4. FELIČITA

Kjer koli sem,

sem tisto,

kar tam manjka.

(Mark Strand, Stvari ostajajo cele. Prev. Miha Avanzo)

»Profesor, a ste se vi že kdaj zadel?«

Odložil sem nalivno pero in zaprl šolski dnevnik. Lahko počaka.

»Peter!?« Hiperkinetični živec iz prve klopi se je nedolžno nasmihal in utripal z vekami.

»A niste zadnč reku, da loh prašamo, kar hočmo?« se je mulo teatralno čudil. »Da ni neumnih uprašanj, da so neumni sam odgovori?«

»Jaa!« nisem mogel prikriti razdraženosti. »Drži! Saj ni problem tvoje vprašanje.«

»Ne?« se je začudil. Tokrat iskreno.

»Ne!« sem odkimal in pomenljivo dodal. »Moj odgovor!«

»Aaaa!« se je namuznil. S prostim očesom je bilo vidno, kako so se mu možgani začeli marinirati v dopaminu in serotoninu.

»Peter, iskreno mi odgovori, prosim: če bi na tvoje vprašanje odgovoril z NE – kakšne so šanse, da bi mi verjel?«

Skomignil je z rameni. »Kdo ni še nč probal!« Ozrl se je po razredu. »Aneda?«

Razred ni rekel nič. V trenutku je postal živa upodobitev misli Peking modro molči!, s katero je Jurij Gustinčič, legendarni novinarski komentator, udarno zaključeval svoje komentarje o dogajanju na svetovnih političnih odrih. Ne, razred se ni želel vpletati: večji del je radovedno opazoval, kako se bom izvlekel jaz, manjši, kako se bo izvlekel Peter. Napeto do konca.

»A vidiš, zakaj sem v zadregi: odgovoriti moram tako, kot predvidevaš ti, ali pa izpadem lažnivec. Oziroma: priznati moram, da sem se zadel, ali pa lažem. Ni ravno fer!«

»Sem vas presenetu, profesor, aneda?« se je zmagoslavno posmehnil.

»Si!« sem priznal. »Taka vprašanja so za učitelje kot sneg za komunalno službo: bolj si pripravljen, bolj te preseneti.«

»Kakšna vprašanja?«

»Taka.« Zaman sem iskal ustrezen pridevnik: nenavadna, provokativna, posebna, presenetljiva, smešna, čudaška … »Težko razložim. Ta vprašanja me mučijo, odkar sem začel učiti; pojavijo se iz nič in na videz se zdijo povsem nepovezana s tem, kar se dogaja tukaj in zdaj. Kot tole tvoje danes,« sem spet pogledal Petra.

»Sami ste rekli, da nobeno vprašanje ni neumno,« se je razburil. »A ni res?« se je ponovno razburjen oziral po razredu.

»Res!« sem ga miril. »Res me motijo moji odgovori! Recimo, če odgovorim na tvoje vprašanje, ali sem se zadel: če rečem NE, me boš imel za lažnivca; če rečem MOGOČE, za bedaka; če rečem JA, se bom za dolgo ustrelil v koleno. Če vprašanje ignoriram, boš sumil, da se izmikam; če bom vesel, da sem droge vzel pred kratkim; če se se razjezim, da te imam na piki.«

»... ne bi, veste, da ne bi,« je Peter hitro zanikal takoj, ko sem utihnil.

»Povedati hočem, da bi bili vsi moji odgovori brca v temo. Dobri ali slabi, pametni ali neumni, posredni ali neposredni, dolgi ali kratki, duhoviti ali resni, sočutni ali sarkastični – v vsakem primeru bolj čudaški kot taka vprašanja. Kaj zaboga sprašujete, sem se pogosto spraševal? Ne samo mene, tudi druge učitelje. Mogoče nas testirate, preverjate, ali smo zmožni videti onkraj vprašanja.« Molčal sem kakšnih deset sekund. »Tako pa … Kako sem se zadel, te zanima?«

»Kako ste se zadel!« je zadovoljno pokimal Peter in pogledal po razredu. Tudi oni so zadovoljno kimali; kot vedno, kadar zaslutijo, da bomo za trenutek ali dva ustavili čas.

»Okej. Za začetek vprašanje: povejte mi, prosim, kaj je tisto, kar loči uspešne dijake od neuspešnih?«

»Inštruktor!«

Smeh.

»Bom raje vprašal drugače – na katero ameriško univerzo se je najtežje vpisati?«

»Harvard, definitivno!«

»Definitivno je težko priti na Harvard. Ni pa najtežje.«

»MIT?«

»Ne?«

»Berkeley?«

»Ne!«

»A, vem. Juilliard? Za gledališče.«

»Jok!«

Tišina.

»Westpoint?« Prijazno so strmeli vame; kakor vedno, kadar so želeli, da je vprašanje zgolj retorično. »Elitna vojaška akademija. Dijaki se na vpis pripravljajo že sredi srednje šole. Ne samo, da morajo imeti najboljše ocene, odlični morajo biti tudi pri športni vzgoji. Ampak to je začetek. Pridobiti morajo priporočilo senatorja, kongresnika ali podpredsednika ZDA. Prvo prijavo odda okrog 14.000 dijakov, cifra se nato skrči na 4000 tistih srečnežev, ki dobijo priporočilo. 2500 jih ostane, ko je treba dokazati visoke akademske standarde in izjemno telesno pripravljenost. Mimogrede: vsi po vrsti so nadarjeni športniki, po navadi kapetani športnih ekip. Sprejetih je okrog 1200. Skratka, Ubermensch.«

Pogled po razredu. Peking modro molči.

»Zdaj pa: od tistih, ki so sprejeti, jih bo petina obupala pred diplomo. Petina! Večina v prvih mesecih. Med njimi mnogi, ki so po talentih izstopali.«

Peter je s prsti nestrpno zabobnal po klopi.

»Vprašanje: ali je mogoče napovedati, kdo bo Westpoint zapustil predčasno in kdo uspešno zaključil? In kaj je odločilno: IQ, volja, predanost in zagnanost, podpora bližnjih, finančne zmožnosti, duševna stabilnost, socialne okoliščine, sposobnosti?«

Roko je dvignil samo Peter. »Prosim?«

»Kako ste se ga zadel!« ni več mogel potrpežljivo počakati do konca uvoda.

»Tja gremo, brez skrbi. A ne pozabite, prosim, na to vprašanje: ali lahko predvidimo, kdo bo končal študij in kdo ne? In zakaj? Kot 4. letniku vam je konec koncev to vprašanje blizu, kajne?«

Peking pokima.

