izmed najbolj egalitarnih držav na
svetu – razlike med socialnimi sloji so drugod precej večje, je
možnost, da v
Sloveniji doktorira otrok, ki
je odraščal v delavski družini z nedokončano osnovnošolsko
izobrazbo, enaka
možnosti, da zdajle
skozi
okno pogleda tiranozaver in me požre.«
»Manj
kot nič,« je z
neprikritim obžalovanjem
možnosti
ocenil
Peter.
»A
nikoli nič, ne
pozabi,« sem
ga skušal potolažiti.
»Okej,
socialne
okoliščine, navkljub številnim deklaracijam in zaklinjanjem, kako
moramo imeti vsi enake možnosti, pomembno
vplivajo na naše šolske
in tudi življenjske
poti. Niso
pa odločilne: gravitacija
slabih socialnih razmer ni
nepremagljiva,
če otroku učenje
ne povzroča preglavic.
To
je drug dejavnik.«
»Vi
ste mel težave z učenjem?«
je
Peter hitro seštel ena in ena.
»Ko
se govori celo
o
prešolanju že
v prvem razredu,
je to verjetno mil izraz. Ne boš verjel, a najbolj
se je zalomilo
–
glej
glej – pri
branju.
Strmel
sem v tiste črne
žužke
na
belem papirju
in ni
mi bilo jasno niti to, da mi ni jasno.
Preprosto
sem verjel,
da je branje to,
da
si pridno
zapomnim
vse,
kar je bilo
naglas prebrano iz berila.
In kadar
sem bil
naprošen,
naj berem,
sem ustregel:
oddeklamiral
sem,
kar
je bilo treba.
Nič
težkega: za
vsako stran sem na
pamet
vedel, kaj piše na
njej,
zapomnil
sem si po ilustracijah. Bogve,
do katerega
čina
bi
prignal to svojo veščino – verjetno bi na koncu znal celo berilo
naizust
– če
nekoč
tršice
med branjem
ne
bi
gledal
direkt v
oči. Gledam
jo
in deklamiram:
»Iva
ima punčko. Ivo
ima
avto
…«
Po
razredu se je razlegel smeh. »Pač,
nisem
vedel, da moram med branjem,«
z
rokami nakažem
narekovaje,
»strmeti
v
žužke.
Takrat
nihče, ampak res nihče, ne bi pomislil, da bo ta
cerebralna
sirota
nekoč
prejela
nagrado
slavističnega društva,
Zoisovo
štipendijo, pisala
berila in učbenike, leksikone, romane ...
To
bi bilo dejansko
na
ravni prvega astronavta na Marsu.«
»So
vas prešolali?« je
z
velikim
nasmehom na
obrazu vprašal
Peter.
»Ne.
Tršico
je sicer
skoraj
kap, a
k
sreči
je
najprej
poklicala
mamo.
Ta
pa nato strica, ki
se je opismenjevanja
lotil
po slovansko.
Prinesel
je
par
klobas,
me
posadil za mizo, na kateri je ležalo odprto
berilo, in začel klobase počasi
rezati na
drobne kolute. Ko
je odrezal zadnjega, ga je
približal mojemu nosu.
»Vohaš?«
Pokimal sem. »Vsakič,
ko boš kaj prebral – en
košček!
A
sva zmenjena?«
Ponovno
sem pokimal,
kaj sem pa hotel. Stric je odrezani košček
vrnil na desko in
učenje se je začelo. Vsakič,
ko sem
kakšnemu od črnih
žužkov
dal glas,
naju
je oba nagradil: moj
trud je
poplačal
s
klobaso,
svoj
pedagoški eros pa
s
šilcem žganega. In
tako petindvajsetkrat po
vrsti – kot je
črk v slovenski abecedi.
Slovanska
metoda je sadove
obrodila
pozno
popoldne,
ko sem tekoče prebral enega
od naslovov v
Radarju.
Nekaj
o nemški podmornici med 2. svetovno vojno.
Ponosni,
a
od abecednih žganic načeti
stric
je ob
podpori
celotne družine premagal
izmikajoče
se dvorišče
in
se
usedel
v avto, nato pa po
poslovilnem
vzkliku
»Naprej
greš
lah
sam!«
počasi
zapeljal na cesto.
Še
dobro, da ima slovenska abeceda samo 25 črk, sem pomislil, ko sem
gledal, kako vijuga novim izzivom naproti. O
čem je razmišljal on,
ne vem, a
upam si trditi, da gotovo
ne
o tem, kako bo
nekoč ta trdoglavi
fant
vegetarijanec,
ki bo druge učil pisanja in branja.
Razumem
ga. Do
konca leta sem sicer
tekoče
bral,
žužki so postali moji BFF*,
a
že
hiter pogled v redovalnico je pokazal, da ni niti pomisliti
na
to,
da bi nekoč
lahko
učil branje.
Vsakoletna
agonija z
žužki se
je praviloma končala
konec šolskega leta,
ko se
kronične
cvekarje
tradicionalno
pomilosti
z
dvojkami.
Tretjič.
Da
bi
bili uspešni, je poleg podpornih socialnih okoliščin in umskih
sposobnosti,
potrebna
tudi dovolj trdna
samopodoba – ne
samo, da imamo darove, verjeti
moramo, da smo
jih
vredni in da jih je vredno uresničiti.
Nič
od tega. Čeprav
sem se kmalu prelevil
v knjižnega molja, ki je vsake nekaj dni opustošil
šolsko
knjižnico, nisem
verjel, da res
berem.«
Petra
je kar odneslo v zrak. »Bučke! Kako niste verjeu, da berete?«
»Nisem
verjel. Zaradi
treh
razlogov.
Prvič, v branju sem tako zelo užival in
se zabaval,
da sem
bil prepričan, kako sem moral nekje nekaj zgrešiti.
Večina
sošolcev se je namreč mučila z
branjem: pred
vsakim obveznim domačim branjem so tarnali,
kako debela je knjiga! Tako
sem sklepal, da se nisem naučil pravilno brati – žužki mi
gotovo
prikrivajo
neko
neprijetno
skrivnost. Kako si drugače razložiti, da se drugi tako
nekrščansko mučijo
z
branjem?