»Ne samo kot učitelju, tudi osebno mi je to ena izmed največjih ugank. Zamislite si majhen eksperiment. Če bi zdajle lahko vstopili v prvi razred: bi lahko vedeli, komu bo uspelo splezati na vrh izobraževalne lojtre in kdo bo obupal na prvih klinih? Težko, kajne? No, če bi v prvem razredu videli mene, bi bilo vprašanje, ali je ta poba zmožen končati študij, težko kot milijon helijevih balonov. Nič! Kakšen študij, zdelo se je, da je za tega fanta že prvi razred prehud zalogaj. Možnost, da bi nekoč uspešno zaključil osnovno šolo, kaj šele doktoriral, se je zdela enako verjetna kot to, da bo prvi astronavt na Marsu.«

»Bulšit!« se je zasmejal Peter.

»A glede doktorata ali glede astronavta?«

»Doktorata!«

»Toliko kot glede astronavta. Nič! Možnost, da ta fant konča vse stopnje izobrazbe, je bila takrat nepredstavljiva tudi v vzporednih vesoljih. Zaradi najmanj treh razlogov.

Prvič! Socialno okolje. Čeprav je Slovenija ena izmed najbolj egalitarnih držav na svetu – razlike med socialnimi sloji so drugod precej večje, je možnost, da v Sloveniji doktorira otrok, ki je odraščal v delavski družini z nedokončano osnovnošolsko izobrazbo, enaka možnosti, da zdajle skozi okno pogleda tiranozaver in me požre.«

»Manj kot nič,« je z neprikritim obžalovanjem možnosti ocenil Peter.

»A nikoli nič, ne pozabi,« sem ga skušal potolažiti. »Okej, socialne okoliščine, navkljub številnim deklaracijam in zaklinjanjem, kako moramo imeti vsi enake možnosti, pomembno vplivajo na naše šolske in tudi življenjske poti. Niso pa odločilne: gravitacija slabih socialnih razmer ni nepremagljiva, če otroku učenje ne povzroča preglavic. To je drug dejavnik.«

»Vi ste mel težave z učenjem?« je Peter hitro seštel ena in ena.

»Ko se govori celo o prešolanju že v prvem razredu, je to verjetno mil izraz. Ne boš verjel, a najbolj se je zalomilo – glej glej – pri branju. Strmel sem v tiste črne žužke na belem papirju in ni mi bilo jasno niti to, da mi ni jasno. Preprosto sem verjel, da je branje to, da si pridno zapomnim vse, kar je bilo naglas prebrano iz berila. In kadar sem bil naprošen, naj berem, sem ustregel: oddeklamiral sem, kar je bilo treba. Nič težkega: za vsako stran sem na pamet vedel, kaj piše na njej, zapomnil sem si po ilustracijah. Bogve, do katerega čina bi prignal to svojo veščino – verjetno bi na koncu znal celo berilo naizust – če nekoč tršice med branjem ne bi gledal direkt v oči. Gledam jo in deklamiram: »Iva ima punčko. Ivo ima avto …« Po razredu se je razlegel smeh. »Pač, nisem vedel, da moram med branjem,« z rokami nakažem narekovaje, »strmeti v žužke. Takrat nihče, ampak res nihče, ne bi pomislil, da bo ta cerebralna sirota nekoč prejela nagrado slavističnega društva, Zoisovo štipendijo, pisala berila in učbenike, leksikone, romane ... To bi bilo dejansko na ravni prvega astronavta na Marsu.«

»So vas prešolali?« je z velikim nasmehom na obrazu vprašal Peter.

»Ne. Tršico je sicer skoraj kap, a k sreči je najprej poklicala mamo. Ta pa nato strica, ki se je opismenjevanja lotil po slovansko. Prinesel je par klobas, me posadil za mizo, na kateri je ležalo odprto berilo, in začel klobase počasi rezati na drobne kolute. Ko je odrezal zadnjega, ga je približal mojemu nosu.

»Vohaš?« Pokimal sem. »Vsakič, ko boš kaj prebral – en košček! A sva zmenjena?« Ponovno sem pokimal, kaj sem pa hotel. Stric je odrezani košček vrnil na desko in učenje se je začelo. Vsakič, ko sem kakšnemu od črnih žužkov dal glas, naju je oba nagradil: moj trud je poplačal s klobaso, svoj pedagoški eros pa s šilcem žganega. In tako petindvajsetkrat po vrsti – kot je črk v slovenski abecedi. Slovanska metoda je sadove obrodila pozno popoldne, ko sem tekoče prebral enega od naslovov v Radarju. Nekaj o nemški podmornici med 2. svetovno vojno. Ponosni, a od abecednih žganic načeti stric je ob podpori celotne družine premagal izmikajoče se dvorišče in se usedel v avto, nato pa po poslovilnem vzkliku »Naprej greš lah sam!« počasi zapeljal na cesto. Še dobro, da ima slovenska abeceda samo 25 črk, sem pomislil, ko sem gledal, kako vijuga novim izzivom naproti. O čem je razmišljal on, ne vem, a upam si trditi, da gotovo ne o tem, kako bo nekoč ta trdoglavi fant vegetarijanec, ki bo druge učil pisanja in branja.

Razumem ga. Do konca leta sem sicer tekoče bral, žužki so postali moji BFF*, a že hiter pogled v redovalnico je pokazal, da ni niti pomisliti na to, da bi nekoč lahko učil branje. Vsakoletna agonija z žužki se je praviloma končala konec šolskega leta, ko se kronične cvekarje tradicionalno pomilosti z dvojkami.

Tretjič. Da bi bili uspešni, je poleg podpornih socialnih okoliščin in umskih sposobnosti, potrebna tudi dovolj trdna samopodoba – ne samo, da imamo darove, verjeti moramo, da smo jih vredni in da jih je vredno uresničiti.

Nič od tega. Čeprav sem se kmalu prelevil v knjižnega molja, ki je vsake nekaj dni opustošil šolsko knjižnico, nisem verjel, da res berem.«

Petra je kar odneslo v zrak. »Bučke! Kako niste verjeu, da berete?«

»Nisem verjel. Zaradi treh razlogov. Prvič, v branju sem tako zelo užival in se zabaval, da sem bil prepričan, kako sem moral nekje nekaj zgrešiti. Večina sošolcev se je namreč mučila z branjem: pred vsakim obveznim domačim branjem so tarnali, kako debela je knjiga! Tako sem sklepal, da se nisem naučil pravilno brati – žužki mi gotovo prikrivajo neko neprijetno skrivnost. Kako si drugače razložiti, da se drugi tako nekrščansko mučijo z branjem? Le tako, da sem nekaj bistvenega prezrl.

Drugič. V šolo sem prišel iz sveta avtomehaničnih delavnic. Svet auspuhov, šraufencigerjev, zajl, 'anatomskih' koledarjev, kuplung in frgazarjev je svet, v katerem besede ne nosijo rokavic; že zelo zgodaj mi ni bilo tuje niti najbolj slogovno zaznamovano besedišče. Toda gotovo ne boste uganili, kaj je bila v tem svetu najhujša kletvica.« Peter je dvignil roko. »No, pardon, tega ne bomo preverjali. Ne dvomim, da bi prispevali nekaj vrhunskih primerov. Dvomim pa, da bi uganili.«

Peter je dvignil roko. »Gospod?«

»Bravo! Kako si uganil?«

»Kaj uganil?« se je čudil.

»Najhujša kletvica med mehaniki, pa tudi na splošno med proletarci, je bila beseda gospod.«

»Gospod!?«

»Gospod. Če so mehankarji komu rekli gospod – uh! To ni bila več kletvica, to je bila že stigma.«

Peter je osupel vzrojil. »Ampak mi vas kličemo gospod. Gospod Lah!«

»Vem,« sem zavzdihnil. »Ti povem še nekaj hujšega: si predstavljaš, kaj doživljajo moji avtomehanični možgani, ko slišim, da tudi Boga kličejo gospod? Pustimo to temo, predolga zgodba. V glavnem, beseda gospod je bila v delavskem okolju močno slogovno zaznamovana in tam ni bilo preveč zdravo, če so vas imeli za gospoda, to vam povem. In zdaj bistveno: kako so nekdaj prepoznali gospode? Kaj je bilo najbolj nezgrešljivo znamenje? Preprosto! Gospodje berejo! Berejo! Branje pa ni v svetu auspuhov in frgazarjev nič drugega kot izogibanje delu ali pa poziranje. Le zakaj bi človek hotel brati, če ne zato, da bi se izognil delu? Razumeli boste: nisem si mogel privoščiti, da bi izpadel gospod, raje sem bral skrivaj.

Tretjič. Bistveno! Nisem verjel, da znam brati. Tako je bilo najbolj varno: v proletarskem okolju sem se izognil oznaki gospod, v šolskem okolju pa razočaranju številnih učiteljev, ki so verjeli, da smo učenci iz šibkega socialnega okolja neusahljiv vir učnih težav. Z veseljem sem jim ustregel. Ko sem si na primer sposojal knjige v knjižnici, se mi je zdelo, da sleparim vse po vrsti: tako sebe kot vse, ki me videvajo s knjigami. Berem knjige, čeprav ne znam brati! Očitno sem moral to močno izžarevati, saj je celo šolska knjižničarka, sicer čudovita gospa, posumila, da jo vlečem za nos. Takle cvekar, pa jo vsake dva dni maha domov s celo gomilo knjig. Sumljivo, sumljivo! Nekega dne, ko sem se vrnil s kupčkom prebranih knjig, se je odločila stvari priti do dna. Ko sem odložil knjige na pult, je vprašala, ali sem jih prebral.

Odkimal sem: »Ne znam brati!«

»Zakaj si pa potem kar naprej sposojaš cele kupe knjig!« je bila ogorčena.

Na, pa so me ujeli, Cefizlja. »Tako dobre zgodbe so,« sem skrušeno priznal.

»Kako pa to veš!?«

Skomignil sem z rameni. S kupa je vzela prvo knjigo – Nikca. »Kaj piše v Nikcu?« je prosila za obnovo. Huda napaka, vam rečem: nikoli ne prosite za obnovo knjige nekoga, ki ima fotografski spomin, ni pa zmožen ločiti bistveno od nebistvenega! Da skrajšam: govoril sem kot strgan dohtar, pomiril sem se šele, ko mi je obljubila, da ne bo nikomur izdala, kako ne znam brati. In lahko sem si izposodil, kolikor sem hotel velik kup knjig.«

»Kako ste se zadel!!!« Petrovo potrpljenje se je naglo iztekalo.

»Malo me je zaneslo, pardon! Skratka, med knjigami, ki sem jih požiral, in slovenščino v šoli nisem videl nobene povezave. Posledice so bile vidne: pri pouku sem pisal in bral, kot bi v življenju ne odprl nobene knjige. Vse drugače je bilo pri drugih predmetih: ko sem bil na primer pri zemljepisu vprašan o Južni Ameriki, sem na dolgo in široko razlagal vse, česar sem se spomnil iz Vernovega romana Otroka kapitana Granta. Zadoščalo je za odlično in pohvalo za neverjetno doživet opis pampe.

Da sta moja ljubezen do branja in slovenščina nekako povezani – kot dva vodnjaka, ki sta navzven ločena, globoko pod zemljo pa črpata iz istega vira, bi rekel Gradnik – sem zaslutil v srednji šoli. Sijajna profesorica za slovenski jezik je prvčke na začetku šolskega leta testirala s kvizom: na levo stran table je napisala naslove književnih del iz srednješolskega učnega načrta, na desno avtorje, nato pa vprašala, kdo bi znal povezati naslove in imena. Dvignil sem roko in stopil do table; naloga se je zdela otročje lahka. Hamlet – Shakespeare, Zločin in kazen – Dostojevski, Božanska komedija – Dante, Antigona – Sofokles … Sive lase mi je delal samo Tartuffe, a ko je na drugi strani ostal le Molière, ni bilo težko streti niti tega oreha. Ko sem se vračal v klop, so mi široko razprta usta sošolcev razodevala, da je med branjem in slovenščino povezava močnejša, kot sem si kdaj koli mislil. Petice, ki sem jih pozneje dobival pri slovenščini, so to tezo še dodatno potrjevale in me v četrtem letniku nagovarjale k vpisu na slovenski jezik in književnost. A ne toliko zaradi same književnosti kot poučevanja književnosti: ko smo pri slovenščini jemali razsvetljenstvo, se je globoko v mene usidrala misel, da ni večje svetlobe, kot je znanje, ne bolj sočutnega dejanja, kot je izkoreninjanje nevednosti. Šele človek, ki ne tava v temi, lahko odgovorno izbira in se odloča o tem, kam želi. Mu lahko damo kaj več?«
Pogledal sem po razredu: Peking je modro molčal.

»In kdo lahko znanje širi bolje kot učitelji? Takrat sem začel verjeti, da ni bolj čudovitega poklica, kot je učiteljski. Mimogrede: a veste, kam vložiti denar, če želite, da se vam najbolj obrestuje?«

»V bitcoine, ziher!«

»Ne! Najbolj se povrne – tako so izračunali – če ga vložite v izobraževanje žensk. Izobražene ženske v socialno šibkih okoljih poskrbijo za neverjeten napredek na vseh področjih ...«

»... kako ste se zadel?!« me je nestrpno prekinil Peter.