Le
tako, da sem nekaj bistvenega prezrl.
Drugič.
V
šolo sem prišel iz
sveta avtomehaničnih delavnic. Svet
auspuhov, šraufencigerjev,
zajl, 'anatomskih' koledarjev,
kuplung in
frgazarjev
je
svet, v katerem
besede
ne nosijo
rokavic;
že zelo zgodaj mi
ni bilo
tuje niti najbolj slogovno zaznamovano besedišče. Toda gotovo ne
boste uganili, kaj je bila v
tem svetu
najhujša kletvica.« Peter je dvignil roko. »No, pardon,
tega
ne bomo preverjali. Ne
dvomim,
da bi
prispevali nekaj vrhunskih
primerov. Dvomim
pa,
da bi
uganili.«
Peter
je
dvignil roko.
»Gospod?«
»Bravo!
Kako si uganil?«
»Kaj
uganil?« se je čudil.
»Najhujša
kletvica med
mehaniki, pa tudi na splošno med proletarci,
je
bila
beseda
gospod.«
»Gospod!?«
»Gospod.
Če so mehankarji komu rekli
gospod –
uh!
To ni bila več
kletvica,
to je bila že stigma.«
Peter
je osupel vzrojil. »Ampak mi vas kličemo gospod. Gospod Lah!«
»Vem,«
sem zavzdihnil. »Ti povem še nekaj hujšega: si predstavljaš, kaj doživljajo moji avtomehanični možgani, ko slišim, da tudi Boga kličejo gospod? Pustimo
to temo, predolga zgodba.
V
glavnem, beseda
gospod
je bila v
delavskem
okolju
močno
slogovno zaznamovana in tam ni
bilo preveč zdravo, če so vas imeli za gospoda,
to vam povem. In
zdaj
bistveno:
kako so
nekdaj prepoznali
gospode?
Kaj
je bilo najbolj
nezgrešljivo
znamenje? Preprosto!
Gospodje
berejo!
Berejo!
Branje
pa
ni v
svetu auspuhov
in frgazarjev
nič
drugega
kot izogibanje delu ali
pa poziranje. Le
zakaj bi človek hotel
brati, če
ne zato, da bi se izognil delu? Razumeli
boste: nisem
si mogel privoščiti, da bi izpadel
gospod,
raje
sem
bral
skrivaj.
Tretjič.
Bistveno!
Nisem
verjel, da
znam brati. Tako
je bilo najbolj varno: v
proletarskem okolju sem se izognil
oznaki gospod,
v šolskem okolju pa
razočaranju številnih
učiteljev, ki so verjeli, da smo učenci iz šibkega socialnega
okolja neusahljiv vir učnih težav. Z
veseljem sem jim ustregel.
Ko
sem
si na
primer sposojal
knjige v knjižnici,
se mi je zdelo, da sleparim
vse po vrsti:
tako
sebe kot vse,
ki me videvajo s knjigami.
Berem
knjige, čeprav ne znam brati! Očitno
sem moral to močno
izžarevati,
saj je celo
šolska
knjižničarka, sicer čudovita gospa, posumila, da jo vlečem za
nos. Takle
cvekar,
pa
jo
vsake dva
dni maha
domov s celo gomilo
knjig. Sumljivo,
sumljivo!
Nekega
dne, ko sem se vrnil s kupčkom
prebranih
knjig,
se je odločila stvari priti
do dna. Ko
sem odložil
knjige na pult,
je vprašala,
ali sem jih
prebral.
Odkimal
sem:
»Ne znam brati!«
»Zakaj
si pa potem kar naprej sposojaš cele kupe knjig!« je bila ogorčena.
Na,
pa so me ujeli, Cefizlja. »Tako dobre zgodbe so,« sem skrušeno
priznal.
»Kako
pa to
veš!?«
Skomignil
sem z rameni.
S
kupa je vzela prvo knjigo – Nikca. »Kaj piše v Nikcu?«
je prosila za
obnovo.
Huda
napaka, vam rečem:
nikoli
ne prosite za obnovo knjige nekoga, ki ima fotografski
spomin, ni pa
zmožen
ločiti bistveno od nebistvenega! Da
skrajšam: govoril
sem kot strgan dohtar, pomiril
sem se šele, ko mi je obljubila, da ne bo nikomur izdala, kako ne
znam brati. In lahko sem si izposodil, kolikor sem hotel velik kup
knjig.«
»Kako
ste se zadel!!!« Petrovo
potrpljenje se je naglo iztekalo.
»Malo
me je zaneslo, pardon!
Skratka,
med knjigami, ki sem jih požiral, in
slovenščino
v šoli
nisem videl nobene povezave.
Posledice
so bile vidne:
pri
pouku sem pisal
in bral, kot bi v življenju ne
odprl
nobene
knjige. Vse
drugače je bilo pri
drugih predmetih:
ko sem bil na
primer
pri zemljepisu vprašan o Južni Ameriki, sem na dolgo in široko
razlagal vse, česar sem se spomnil iz Vernovega romana Otroka
kapitana Granta.
Zadoščalo je za odlično
in
pohvalo za
neverjetno
doživet
opis pampe.
Da
sta moja ljubezen do branja in slovenščina nekako povezani – kot
dva vodnjaka, ki sta navzven ločena, globoko pod zemljo pa črpata
iz istega vira, bi rekel Gradnik – sem zaslutil v srednji šoli.
Sijajna profesorica za slovenski jezik je prvčke na začetku
šolskega leta testirala s kvizom: na levo stran table je napisala
naslove književnih del iz srednješolskega učnega načrta, na desno
avtorje, nato pa vprašala, kdo bi znal povezati naslove in imena.