»Pardon. Junija 1993 sem sicer trepetal zaradi velikega vpisa in sprejemnih izpitov na slovenščini, toda ko sem se ugledal na seznamu sprejetih, je bil to eden od najbolj romantičnih dni v mojem življenju. Pardon, razsvetljenskih.«

»Ni lih Westpoint, profesor!« je zbodel Peter.

»Hm. A veš, kaj je odgovorila hčerka Adamsovih, ko so jo starši poslali na taborjenje in jo je nek bizgec zafrkal zaradi njenih črnih oblek, češ, a je kdo umrl? Hladno ga je pogledala in rekla Wait! Westpoint pride kmalu. No, ko so mi v zdravstveno knjižico pritisnili žig Filozofske fakultete, sem do tega žiga čutil nekaj podobnega kot Golum do prstana. A to ni bilo nič v primerjavi s tem, kako ponosen sem bil, da mi bo predaval dr. Jože Toporišič, avtor Slovenske slovnice. Veljal je za alfa in omego slovenskega jezika, pravo legendo – če se je pojavila kakšna nova beseda, npr. razpočnica za žemljo, smo vsi rekli A, tega se je pa gotovo spomnil Toporišič! Joj, kaj vse smo mu pripisovali, grešni kozel za vsako jezikovno novotarijo. A ponos, da me bo učil prav on, ni bil zaradi tega nič manjši. Kakšna pot, a?« sem pogledal po razredu. »Od klobas do Toporišiča!«

Peter je oči obrnil na belo. Razumel sem sporočilo.

»Ja, kako sem se zadel. Kmalu v vašem kinu, samo še malo!

Kot se spodobi za tako uglednega profesorja, je predaval v jutranjih in dopoldanskih urah. Ker sem se v študijskih letih kot zdravstveni tehnik preživljal s študentskim nočnim delom v Kliničnem centru, so mi precej bolj ustrezala popoldanska in večerna predavanja. Zato mi je bilo v veliko uteho spoznanje, da predava strogo po črki svoje slovnice – med predavanji sem lahko sledil njegovi razlagi s prstom. Tistih nekaj ur zjutraj mi bo prišlo zelo prav, da se naspim, nato pa v miru sam predelam snov, sem naumil. Itak ne bo opazil … Ja, seveda! Vas pa ni na predavanjih, me je pozdravil, ko sem nekega jutra prišel predstavit svojo seminarsko nalogo.«

»Ups!« se je oglasil Peking.

»Ups, ja. Povrhu je bila za menoj še posebej težka nočna, predstavitev seminarske naloge pa je zahtevala zbranost. Tolažil sem se, da je seminarska dobro napisana, saj sem jo dal prebrati kolegu, ki je bil tata mata na tem področju. Račun brez krčmarja: skoraj ni bilo stavka, ki ga profesor ne bi prekinil, dopolnil, problematiziral, opazke so postajale vse bolj nizke in osebne. Nisem se sekiral: to se je dogajalo tudi drugim, žaljivi in posmehljivi komentarji so bili sestavni del seminarja. Ko sem zaključil, sem mirno odposlušal njegovo v-nič-dajanje, nato pa spravil papirje v torbo in se napotil domov – oči so se zapirale. Ko sem odprl vrata, se je iz predavalnice razlegel bučen aplavz. Šit, me je spreletelo. Moje kolegice in kolegi mislijo, da odhajam protestno! Da je temu tako, se je potrdilo, ko so me pozneje na hodnikih množično trepljali po hrbtu: Ti se ne pustiš, bravo, stari! Lepo si mu pokazal ...

Ne, le naspati sem se želel, sem hotel reči. A ostal oportunistično tiho: imidž upornika pač ni od muh.

Poletje. In z njim izpitni roki. Nisem se mogel pritoževati: indeks so, poleg žiga, napolnile desetke in devetke. Tudi izpita pri njem se, kljub izkušnji na seminarju in strašljivim zgodbam, ki so krožile, nisem bal. Ne samo zaradi tega, ker sem celo leto redno študiral. Optimizem mi je krepil njegov loto-sistem, s katerim je študentom v kabinetu, tik pred ustnim izpitom, delil vprašanja. Eh, kaj bi razlagal!«

Stopil sem do table in vzel kredo.

»Za Toporišičev izpit smo se morali naučiti za sedem pol vprašanj. Na vsaki poli je bilo približno 70 vprašanj. Torej, 7 X 70. Ko smo vstopili v kabinet, smo mu morali povedati eno številko od 1 do 70. Izbral sem 8, na primer.«

Na tablo sem napisal številko 8.

»Nato je asistentka nekaj preračunala in mi izročila številke vprašanj, in sicer: na prvi poli sem dobil vprašanje številka 13, na drugi 19, na tretji 26, na četrti 34, peti 43, šesti 53 in sedmi 64. Kdo zna razbiti tole enigmo? Torej: povem 8, dobim pa 13, 19, 26, 34, 43, 53, 64.

Modri Peking se je prebudil.

»Profesor, ful simpl – na prvi poli je 8 plus pet, na drugi plus šest, na tretji plus sedem, na četrti plus osem in tako naprej.«

»Hvala, Katarina! Ob tako kodiranem sistemu so se lahko kot Alani Turingi počutili celo tisti, ki so se vpisali na slovenščino zgolj zato, da se jim nikoli več ne bi bilo treba učiti matematike. No, po njegovi smrti sem v časopisu prebral, da bi bilo treba raziskati edinstven matematični sistem, po katerem je študentom določal izpitna vprašanja.«

»Ste se oglasili?«

»Ne! Ne, nisem se želel posmehovati. Še to nerad pripovedujem, a na Petrovo vprašanje ne morem odgovoriti drugače.«

»Kako ste se zadel?« je Peter dvignil glavo s klopi, ko je zaslišal svoje ime.

»Samo še nekaj ovinkov! No, zdaj veste, zakaj me je preplavljal optimizem. Mimogrede: tako je bil zaverovan v nezlomljivost svojega sistema, da ga ni menjal. Vsa leta mojega študija je ostajal nespremenjen. Kot da temelji na verižni tehnologiji.«

»O, če bi mi mel ta sistem pr slovi,« je potarnal Peter. Z glavo je še vedno ležal na klopi.

»Ko sem vstopil, sem moral asistentki povedati naključno številko. Seveda ni bila naključna: s kolegicami in kolegi smo si na hodniku že prej razdelili vse številke.«

»Ste dubu točn tista uprašanja, k ste jih želu?«

»Točno tista. Sistem je bil sicer preprost kot ameba, a zanesljiv kot švicarska ura. Tiste minutke, ki sem jih imel za pripravo, sem dobro izkoristil: na papir sem si podrobno napisal vse odgovore. Ko se je iztekel čas, sem prisedel k njegovi mizi in mu izročil indeks. Prepričan, da bo izpit gola formalnost.

Odprl je indeks in se obrnil k asistentki. »Pod B študira sociologijo,« je zaničljivo prhnil.

»Prosim!?« sem zazijal.

»Na sociologijo se vpisujejo lenuhi,« je asistentki na kratko orisal psihogram moje osebnosti. To je verjetno letelo na odločitev oddelka za sociologijo, da ukine vse pogoje za prehod med letniki. V četrti letnik se je teoretično lahko vpisal tudi študent, ki ni opravil enega samega izpita. Tovrstni študij je od študenta tako zahteval veliko odgovornosti in zrelosti.

»Ampak jaz imam vse izpite na sociologiji opravljene! Odlično!«

»No, saj!« se je ponovno obrnil k asistentki. »To o sociologiji pove vse,« ni prizanašal. »Prvo vprašanje, prosim!«

Razdražen sem prebral svoje prvo vprašanje in zdrdral snov, kot je bilo napisano v slovnici. Ali kot bi rekel maček Muri: vse, brez razlike, tudi vejice in pike. Da bi dokazal, kako se snovi nisem samo napiflal, sem dodal svoje primere. Toporišiču so se vidno povečale zenice, prestrašen je pogledal asistentko.

»Ta si izmišljuje svojo slovnico!«

»Haha, ne izmišljujem si,« sem nisem mogel ubraniti smeha. »Samo lastne primere sem dodal.«

Ni mu bilo smešno. Pretresen je pogledal asistentko. »Glejte ga, ta bo kar svojo slovnico napisal.«

Potem pa le nisem tak lenuh, sem se hotel pošaliti. A preden sem dobro odprl usta, sem stal pred njegovim kabinetom. S praznim indeksom v rokah.

»Jaz bi se pritožil,« se je razburil Peter.

»Pritožil?« Nisem se mogel ubraniti pokroviteljskega nasmeška. Ah, te nove generacije. »Samo en primer. Neki študent je devetkrat zapovrstjo padel pri dr. Bredi Pogorelec, prav tako znameniti profesorici na slavistiki. Ta se je ustrašila, da bo nesrečnik, ki je honorarno delal na radiu, skrivaj posnel izpit. Profesorji so morali zato na njeno pobudo na oddelčnih sestankih razpravljati o tem, kako snemanje preprečiti. Napravo bi lahko študent skril v žepu plašča, zato je padel predlog, naj plašč odloži; vendar ne v preddverju, ker se tam vse sliši, ampak že pred kabinetom. Kjer pa ga lahko kdo ukrade … In tako naprej. A kaj pogrešate v tej debati?«

»Vprašanje, zakaj bi hotel študent posneti izpit?«

»Ja. Le kaj bi ga prisililo v tako misel?« se nisem mogel ubraniti sarkazma. »Ne, resno: če je na izpitu vse v redu, zakaj bi bilo snemanje problematično? Da ne dolgovezim: tega izpita ta študent ni nikoli naredil. Mi pa ne pritoževali. Predobro smo vedeli, zakaj ga je hotel posneti. In da nas nihče ne bo vzel v bran. Zastrašujoč občutek.«

»Fak!«

»Jezik, prosim! Kje sem ostal? Ja, na drugi poletni rok sem prišel … živčen. Nočne v Kliničnem so zdaj blagodejno vplivale tudi na moje duševno stanje, ne samo na finančno: tako ali tako nisem mogel več dobro spati.

Med čakanjem, da pridem na vrsto za izpit, sem se miril s prepevanjem italijanske kancone Felicita. Sreča, po slovensko. Feličita, e tenersi per mano andare lontano, la feličita … je odmevalo gor in dol po hodniku …e il tuo zguardo inočente in medzo ala džente, la feličita … Uvidevne kolegice in kolegi so me pustili, da pojem, dokler ne vstopim v kabinet. Vse drugo je bilo do pičice enako: čeprav sem študiral kot nor, čeprav sem vsa vprašanja in odgovore poznal vnaprej, sem se znašel pred kabinetom še prej kot prvič. 

Feličita, e tenersi per mano andare lontano, la feličita … je odmevalo po hodniku tudi pred tretjim izpitnim rokom. Slovenske slovnice zdaj nisem znal na pamet samo jaz in moji nesrečni kolegi, temveč tudi številni pacienti, za katere sem skrbel. Pa tudi Feličito.«

»Ste naredu?«

Odkimal sem. »Samo izboljšal rekord. Pred kabinetom sem se znašel nekaj sekund prej kot na drugem roku. Pa že tisto ni bilo slabo. Da ne bo nesporazuma: navajal sem le njegove primere! Ostal mi je samo zadnji jesenski rok. Zadnji!

Nanj se nisem več pripravljal. Tudi Feličita mi ni prišla več iz ust. Omrtvičila me je groza, počutil sem se kot Sizif, ki bo v neskončnost opravljal ta izpit. Vse, kar lahko izboljšam, je le čas, preden me zabriše iz kabineta. Kot je zapisal Brecht: Vselej poskusil, / vselej zamočil. / Pa kaj. Poskusi spet. / Zamoči spet. / Zamoči bolje. Tu nekje sem bil.

Vse moje sposobnosti, moje veselje do žužkov, trud, predanost, zagnanost, moja super moč, da se vedno znova poberem kot Bruce Willis v filmu Umri pokončno, vse nočne v Kliničnem, vse sanje in upi, kako se bom prebil iz sveta auspuhov in frgazarjev … vse se je zdelo kot šala za naivne. Če kdaj, se mi je takrat zdelo, da Bog grešnike kaznuje po službeni dolžnosti, naivneže pa iz čistega veselja. Le tako sem si lahko razložil, zakaj za naivnost ni nobene milosti, za greh pa je.«

»Gospod!?«

»Se opravičujem za tole privatno teologijo. Skratka, izobraževalni sistem, ki naj bi bil po definiciji nepredušno racionalen, se je izkazal kot porozen, luknjičav: iracionalnost je vanj vdirala z vseh strani. Na to, kar se je dogajalo, ni bilo razumskega odgovora. Pogled na žig FF v zdravstveni knjižici je postal môra, zamajali so se temelji: kaj ne želim postati učitelj predvsem zato, ker verjamem, da lahko znanje izboljša ljudi in svet? Če ne – zakaj potem učiti in se učiti? Kakšno razsvetljenstvo, lepo prosim! Izjemen znanstvenik z doktoratom, član slovenske akademije, se do mene obnaša bolj prostaško kot ljudje iz sveta auspuhov in frgazarjev. In glede na to, da se ni nihče javno odzval na to, kaj šele problematiziral, iracionalnost ni bila videti kot stranpot, temveč naraven del izobraževalnega sistema. Čisti Kafka. So razsvetljenci kaj prezrli, sem se spraševal? Sem jaz kaj prezrl?«