Dvignil sem roko in stopil do table; naloga se je zdela otročje
lahka. Hamlet – Shakespeare, Zločin in kazen –
Dostojevski, Božanska komedija – Dante, Antigona –
Sofokles … Sive lase mi je delal samo Tartuffe, a ko je na
drugi strani ostal le Molière, ni bilo težko streti niti tega
oreha. Ko sem se vračal v klop, so mi široko razprta usta sošolcev
razodevala, da je med branjem in slovenščino povezava močnejša,
kot sem si kdaj koli mislil. Petice, ki sem jih pozneje dobival pri
slovenščini, so to tezo še dodatno potrjevale in me v četrtem
letniku nagovarjale k vpisu na slovenski jezik in književnost. A ne
toliko zaradi same književnosti kot poučevanja književnosti: ko
smo pri slovenščini jemali razsvetljenstvo, se je globoko v mene
usidrala misel, da ni večje svetlobe, kot je znanje, ne bolj
sočutnega dejanja, kot je izkoreninjanje nevednosti. Šele človek,
ki ne tava v temi, lahko odgovorno izbira in se odloča o tem, kam
želi. Mu lahko damo kaj več?«
Pogledal sem po razredu: Peking
je modro molčal.
»In
kdo lahko znanje širi bolje kot učitelji? Takrat sem začel
verjeti, da ni bolj čudovitega poklica, kot je učiteljski.
Mimogrede: a veste, kam vložiti denar, če želite, da se vam
najbolj obrestuje?«
»V
bitcoine,
ziher!«
»Ne!
Najbolj se povrne – tako so izračunali – če ga vložite v
izobraževanje žensk. Izobražene ženske v socialno šibkih okoljih
poskrbijo za neverjeten napredek na vseh področjih ...«
»...
kako ste se zadel?!« me je nestrpno prekinil Peter.
»Pardon.
Junija 1993 sem sicer trepetal zaradi velikega vpisa in sprejemnih
izpitov na slovenščini, toda ko sem se ugledal na seznamu
sprejetih, je bil to eden od najbolj romantičnih dni v mojem
življenju. Pardon, razsvetljenskih.«
»Ni
lih Westpoint, profesor!« je zbodel Peter.
»Hm. A veš, kaj je odgovorila hčerka Adamsovih, ko so jo starši poslali na taborjenje in jo je nek bizgec zafrkal zaradi njenih črnih oblek, češ, a je kdo umrl? Hladno ga je pogledala in rekla Wait! Westpoint pride kmalu. No,
ko so mi v zdravstveno knjižico pritisnili žig Filozofske
fakultete, sem do tega žiga čutil nekaj podobnega kot Golum do
prstana. A to ni bilo nič v primerjavi s tem, kako ponosen sem bil,
da mi bo predaval dr. Jože Toporišič, avtor Slovenske slovnice.
Veljal je za alfa in omego slovenskega jezika, pravo legendo –
če se je pojavila kakšna nova beseda, npr. razpočnica za
žemljo, smo vsi rekli A, tega se je pa gotovo spomnil
Toporišič! Joj, kaj vse smo mu pripisovali, grešni
kozel za vsako jezikovno novotarijo. A ponos, da me bo učil prav on,
ni bil zaradi tega nič manjši. Kakšna pot, a?« sem pogledal po
razredu. »Od klobas do Toporišiča!«
Peter
je oči obrnil na belo. Razumel sem sporočilo.
»Ja,
kako sem se zadel. Kmalu v vašem kinu, samo še malo!
Kot
se spodobi za tako uglednega profesorja, je predaval v jutranjih in
dopoldanskih urah. Ker sem se v študijskih letih kot zdravstveni
tehnik preživljal s študentskim nočnim delom v Kliničnem
centru, so mi precej bolj ustrezala popoldanska in večerna
predavanja. Zato mi je bilo v veliko uteho spoznanje, da predava
strogo po črki svoje slovnice – med predavanji sem lahko sledil
njegovi razlagi s prstom. Tistih nekaj ur zjutraj mi bo prišlo zelo
prav, da se naspim, nato pa v miru sam predelam snov, sem naumil.
Itak ne bo opazil … Ja, seveda! Vas pa ni na predavanjih, me
je pozdravil, ko sem nekega jutra prišel predstavit svojo seminarsko
nalogo.«
»Ups!«
se je oglasil Peking.
»Ups,
ja. Povrhu je bila za menoj še posebej težka nočna, predstavitev
seminarske naloge pa je zahtevala zbranost. Tolažil sem se, da je
seminarska dobro napisana, saj sem jo dal prebrati kolegu, ki je bil
tata mata na tem področju. Račun brez krčmarja: skoraj ni bilo
stavka, ki ga profesor ne bi prekinil, dopolnil, problematiziral,
opazke so postajale vse bolj nizke in osebne. Nisem se sekiral: to se
je dogajalo tudi drugim, žaljivi in posmehljivi komentarji so bili
sestavni del seminarja. Ko sem zaključil, sem mirno odposlušal
njegovo v-nič-dajanje, nato pa spravil papirje v torbo in se napotil
domov – oči so se zapirale. Ko sem odprl vrata, se je iz
predavalnice razlegel bučen aplavz. Šit,
me je spreletelo. Moje kolegice in kolegi mislijo, da odhajam
protestno! Da je temu tako, se je potrdilo, ko so me pozneje na
hodnikih množično trepljali po hrbtu: Ti se ne pustiš,
bravo, stari! Lepo si mu pokazal ...
Ne,
le naspati sem se želel, sem hotel reči. A ostal
oportunistično tiho: imidž upornika pač ni od muh.
Poletje.
In z njim izpitni roki. Nisem se mogel pritoževati: indeks so, poleg
žiga, napolnile desetke in devetke. Tudi izpita pri njem se, kljub
izkušnji na seminarju in strašljivim zgodbam, ki so krožile, nisem
bal. Ne samo zaradi tega, ker sem celo leto redno študiral.
Optimizem mi je krepil njegov loto-sistem, s katerim je študentom v
kabinetu, tik pred ustnim izpitom, delil vprašanja. Eh, kaj bi
razlagal!«
Stopil
sem do table in vzel kredo.
»Za
Toporišičev izpit smo se morali naučiti za sedem pol vprašanj. Na
vsaki poli je bilo približno 70 vprašanj. Torej, 7 X 70. Ko smo
vstopili v kabinet, smo mu morali povedati eno številko od 1 do 70.