Ozrl sem se po razredu. »Zdaj se lahko vrnemo k začetnemu vprašanju te ure: ali lahko napovemo, kdo od vseh odličnih študentov, ki se vpišejo na Westpoint, bo naredil in kdo ne? In zakaj?«

Dolga tišina, čeprav je bilo tokrat očitno, da vprašanje ni retorično. Celo nesrečni Peter je pozabil na svoje standardno vprašanje. V trenutku zmedenosti je vprašal:

»A ste pol naredu ta izpit?«

Cel modri Peking se je spozabil in zakrohotal. »Ja, kako bi nas pa pol uču!«

»Ne, ne, prosim!« se hitro posredoval. »Ko gledamo grozljivko, tudi trepetamo za glavnega junaka, čeprav vemo, da je za vlogo v filmu prejel daleč prevelik honorar, da bi umrl v prvih minutah filma. Hvala, Peter!«

Globoko sem vdihnil. »… končno je prišel ta dan. Na kocki ni bilo malo: dodatnega leta nočnih ne bi zdržal. Vrniti bi se moral med kuplunge in auspuhe, v svet, v katerem ni druge priložnosti – druga priložnost je tam le kaprica gospodov. A to je bilo še najmanj: umrla bi tudi ideja, da so vsi ti mali črni žužki, moja velika ljubezen, kakor koli povezani s človečnostjo.

Zmrznil sem, nisem več hotel na izpit. Le kdo bi hotel ponovno doživeti kalvarijo? Ne vem, kako bi se končalo, če ne bi Neja, ljubezen iz študentskih dni, opazila, v kakšni agoniji sem. Pogovor je le še stopnjeval nemoč, zato mi je ponudila protibolečinske tablete, ki jih je jemala ob menstruacijskih bolečinah. Običajno je vzela dve ali tri, odvisno od bolečine, zato sem iz previdnosti najprej pogoltnil eno. Kmalu se je pokazalo, da je bila v tem primeru tudi previdnost hudo podcenjevanje: drobna tabletka me je paralizirala, komaj sem se gibal in govoril.« Pogledal sem Petra. »Bil sem zadet ko mamba, ničesar nisem čutil. Kot Marjo Špinel: Neč ga ni tokalo an neč se mu ni dalo, nankar jest, nankar pit, ben, še dihu je bl malo. Samo sedel sem in prazno buljil predse. Nesrečni Neji, ki je kmalu dojela, da so stvari ušle izpod nadzora, ni preostalo drugega, kot da me zgrabi pod roko in pelje do filofaksa. V drugo nadstropje, kjer je domovala slavistika.

Posedla me je na klopco pred Toporišičevim kabinetom, kjer je na trnih sedelo še nekaj lenuhov, ki jim ni uspelo v prejšnjih rokih. Tokrat nisem vnaprej izbral svojih vprašanj – ko jih jebe, sem apatično odvrnil, ko so me zaskrbljeni kolegi vprašali, katero številko bi!«

»Profesor, jezik!«

»Pardon, samo citiral sem! Žvižgalo se mi je, če lepo povem. Drama se je zaostrila, ko sem prišel na vrsto – ni se mi dalo vstati s klopce. Kolegicam, ki jim ni bilo vseeno za sfingo od kolega, ni preostalo drugega, kot da me na silo dvignejo in potisnejo v kabinet.

Izberite številko, je prosila asistentka. Bleknil sem številko – tokrat res naključno – in ošvrknil vprašanja, ki sem jih prejel. Kakšna neumna vprašanja, se mi je skoraj zareklo. Eno izmed njih se je glasilo: Kazalo Žagarjeve slovnice. Kdo se uči kazala, sem godrnjal sam pri sebi. In to na faksu! Kaj bo naslednjič – telefonski imenik?

O kazalu Žagarjeve slovnice se mi ni sanjalo, zato sem se odločil napisati kazalo edine slovnice, ki sem ga znal na pamet – kazalo Toporišičeve slovnice. To se mu gotovo dopade, sem sklepal brez slabe vesti. Tabletka je očitno paralizirala tudi njo.

Prišel sem na vrsto in začel odgovarjati. Počasi, uspavano, brez premorov in tonskih nihanj. Kot napovedovalci na železniški postaji. Toporišič me je sicer po svoji stari navadi želel takoj prekiniti, a sem ga gladko ustavil:

»Zdajlegovorimjazkopakončamlahkovipovestesvoje.« In nadaljeval brez predaha. Drugo, tretje, četrto, peto, šesto vprašanje. Morda sem vmes nekajkrat tudi vdihnil. Ko sem končal, je končno prišel do besede, a mu to ni kaj dosti pomagalo, saj sem že vstal in zapuščal kabinet. Kdo bi čakal na še eno v-nič-devanje. Ko sem zaprl vrata, ni bilo nobenega bučnega aplavza, le grobna tišina na hodniku. Vseeno mi je bilo, a ne samo zaradi tabletke. Kako močni smo, izvemo šele, ko nam ne preostane nič drugega.

Usedel sem se na klopco. Nisem še dobro zaprl oči, ko je iz kabineta z mojim indeksom v rokah pritekla asistentka.

»Kar na mizi ste ga pustili,« je vzkliknila in mi ga ponudila.

Vzel sem ga in nezainteresirano zamomljal. »Hvala!«

»Takih neumnosti, kot ste jih vi danes govorili,« mi je očitala, »ni pa nihče!« Nato je njen glas zanihal med ogorčenostjo in občudovanjem. »Kakšno besediloslovje! Žagarjeva slovnica vendar ne pozna besediloslovja, kaj ste to govorili?! To je nova snov, o tem piše vendar samo Toporišič!«

Zaprl sem oči in se izklopil. Tako bi ždel do jutra, če se ne bi vrnila zaskrbljena Neja. Moral bi se že javiti.

»Kaj je s tabo?«

Nič nisem rekel. Iz rok mi je iztrgala indeks in ga odprla.

»Bravo! Naredil!« Nisem se odzival. Ni ji preostalo drugega, kot da me ponovno zgrabi pod roko in odpelje domov.

Zbudil sem se naslednjega dne. Pozno popoldne in brez prihodnosti. Dejstvo, da sem opravil vse obveznosti in da se lahko vpišem v naslednje študijsko leto, mi ni pomenilo nič ob spoznanju, da je izobraževanje – takšno, kot je – zgolj iluzija napredka. Če vodi le k temu, da prostaško fizično nasilje, ki ga je mogoče prepoznati in se mu upreti, pretvarja v prefinjeno duševno nasilje, ki ga težje zaznamo in se mu še težje upremo – kakšen je smisel? Če vodi le h kopičenju informacij, ne pa k modrosti, razumevanju drugega in sočutju – kakšen je smisel?

V praznini, ki me je prežemala, sem zaznaval le eno občutje – sram. Kako sem lahko bil tako naiven? Vse moje garanje od sedmega razreda v delavnicah, skladiščih, bolnišnicah, podnevi in ponoči, zgolj zato, da bi dosegel dostojno izobrazbo in se prebil iz sveta ostrih robov – kako naivno! Kako drugače označiti vero, da izobrazba izboljšuje svet? Če nas lahko kaj izboljša, to očitno ni izobrazba: koliko vrhunsko izobraženih ljudi je povzročilo neizmerno gorje! Zgodovina je glede tega zelo zgovorna. Razumel sem Boga, razumel, zakaj raje kaznuje naivne kot grešne.«

Pogledal sem po razredu. »Okej, tako sem bil zadet!«

Peking še nikoli ni tako modro molčal.

»Verjetno ste pričakovali kaj drugega,« sem rekel opravičujoče. »Da ne bo zvenelo preveč turobno. Veliko sem se naučil, pa ne mislim na slovnico. Najprej sem razumel, zakaj sem tolikokrat padel na izpitu pri Toporišiču. Prvi namig sem prejel, ko sem na prvih treh rokih začudeno opazoval nekatere svoje kolegice. Medtem ko sem se jaz fokusiral na slovensko slovnico, so se one tudi na Toporišiča; naštudirale so ga vsaj tako natančno kot slovnico. Ali še bolje. Detektirale so njegovo šibko točko, ki je, kot verjetno veste, pogosto tudi človekova najmočnejša točka. Pri njem je bila to samozavest: po eni strani gigantska, po drugi liliputanska. Ko so to zavohale, so se pražnje oblekle, mikice in kavbojke zamenjale za kostime in vstopale v kabinet kot na dunajski Operni ples. Kar skrčil se je. Kot da to ni bilo dovolj, so še, recimo, kot po nesreči frcnile kemični svinčnik z mize na tla. Ko jim ga je uslužno pobral, so ga lepo zavrtele okrog mezinca. Ne bi verjel, če ne bi videl. Samozavest – to je bila skrita koda, pomembnejša od razkritja sistema, po katerem je delil izpitna vprašanja. Prav to je bilo darilo te nesrečne tabletke: ko sem zadet vstopil v kabinet, sem pokal od samozavesti. Kot mercedes – serijsko. Šele zadet sem namreč zmogel verjeti, da tudi jaz lahko – berem. Kot da je poprej nekako zaznal, da globoko v sebi ne verjamem niti tega, da znam brati, kar ga je razdražilo do brezumja. Si predstavljate? Na izpit iz slovenskega knjižnega jezika prihaja nekdo, ki ne zna niti brati? Kakšna predrznost. Še dolgo sem ostajal v kabinetu.

V naslednjih letih mi tako ni bilo treba jemati tablet: v njegov kabinet sem vstopal, kot da znam brati. Vse izpite pri njem, tako kot drugje, sem opravil v prvo.

Tako. Vsak učitelj, slab ali dober, nas nekaj nauči. Če so me drugi profesorji na oddelku navduševali in spodbujali k poglabljanju v književnost in jezik, spoštovanju slovenske kulturne tradicije, me je Toporišič naučil, kako zaupati vase in svoje sposobnosti. Brez te samozavesti gotovo ne bi naredil izpita pri profesorici Pogorelec. Torej tudi slovenščine ne. Pa še česa drugega ne.«

»Kva je blo pa pr njej?«

»Pogorelčevi? Njo smo k sreči imeli šele v drugem letniku. Zgodovina slovenskega knjižnega jezika. Najprej pisni izpit, čez teden dni pa še ustnega. Ob 10.00. Tistega dne smo že ob 9.00 čakali pred kabinetom. Prvič smo predmet našega čakanja zagledali popoldne: gospa so prisopihali s celim kupom nepopravljenih testov in na kratko sporočili, naj počakamo, dokler jih ne popravi. Seveda. Vrata so se zaprla in spet odprla proti večeru. Ven sta dobro pokukali le njena kuštrava glava in roka, stisnjena v pest: Do konca življenja se bom borila, da taki idioti ne bodo diplomirali!. Nato so se vrata spet zaprla in mi smo čakali naprej. Mislite, da bi to preživel brez Toporišičeve lekcije? Ni šans!

Tretjič smo jo videli, ko je popravila vse izpite. Zunaj je bila trda tema. Ne pozabite, govorim o poletnem času. Odprla so se vrata in sporočila je rezultate: od približno stotih študentov, ki smo se valjali po hodniku, sva naredila dva. Takoj sva lahko pristopila k ustnemu izpitu, drugi so se morali pobrati domov. Med njimi tudi študentka, ki je na ta izpit prišla že štirinajstkrat.

Ko sem vstopil v kabinet, sem strahoma pričakoval vprašanja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Saj veste: Brižinski spomeniki, rokopisi, protestanti, bohoričica, gajica, razsvetljenci, slovarji, slovnice, pisma … Ni, da ni. Trepetal sem, kaj me bo vprašala. A lahko bi trepetal sto let, tega, kar me je vprašala, se ne bi spomnil niti v tisočih. Povejte!, me je pogledala, če bi šli obiskat zamejske Slovence v Italiji – čez kateri mejni prehod bi šli?«

Sranje, sem pomislil. Kot bi se znašel v kvizu Lepo je biti milijonar, na katerem te lahko doleti vse možno. Pa še zamejci! Zamejce je oboževala; ko je govorila o njih, ji je glas kar drhtel od ganotja. Če ji ne odgovorim, kot se šika, si lahko že jutri nabavim snemalno napravo. No, ni mi bilo treba: tudi tokrat me je rešila Neja.«

Petru so zažarele oči. »Spet ste se zadel!«

»Ne. Ker sva se večkrat peljala v staro Gorico, sem si zapomnil, da se peljeva skozi mejni prehod Rožna dolina. Nabral sem vso samozavest, ki sem jo pridobil s tabletko. Gospa Pogorelec, hvala za to odlično vprašanje. Toda, z dolžnim spoštovanjem,« sem začel na moč previdno, »jaz sem mladi voznik. Izogibam se odročnih mejnih prehodov, ozkih in zavitih primorskih cest nisem najbolj vajen. Zato naše drage slovenske zamejce najraje obiščem skozi mejni prehod Rožna dolina.