Izbral sem 8, na primer.«
Na
tablo sem napisal številko 8.
»Nato
je asistentka nekaj preračunala in mi izročila številke vprašanj,
in sicer: na prvi poli sem dobil vprašanje številka 13, na drugi
19, na tretji 26, na četrti 34, peti 43, šesti 53 in sedmi 64. Kdo
zna razbiti tole enigmo? Torej: povem 8, dobim pa 13, 19, 26, 34, 43,
53, 64.
Modri
Peking se je prebudil.
»Profesor,
ful simpl – na prvi poli je 8 plus pet, na drugi plus šest, na
tretji plus sedem, na četrti plus osem in tako naprej.«
»Hvala,
Katarina! Ob tako kodiranem sistemu so se lahko kot Alani Turingi
počutili celo tisti, ki so se vpisali na slovenščino zgolj zato,
da se jim nikoli več ne bi bilo treba učiti matematike. No, po
njegovi smrti sem v časopisu prebral, da bi bilo treba raziskati
edinstven matematični sistem, po katerem je študentom določal
izpitna vprašanja.«
»Ste
se oglasili?«
»Ne!
Ne, nisem se želel posmehovati. Še to nerad pripovedujem, a na
Petrovo vprašanje ne morem odgovoriti drugače.«
»Kako
ste se zadel?« je Peter dvignil glavo s klopi, ko je zaslišal svoje
ime.
»Samo
še nekaj ovinkov! No, zdaj veste, zakaj me je preplavljal optimizem.
Mimogrede: tako je bil zaverovan v nezlomljivost svojega sistema, da
ga ni menjal. Vsa leta mojega študija je ostajal nespremenjen. Kot
da temelji na verižni tehnologiji.«
»O,
če bi mi mel ta sistem pr slovi,« je potarnal Peter. Z glavo je še
vedno ležal na klopi.
»Ko
sem vstopil, sem moral asistentki povedati naključno
številko. Seveda ni bila naključna: s kolegicami in kolegi smo si
na hodniku že prej razdelili vse številke.«
»Ste
dubu točn tista uprašanja, k ste jih želu?«
»Točno
tista.
Sistem je bil
sicer
preprost
kot
ameba,
a zanesljiv kot
švicarska ura.
Tiste minutke,
ki sem jih imel za pripravo, sem dobro izkoristil: na papir sem si
podrobno
napisal vse
odgovore. Ko
se
je iztekel čas,
sem
prisedel k njegovi mizi in mu izročil indeks. Prepričan,
da bo izpit gola formalnost.
Odprl
je
indeks
in se
obrnil k
asistentki.
»Pod
B
študira sociologijo,« je zaničljivo
prhnil.
»Prosim!?«
sem zazijal.
»Na
sociologijo se vpisujejo
lenuhi,« je asistentki
na
kratko orisal
psihogram
moje osebnosti. To
je verjetno letelo na odločitev oddelka za sociologijo, da ukine vse
pogoje za prehod med letniki. V četrti letnik se je teoretično
lahko vpisal tudi študent, ki ni opravil enega samega izpita.
Tovrstni študij je od študenta tako zahteval veliko odgovornosti in
zrelosti.
»Ampak
jaz imam vse izpite na sociologiji opravljene! Odlično!«
»No,
saj!« se je ponovno obrnil k asistentki. »To o sociologiji pove
vse,« ni prizanašal. »Prvo vprašanje, prosim!«
Razdražen
sem prebral svoje prvo vprašanje in zdrdral snov, kot je bilo
napisano v slovnici. Ali kot bi rekel maček Muri: vse, brez razlike,
tudi vejice in pike. Da bi dokazal, kako se snovi nisem samo
napiflal, sem dodal svoje primere. Toporišiču so se vidno povečale
zenice, prestrašen je pogledal asistentko.
»Ta
si izmišljuje svojo slovnico!«
»Haha,
ne izmišljujem si,« sem nisem mogel ubraniti smeha. »Samo lastne
primere sem dodal.«
Ni
mu bilo smešno. Pretresen je pogledal asistentko. »Glejte ga, ta bo
kar svojo slovnico napisal.«
Potem
pa le nisem tak lenuh, sem se hotel pošaliti. A preden sem dobro
odprl usta, sem stal pred njegovim kabinetom. S praznim indeksom v
rokah.
»Jaz
bi se pritožil,« se je razburil Peter.
»Pritožil?«
Nisem se mogel ubraniti pokroviteljskega nasmeška. Ah, te nove
generacije. »Samo en primer. Neki študent je devetkrat zapovrstjo
padel pri dr. Bredi Pogorelec, prav tako znameniti profesorici na
slavistiki. Ta se je ustrašila, da bo nesrečnik, ki je honorarno
delal na radiu, skrivaj posnel izpit. Profesorji so morali zato na
njeno pobudo na oddelčnih sestankih razpravljati o tem, kako
snemanje preprečiti. Napravo bi lahko študent skril v žepu plašča,
zato je padel predlog, naj plašč odloži; vendar ne v preddverju,
ker se tam vse sliši, ampak že pred kabinetom. Kjer pa ga lahko kdo
ukrade … In tako naprej. A kaj pogrešate v tej debati?«
»Vprašanje,
zakaj bi
hotel študent
posneti
izpit?«
»Ja.
Le kaj bi ga prisililo v tako misel?« se nisem mogel ubraniti
sarkazma. »Ne, resno: če je na izpitu vse v redu, zakaj bi bilo
snemanje problematično? Da ne dolgovezim: tega izpita ta študent ni
nikoli naredil. Mi pa ne pritoževali. Predobro smo vedeli, zakaj ga
je hotel posneti. In da nas nihče ne bo vzel v bran. Zastrašujoč
občutek.«
»Fak!«
»Jezik,
prosim! Kje sem ostal? Ja, na drugi poletni rok sem prišel …
živčen. Nočne v Kliničnem so zdaj blagodejno vplivale tudi na
moje duševno stanje, ne samo na finančno: tako ali tako nisem mogel
več dobro spati.