In to je bilo to. Tako sem naredil izpit. Na stotine strani zapiskov sem nekaj minut pozneje vrgel med star papir. Skratka, Toporišič me je naučil samozavesti, brez katere ne bi prišel daleč. Samo do Pogorelčeve.

Nič, to je to, še malo pa bo konec ure. Vaša vprašanja?«

Peter izstreli roko kvišku: »Kako ste reku, da so ble tiste tablete?« V drugi roki je držal kemični, da zapiše ime tablet.

Smeh.

»A je to tudi tako čudno vprašanje?« se je muzal vražiček.

»Ne da bi vedel!« sem mu vrnil nasmeh. »Vem pa, da imam od takrat naprej izjemno strahospoštovanje do bolečin, ki jih preživljajo ženske v menstrualnem obdobju. Naj spomnim: eno samo tabletko sem vzel, pa sem se spremenil v stalagmit.« Peter se je nezadovoljno mrščil. »Sem ti odgovoril?«

»Mah!« je nezadovoljno zamahnil z roko. Ni bilo povsem jasno, ali ga v nejevoljo spravlja, ker mu nisem zaupal imena tablet ali pa ker je zgodba o moji zadetosti zaplula v povsem druge vode.

V ozadju razreda je dvignil roko najbolj tihi del modrega Pekinga.

»Reci, Alja!«

»Na začetku ste vprašali, ali lahko napovemo, kdo bo uspešen študent in kdo ne. A lahko?«

»U, točno. Hvala, Alja. Do izpita pri Toporišiču sem verjel, da sta pomemben predvsem trud in neomajna volja. Se razume, tudi inteligenca, naši talenti, socialne okoliščine … A zadnjo besedo ima naša predanost. Poetično povedano: kdor ljubi, ne obupa. To je pokazala tudi raziskava na Westpointu. Moja osebna izkušnja pa mi, kot ste slišali, govori, da včasih niso odločilni ne talenti, ne redno učenje, ne znanje, ne želja, volja, predanost in zagnanost, ne denar, konec koncev!«

»Ampak droge,« se je zasmejal Peter.

»Ja!« sem odvrnil resno. »Zakaj danes stojim pred vami? Feličita! Samo to. Sreča, da sem ob pravem trenutku dobil tabletko. Še danes me zato preganja vprašanje, kaj o našem šolskem sistemu pove, da sem ga lahko naredil zgolj zato, ker sem se zadel? In kaj jaz počnem v takem sistemu?«

Alja je ponovno dvignila roko: »Kaj počnete?«

Kakšno vprašanje. Moral sem zajeti sapo. »Trudim se resno odgovoriti na taka vprašanja. Nenavadna, posebna, smešna, včasih čudna. Z leti sem spoznal, da sprašujejo le eno in da gre za najtežje vprašanje na svetu. Sprašuje namreč – Ali ste človek? Bolj je vprašanje čudno, bolj to sprašuje. In bolj so razmere nečloveške, pogosteje se pojavijo čudna vprašanja. Kaj moramo storiti učitelji, ko nas doleti tako vprašanje? Resno ga moramo obravnavati. Bolj je vprašanje smešno, bolj resno ga moramo vzeti. Ne zamahnemo z roko, ne osmešimo spraševalca in skušamo razumeti okoliščine, v kakršnih človek postavi tako čudno vprašanje. Ko to razumemo, pogosto dojamemo, da sami v tem položaju ne bi spraševali nič manj čudno.« Ozrl sem se k Petru. »Ja, odgovor zate. Sem se kdaj zadel? Sem! Vsakič, kadar spet podvomim, ali znam brati. «

Petrov obraz se je spremenil – prvič je postal resen. »S čim se pa zadevate? A z unimi tabletami?« ga je zanimalo.

Odkimal sem. »Kot Baudelaire: Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete. No, z moralo ne. To deluje preveč pogubno na bližnje. «

Peter z odgovorom ni bil zadovoljen. »Ure je že eno minuto konec,« se je razburil. Pokimal sem in naslednjo sekundo je že švignil iz razreda. Se je česa naučil, sem razmišljal, ko sem ga slišal, kako se zadovoljno dere po hodniku. Odgovor sem prejel čez dober mesec – na ustni maturi iz slovenščine. Deset minut pred vstopom Petra, se je s hodnika začelo glasno razlegati Feličita, e tenersi per mano andare lontano, la feličita …

»Pa kaj je spet temu Petru?« se je začudila kolegica. Že se je dvignila, da bi zapustila razred in ga okrcala, ko sem jo lahno prijel za ramo.

»Ni treba,« sem zašepetal. »Peter preverja, ali smo ljudje.«

Začudeno me je pogledala, a se vseeno usedla. Hvala ji. Mu je šlo? Seveda. Smo le ljudje.

Ne, tega takrat, ko je Peter kot raketa oddrvel iz razreda, nisem mogel vedeti. Prijel sem nalivno pero, odprl šolski dnevnik in vpisal uro z naslovom Felicita. Ravno sem hotel zapustiti razred, ko sem opazil, da je najbolj tihi delček modrega Pekinga obsedel v razredu. Vstala je in se počasi približevala katedru.

»Profesor, lahko nekaj vprašam?«

»Reci, Alja!«

»Če bi se vpisali na Bradavičarko?«

»Aaa, Harry Potter!«

»Ja. Katerega profesorja bi si izbrali za mentorja?«

Kakšno vprašanje je to! Spet nekaj nenavadnega, čudnega – takega.

»Nimam pojma! Dumbeldore, evo,« sem se odločil sodelovati. »Ti?«

»Remus Wulf!« je dejala odločno.

»A ni bil to en volkodlak!?«

»Volkodlak!« je pritrdila. »A je vseeno najbolj človek, a ni? A ni hec, da je ravno volkodlak najbolj človeški?«

Ganjen sem prikimal. »Hvala, res si me pozorno poslušala!«

»Lahko še nekaj,« je tiho prosila.

»Prosim!«

»Mislim, da ni bila feličita tista, zaradi katere ste naredili.«

»Ne?«

»Ne. Zaradi Neje. Ona vam je dala tabletko, zaradi nje ste poznali mejni prehod. Ni vas rešila tabletka, človek vas je.«

Dvignila je šolsko torbo in zapustila razred.

Peking.

*BFF – best friend forever (najboljši prijatelj za vedno)