Med
čakanjem, da pridem na vrsto za izpit, sem se miril s prepevanjem
italijanske kancone Felicita. Sreča, po slovensko. Feličita,
e tenersi per mano andare lontano, la feličita
… je odmevalo gor in dol po hodniku …e il tuo zguardo
inočente in medzo ala džente, la feličita … Uvidevne
kolegice in kolegi so me pustili, da pojem, dokler ne vstopim v
kabinet. Vse drugo je bilo do pičice enako: čeprav sem študiral
kot nor, čeprav sem vsa vprašanja in odgovore poznal vnaprej, sem
se znašel pred kabinetom še prej kot prvič.
Feličita,
e tenersi per mano andare lontano, la feličita … je odmevalo
po hodniku tudi pred tretjim izpitnim rokom. Slovenske slovnice zdaj
nisem znal na pamet samo jaz in moji nesrečni kolegi, temveč tudi
številni pacienti, za katere sem skrbel. Pa tudi Feličito.«
»Ste
naredu?«
Odkimal
sem. »Samo izboljšal rekord. Pred kabinetom sem se znašel nekaj
sekund prej kot na drugem roku. Pa že tisto ni bilo slabo. Da ne bo
nesporazuma: navajal sem le njegove primere! Ostal mi je samo zadnji
jesenski rok. Zadnji!
Nanj
se nisem več pripravljal. Tudi Feličita mi ni prišla
več iz ust. Omrtvičila me je groza, počutil sem se kot Sizif, ki
bo v neskončnost opravljal ta izpit. Vse, kar lahko izboljšam, je
le čas, preden me zabriše iz kabineta. Kot je zapisal Brecht:
Vselej poskusil, / vselej zamočil. / Pa kaj. Poskusi spet.
/ Zamoči spet. / Zamoči bolje. Tu nekje sem bil.
Vse
moje sposobnosti, moje veselje do žužkov, trud, predanost,
zagnanost, moja super moč, da se vedno znova poberem kot Bruce
Willis v filmu Umri pokončno, vse nočne v Kliničnem, vse
sanje in upi, kako se bom prebil iz sveta auspuhov in frgazarjev …
vse se je zdelo kot šala za naivne. Če kdaj, se mi je takrat zdelo,
da Bog grešnike kaznuje po službeni dolžnosti, naivneže pa iz
čistega veselja. Le tako sem si lahko razložil, zakaj za naivnost
ni nobene milosti, za greh pa je.«
»Gospod!?«
»Se
opravičujem za tole privatno teologijo. Skratka, izobraževalni
sistem, ki naj bi bil po definiciji nepredušno racionalen, se je
izkazal kot porozen, luknjičav: iracionalnost je vanj vdirala z vseh
strani. Na to, kar se je dogajalo, ni bilo razumskega odgovora.
Pogled
na žig FF v zdravstveni knjižici je postal môra,
zamajali so se
temelji: kaj ne želim postati učitelj predvsem zato,
ker verjamem, da lahko znanje izboljša ljudi in svet? Če ne –
zakaj potem učiti in se učiti? Kakšno razsvetljenstvo, lepo
prosim! Izjemen znanstvenik z doktoratom, član slovenske akademije,
se do mene obnaša bolj prostaško kot ljudje iz sveta auspuhov in
frgazarjev. In glede na to, da
se ni
nihče javno
odzval na to, kaj
šele problematiziral, iracionalnost ni bila videti kot stranpot,
temveč naraven del izobraževalnega sistema. Čisti Kafka. So
razsvetljenci kaj prezrli, sem se spraševal? Sem jaz kaj prezrl?«
Ozrl
sem se po razredu. »Zdaj se lahko vrnemo k začetnemu vprašanju te
ure: ali lahko napovemo, kdo od vseh odličnih študentov, ki se
vpišejo na Westpoint, bo naredil in kdo ne? In zakaj?«
Dolga
tišina, čeprav je bilo tokrat očitno, da vprašanje ni retorično.
Celo nesrečni Peter je pozabil na svoje standardno vprašanje. V
trenutku zmedenosti je vprašal:
»A
ste pol naredu ta izpit?«
Cel
modri Peking se je spozabil in zakrohotal. »Ja, kako bi nas pa pol
uču!«
»Ne,
ne, prosim!« se hitro posredoval. »Ko gledamo grozljivko, tudi
trepetamo za glavnega junaka, čeprav vemo, da je za vlogo v filmu
prejel daleč prevelik honorar, da bi umrl v prvih minutah filma.
Hvala, Peter!«
Globoko
sem vdihnil. »… končno je prišel ta dan. Na kocki ni bilo malo:
dodatnega leta nočnih ne bi zdržal. Vrniti bi se moral med kuplunge
in auspuhe, v svet, v katerem ni druge priložnosti – druga
priložnost je tam le kaprica gospodov. A to je bilo še
najmanj: umrla bi tudi ideja, da so vsi ti mali črni žužki, moja
velika ljubezen, kakor koli povezani s človečnostjo.
Zmrznil
sem, nisem
več hotel na izpit. Le
kdo bi hotel ponovno doživeti kalvarijo?
Ne
vem, kako bi se končalo, če ne bi Neja,
ljubezen
iz študentskih dni,
opazila,
v kakšni agoniji
sem.
Pogovor
je
le še stopnjeval nemoč,
zato
mi je ponudila protibolečinske
tablete,
ki jih je jemala ob menstruacijskih bolečinah. Običajno
je
vzela
dve ali tri, odvisno od bolečine,
zato
sem iz
previdnosti najprej pogoltnil
eno. Kmalu
se
je
pokazalo, da
je
bila v
tem primeru tudi previdnost
hudo
podcenjevanje:
drobna
tabletka
me je paralizirala,
komaj sem se gibal
in govoril.« Pogledal
sem Petra. »Bil
sem zadet ko mamba, ničesar nisem čutil. Kot
Marjo
Špinel:
Neč
ga ni tokalo an neč se mu ni dalo, nankar
jest, nankar pit, ben, še dihu je bl malo.
Samo
sedel sem
in
prazno
buljil
predse. Nesrečni
Neji,
ki
je kmalu dojela, da so stvari ušle izpod nadzora,
ni preostalo drugega, kot da me zgrabi
pod roko in pelje do filofaksa.
V
drugo nadstropje, kjer je domovala slavistika.
Posedla
me je na klopco
pred Toporišičevim kabinetom, kjer je na trnih sedelo še nekaj
lenuhov,
ki jim ni uspelo v prejšnjih rokih. Tokrat nisem vnaprej izbral
svojih vprašanj – ko
jih jebe,
sem
apatično
odvrnil,
ko so
me zaskrbljeni kolegi
vprašali,
katero
številko bi!«
»Profesor,
jezik!«
»Pardon,
samo citiral sem! Žvižgalo se mi je, če lepo povem. Drama se je
zaostrila, ko sem prišel na vrsto – ni se mi dalo vstati s klopce.
Kolegicam, ki jim ni bilo vseeno za sfingo od kolega, ni preostalo
drugega, kot da me na silo dvignejo in potisnejo v kabinet.
Izberite
številko, je prosila asistentka. Bleknil sem številko –
tokrat res naključno – in ošvrknil vprašanja, ki sem jih prejel.
Kakšna neumna vprašanja, se mi je skoraj zareklo. Eno izmed
njih se je glasilo: Kazalo Žagarjeve slovnice. Kdo se uči
kazala, sem godrnjal sam pri sebi. In to na faksu! Kaj bo naslednjič
– telefonski imenik?
O
kazalu Žagarjeve slovnice se mi ni sanjalo, zato sem se odločil
napisati kazalo edine slovnice, ki sem ga znal na pamet – kazalo
Toporišičeve slovnice. To se mu gotovo dopade, sem sklepal brez
slabe vesti. Tabletka je očitno paralizirala tudi njo.
Prišel
sem na vrsto in začel odgovarjati. Počasi, uspavano, brez premorov
in tonskih nihanj. Kot napovedovalci na železniški postaji.
Toporišič me je sicer po svoji stari navadi želel takoj prekiniti,
a sem ga gladko ustavil:
»Zdajlegovorimjazkopakončamlahkovipovestesvoje.«
In nadaljeval brez predaha. Drugo, tretje, četrto, peto, šesto
vprašanje. Morda sem vmes nekajkrat tudi vdihnil. Ko sem končal, je
končno prišel do besede, a mu to ni kaj dosti pomagalo, saj sem že
vstal in zapuščal kabinet. Kdo bi čakal na še eno v-nič-devanje.
Ko sem zaprl vrata, ni bilo nobenega bučnega aplavza, le grobna
tišina na hodniku. Vseeno mi je bilo, a ne samo zaradi tabletke.
Kako močni smo, izvemo šele, ko nam ne preostane nič drugega.
Usedel
sem se na klopco. Nisem še dobro zaprl oči, ko je iz kabineta z
mojim indeksom v rokah pritekla asistentka.
»Kar
na mizi ste ga pustili,« je vzkliknila in mi ga ponudila.
Vzel
sem ga in nezainteresirano zamomljal. »Hvala!«
»Takih
neumnosti, kot ste jih vi danes govorili,« mi je očitala, »ni pa
nihče!« Nato je njen glas zanihal med ogorčenostjo in
občudovanjem. »Kakšno besediloslovje! Žagarjeva slovnica vendar
ne pozna besediloslovja, kaj ste to govorili?! To je nova snov, o tem
piše vendar samo Toporišič!«
Zaprl
sem oči in se izklopil. Tako bi ždel do jutra, če se ne bi vrnila
zaskrbljena Neja. Moral bi se že javiti.
»Kaj
je s tabo?«
Nič
nisem rekel. Iz rok mi je iztrgala indeks in ga odprla.
»Bravo!
Naredil!« Nisem se odzival. Ni ji preostalo drugega, kot da me
ponovno zgrabi pod roko in odpelje domov.
Zbudil
sem se naslednjega
dne.
Pozno popoldne
in
brez
prihodnosti. Dejstvo,
da
sem
opravil vse obveznosti in da se lahko vpišem v
naslednje študijsko leto, mi ni pomenilo nič ob
spoznanju, da je izobraževanje –
takšno, kot je – zgolj
iluzija
napredka.
Če vodi le k temu, da prostaško
fizično nasilje, ki
ga je mogoče prepoznati in se mu upreti,
pretvarja v prefinjeno duševno nasilje, ki
ga težje
zaznamo
in se mu še težje upremo
–
kakšen
je smisel? Če
vodi le
h kopičenju informacij, ne pa
k modrosti, razumevanju
drugega
in
sočutju – kakšen je smisel?
V
praznini, ki me je prežemala, sem zaznaval le eno občutje – sram.
Kako sem lahko bil tako naiven? Vse moje garanje od sedmega razreda v
delavnicah, skladiščih, bolnišnicah,
podnevi in ponoči, zgolj
zato, da bi dosegel dostojno
izobrazbo in se prebil iz sveta ostrih robov
– kako naivno! Kako
drugače označiti vero, da izobrazba izboljšuje svet? Če nas lahko
kaj izboljša, to očitno ni izobrazba: koliko vrhunsko izobraženih
ljudi je povzročilo neizmerno gorje! Zgodovina je glede tega zelo
zgovorna. Razumel sem Boga, razumel, zakaj raje kaznuje naivne kot
grešne.«
Pogledal
sem po razredu. »Okej, tako sem bil zadet!«
Peking
še nikoli ni tako modro molčal.
»Verjetno
ste pričakovali kaj drugega,« sem rekel opravičujoče. »Da
ne bo zvenelo preveč turobno. Veliko sem se naučil, pa ne mislim na
slovnico. Najprej sem razumel,
zakaj sem tolikokrat padel na izpitu pri Toporišiču. Prvi
namig sem prejel, ko sem na
prvih treh
rokih začudeno opazoval
nekatere
svoje
kolegice.
Medtem
ko sem se jaz fokusiral na slovensko slovnico, so se one tudi na
Toporišiča; naštudirale
so ga vsaj
tako
natančno
kot slovnico. Ali še bolje.
Detektirale
so
njegovo šibko točko, ki
je, kot
verjetno veste, pogosto tudi človekova
najmočnejša
točka. Pri njem je bila to samozavest:
po
eni strani gigantska, po
drugi liliputanska. Ko so to zavohale, so se pražnje
oblekle, mikice in kavbojke zamenjale za
kostime
in
vstopale v kabinet kot na dunajski Operni ples. Kar skrčil se je.
Kot da to ni bilo dovolj, so še, recimo, kot po nesreči frcnile
kemični svinčnik z mize na tla. Ko jim ga je uslužno pobral, so ga
lepo
zavrtele
okrog
mezinca. Ne
bi verjel, če ne bi videl. Samozavest
– to
je bila skrita koda, pomembnejša od razkritja sistema, po katerem je
delil izpitna vprašanja.
Prav to je bilo
darilo te nesrečne tabletke:
ko sem
zadet vstopil v kabinet,
sem pokal
od samozavesti.
Kot
mercedes
– serijsko.
Šele
zadet sem namreč
zmogel
verjeti, da
tudi jaz lahko – berem.
Kot
da
je
poprej nekako zaznal,
da globoko v sebi ne verjamem niti tega, da znam brati, kar
ga je razdražilo do brezumja. Si predstavljate? Na
izpit iz slovenskega knjižnega jezika prihaja nekdo, ki ne zna niti
brati? Kakšna predrznost. Še dolgo sem ostajal v kabinetu.
V
naslednjih letih mi tako ni bilo treba jemati tablet: v njegov
kabinet sem vstopal, kot da znam brati. Vse izpite pri njem, tako kot
drugje, sem opravil v prvo.
Tako.
Vsak
učitelj, slab
ali dober,
nas nekaj nauči. Če
so me
drugi profesorji na oddelku navduševali
in
spodbujali
k
poglabljanju v književnost in jezik, spoštovanju slovenske kulturne
tradicije, me je Toporišič naučil, kako zaupati
vase in svoje sposobnosti. Brez
te samozavesti gotovo ne bi naredil izpita
pri profesorici Pogorelec. Torej
tudi slovenščine ne. Pa
še česa drugega ne.«
»Kva
je blo pa pr njej?«
»Pogorelčevi?
Njo
smo
k
sreči imeli
šele
v
drugem letniku. Zgodovina
slovenskega knjižnega jezika.
Najprej
pisni izpit, čez
teden dni pa še ustnega. Ob 10.00.
Tistega
dne smo že ob
9.00 čakali
pred kabinetom. Prvič
smo predmet
našega čakanja zagledali
popoldne:
gospa
so prisopihali s celim kupom
nepopravljenih testov
in
na kratko sporočili,
naj počakamo, dokler jih ne popravi. Seveda.
Vrata
so se zaprla in spet odprla proti večeru. Ven sta dobro pokukali le
njena
kuštrava
glava in
roka, stisnjena v pest:
Do
konca življenja se bom borila, da taki idioti ne bodo diplomirali!.
Nato
so se vrata spet zaprla in mi smo čakali naprej.
Mislite,
da bi to preživel brez Toporišičeve lekcije?
Ni
šans!
Tretjič
smo jo videli, ko je popravila vse izpite. Zunaj je bila trda tema.
Ne pozabite, govorim o poletnem času. Odprla so se vrata in
sporočila je rezultate: od približno stotih študentov, ki smo se
valjali po hodniku, sva naredila dva. Takoj sva lahko pristopila k
ustnemu izpitu, drugi so se morali pobrati domov. Med njimi tudi
študentka, ki je na ta izpit prišla že štirinajstkrat.
Ko
sem vstopil v kabinet, sem strahoma pričakoval vprašanja iz
zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Saj veste: Brižinski
spomeniki, rokopisi, protestanti, bohoričica, gajica, razsvetljenci,
slovarji, slovnice, pisma … Ni, da ni. Trepetal sem, kaj me bo
vprašala. A lahko bi trepetal sto let, tega, kar me je vprašala, se
ne bi spomnil niti v tisočih. Povejte!, me je pogledala, če
bi šli obiskat zamejske Slovence v Italiji – čez kateri mejni
prehod bi šli?«
Sranje,
sem pomislil. Kot bi se znašel v kvizu Lepo je biti milijonar,
na katerem te lahko doleti vse možno. Pa še zamejci! Zamejce je
oboževala; ko je govorila o njih, ji je glas kar drhtel od ganotja.
Če ji ne odgovorim, kot se šika, si lahko že jutri nabavim
snemalno napravo. No, ni mi bilo treba: tudi tokrat me je rešila
Neja.«
Petru
so zažarele oči. »Spet ste se zadel!«
»Ne.
Ker sva se večkrat peljala v staro Gorico, sem si zapomnil, da se
peljeva skozi mejni prehod Rožna dolina. Nabral sem vso samozavest,
ki sem jo pridobil s tabletko. Gospa Pogorelec, hvala za to
odlično vprašanje. Toda, z dolžnim spoštovanjem,« sem
začel na moč previdno, »jaz sem mladi voznik. Izogibam
se odročnih mejnih prehodov, ozkih in zavitih primorskih cest
nisem najbolj vajen. Zato naše drage slovenske zamejce
najraje obiščem skozi mejni prehod Rožna dolina.
In
to je bilo to. Tako sem naredil izpit. Na stotine strani zapiskov sem
nekaj minut pozneje vrgel med star papir. Skratka, Toporišič me je
naučil samozavesti, brez katere ne bi prišel daleč. Samo do
Pogorelčeve.
Nič,
to je to, še malo pa bo konec ure. Vaša vprašanja?«
Peter
izstreli roko kvišku: »Kako ste reku, da so ble tiste tablete?« V
drugi roki je držal kemični, da zapiše ime tablet.
Smeh.
»A
je to tudi tako čudno vprašanje?« se je muzal vražiček.
»Ne
da bi vedel!« sem mu vrnil nasmeh. »Vem pa, da imam od takrat
naprej izjemno strahospoštovanje do bolečin, ki jih preživljajo
ženske v menstrualnem obdobju. Naj spomnim: eno samo tabletko sem
vzel, pa sem se spremenil v stalagmit.« Peter se je nezadovoljno
mrščil. »Sem ti odgovoril?«
»Mah!«
je nezadovoljno zamahnil z roko. Ni bilo povsem jasno, ali ga v
nejevoljo spravlja, ker mu nisem zaupal imena tablet ali pa ker je
zgodba o moji zadetosti zaplula v povsem druge vode.
V
ozadju razreda je dvignil roko najbolj tihi del modrega Pekinga.
»Reci,
Alja!«
»Na
začetku ste vprašali, ali lahko napovemo, kdo bo
uspešen študent in kdo ne. A lahko?«
»U, točno. Hvala, Alja. Do izpita pri Toporišiču sem verjel, da
sta pomemben predvsem trud in neomajna volja. Se razume, tudi
inteligenca, naši talenti, socialne okoliščine … A zadnjo besedo
ima naša predanost. Poetično povedano: kdor
ljubi, ne obupa. To
je pokazala tudi raziskava na Westpointu. Moja osebna izkušnja pa
mi, kot ste slišali, govori,
da včasih niso odločilni ne talenti, ne redno učenje, ne
znanje, ne želja, volja, predanost in zagnanost, ne denar, konec
koncev!«
»Ampak droge,« se je zasmejal Peter.
»Ja!« sem odvrnil resno. »Zakaj danes stojim pred vami? Feličita!
Samo to. Sreča, da sem ob pravem trenutku dobil tabletko. Še
danes me zato preganja
vprašanje, kaj
o našem šolskem sistemu pove,
da sem ga lahko naredil zgolj
zato, ker
sem se zadel? In kaj jaz
počnem v takem sistemu?«
Alja je ponovno dvignila roko: »Kaj počnete?«
Kakšno vprašanje. Moral sem zajeti sapo. »Trudim se resno
odgovoriti na taka vprašanja. Nenavadna, posebna, smešna,
včasih čudna. Z leti sem spoznal, da sprašujejo le eno in da gre
za najtežje vprašanje na svetu. Sprašuje namreč – Ali ste
človek? Bolj je vprašanje čudno, bolj to sprašuje. In bolj so
razmere nečloveške, pogosteje se pojavijo čudna vprašanja.
Kaj moramo storiti učitelji, ko nas doleti tako vprašanje?
Resno ga moramo obravnavati. Bolj je vprašanje smešno, bolj resno
ga moramo vzeti. Ne zamahnemo z roko, ne osmešimo spraševalca in
skušamo razumeti okoliščine, v kakršnih človek postavi tako
čudno vprašanje. Ko to razumemo, pogosto dojamemo, da sami v tem
položaju ne bi spraševali nič manj čudno.« Ozrl
sem se k Petru. »Ja, odgovor
zate. Sem se kdaj zadel?
Sem!
Vsakič,
kadar spet
podvomim, ali
znam brati. «
Petrov
obraz se je spremenil – prvič je postal resen. »S
čim se pa zadevate? A z unimi tabletami?« ga
je zanimalo.
Odkimal
sem. »Kot
Baudelaire:
Z
vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete. No,
z moralo ne.
To
deluje preveč pogubno na bližnje.
«
Peter
z
odgovorom ni bil zadovoljen. »Ure
je že eno minuto konec,« se
je razburil. Pokimal sem in naslednjo sekundo je
že
švignil iz razreda. Se je česa naučil,
sem razmišljal, ko
sem ga slišal, kako se zadovoljno
dere po hodniku. Odgovor sem prejel čez
dober mesec – na
ustni maturi iz slovenščine. Deset
minut pred vstopom Petra, se je s hodnika začelo glasno razlegati
Feličita,
e
tenersi per mano andare lontano, la feličita
…
»Pa
kaj je spet temu Petru?« se je začudila kolegica. Že se je
dvignila, da bi zapustila razred in ga okrcala, ko sem jo lahno
prijel za ramo.
»Ni
treba,« sem zašepetal. »Peter preverja, ali smo ljudje.«
Začudeno
me je pogledala, a se vseeno usedla. Hvala
ji. Mu je šlo? Seveda. Smo
le ljudje.
Ne,
tega
takrat,
ko je Peter
kot
raketa oddrvel iz razreda, nisem
mogel
vedeti.
Prijel
sem nalivno pero, odprl šolski dnevnik in vpisal uro z
naslovom Felicita.
Ravno
sem hotel
zapustiti razred,
ko sem opazil,
da je najbolj tihi delček
modrega
Pekinga
obsedel v
razredu. Vstala je in se
počasi približevala katedru.
»Profesor, lahko nekaj vprašam?«
»Reci, Alja!«
»Če bi se vpisali na Bradavičarko?«
»Aaa, Harry Potter!«
»Ja. Katerega profesorja bi si izbrali za mentorja?«
Kakšno vprašanje je to! Spet nekaj nenavadnega, čudnega –
takega.
»Nimam pojma! Dumbeldore, evo,« sem se odločil sodelovati. »Ti?«
»Remus Wulf!« je dejala odločno.
»A ni bil to en volkodlak!?«
»Volkodlak!«
je pritrdila.
»A je vseeno najbolj
človek, a ni?
A ni hec, da je ravno
volkodlak najbolj človeški?«
Ganjen sem prikimal. »Hvala, res si me pozorno poslušala!«
»Lahko
še nekaj,« je tiho
prosila.
»Prosim!«
»Mislim,
da ni bila feličita
tista, zaradi katere ste naredili.«
»Ne?«
»Ne. Zaradi
Neje.
Ona vam je dala tabletko,
zaradi nje ste poznali mejni
prehod. Ni vas
rešila tabletka, človek vas
je.«
Dvignila je šolsko torbo in zapustila razred.
Peking.
*BFF
– best friend forever (najboljši prijatelj za vedno)