»Človek
in pol, točka in pol ...«
I.
»Nebesa!«
je dahnil, ko se je usedel v avto. V normalnih okoliščinah bi bila
to
hiperbola,
retorična figura, ki izraža pretiravanje. Toda okoliščine niso
bile normalne: v Karlobagu, kjer sem mu ustavil, je brila ledena
burja.
Samo pet
minut na svežem zraku je zadoščalo, da je človeka prezeblo do
kosti, nesrečni štopar pa je na cesti zmrzoval že od zgodnjega
jutra. Ko sem mu ustavil, je imel roke tako prezeble, da je le
nemočno prijemal kljuko, odpreti
pa ni mogel.
Stopil sem hitro ven in mu odprl vrata: ko sem ga prijel pod
nadlahet, se je lahko počasi usedel v avto. Roke
je tiščal globoko v žepe plašča še kakšno uro. Ogretemu
avtomobilu je lahko brez pretiravanja rekel nebesa.
»Vi ste gotovo angel!« je zadovoljno zapredel, ko sem povečal
gretje.
To pa je bila hiperbola. Če bi namreč lahko prebral moje misli, bi
zanj ne bil več niti človek, kaj šele angel: ko sem ga zagledal v daljavi, sem se
hotel sprva pretvarjati, da nekaj brskam po predalu in – peljati
mimo. Videti je bil namreč kot štopar, ki je naredil vse, da mu ne
bi kdo ustavil. Naj povem drugače. Če obstaja štoparski loto
listek, je jasno, kaj je dobitna kombinacija: mladost, ženski spol,
vitek stas, širok nasmeh, beli zobje, urejenost, treznost.
Možakar, ki sem ga pobral, je obkrožil vse nasprotno.
Ustavil
sem mu zgolj in samo zaradi davno dane obljube. Konec drugega letnika sva se s
sošolcem
odločila odštopati v Amsterdam. Bila
sva štoparja
brez razloga:
s
polnimi pljuči sva vdihavala
osemdeseta, imela sva šestnajst in
želela sva spoznati, kako je,
če si »Amsterdamac,
da se ne bi osječao stranac«
(Riblja čorba). Če besedico nekako
razumemo zelo pogojno, lahko rečem, da je do Stuttgarta še nekako
šlo, od tam naprej pa tudi nekako
ne več. Kar se mene tiče, so se tistega dne končala osemdeseta in
začela devetdeseta: v rojstnem mestu mercedesov sva se cel dan
marinirala na
razbeljenem asfaltu ter počasi dušila v smogu, »die
Autos« pa
so drveli mimo naju, kot da sva se postavila ob testno progo za prvi
cestni
preboj
nadzvočne hitrosti. Le občasnemu divjemu trobljenju sva se lahko
zahvalila, da si nisva začela domišljati, kako sva po naključju
odkrila čarobno formulo nevidnosti. Stanje je bilo po celodnevnem
stanju ob cesti tako obupno, da sva se malo pred mrakom oba
zaobljubila: on, zgleden katolik, je
Mariji obljubil
romanje na Brezje,
jaz, v najboljšem primeru ponesrečen poskus Titovega pionirja, pa
sem se v pomanjkanju kakšne bolj duhovne ideje zaklel, da bom
ustavil vsakemu štoparju. Ko bom velik in imel avto. Čigava obljuba
je bila uslišana, težko rečem, a oba sva se živa in zdrava vrnila
domov. Ali se je prijatelj pozneje oglasil na Brezjah, vesta on in
Marija, jaz pa sem kot
»zvest
in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo«
po opravljenem vozniškem izpitu pobral vsakega štoparja, ne
glede na to, v kakšnem agregatnem stanju je stal ob robu cestišča.
Tudi
nesrečnika v Karlobagu.
»Greste
v Senj?« je vprašal, ko se je za silo odtalil.
»Ja!
V Ljubljano se vračam.« Prezračevanje sem diskretno premaknil z 1
na 2.
»Niste
videti turist,« je pripomnil.
»Hvala
za kompliment,« sem se nasmehnil. »Profesor sem. V Zadru
predavam.«
»Eh,
službo imate! Nebesa!« se
je navdušeno vrnil k nebesom.
»Honorarna
nebesa!« sem skušal umiriti njegovo evforijo.
»Pa
honorarna!« se
ni dal.
»Veste, kaj vam povem, profesor?« Obraz se mu
je pomračil.
»Imel sem kar nekaj služb.« Misel
je podkrepil s premrlimi prsti
obeh rok. »Ena bolj klinčeva od druge.« Ozrl
se je skozi okno proti Velebitu.
»Jebe te v glavo vsak, ki ima pet minut. Pa to, pa ono, pa od jutra
do večera, pa od ponedeljka do ponedeljka … še
mašino se vsake
kvatre enkrat
ugasne.
Pa
da bi bil kdo hvaležen! Hvala
lepa slišiš samo, ko te odpustijo.
Boljše,
da si tiho. Človeških
rezervnih delov jim
itak nikoli ne zmanjka. A nočeš delat!?« je padel
v monolog,
»sto jih stoji v vrsti! A veste, kakšni so pri nas razpisi za
natakarja?« Ni čakal na moj odgovor. »Prijavi se ti jih
petsto!
Petsto,
pa sem malo rekel. Kar hočeš: inženirji,
arhitekti,
novinarji,
oblikovalci,
profesorji
...« me je pomenljivo pogledal, »... izberejo pa joškasto
biondo
z osnovno šolo. Čez mesec dni, ko jo je treba plačati, pa nov
razpis. In nova bionda! Jebeš tako državo ... Pa
ne pričakujemo veliko
– plača se nam zdi dobra že, če pride na račun. Saj
je vseeno, kakšen je ta drobiž, položnice
na koncu itak plača Rdeči križ.« Izgubil se je v plohi kletvic.
Dolgo
je molčal,
obraz mu je otrdel. »Veste, kaj je pa najhujše? Službe so živa
jeba, ni hujšega. Pekel! Ampak brez službe … brez službe! V
peklu je grozno, ampak brez pekla je pa še huje. Glejte mene! Ne
vem, angel
moj,
zakaj ste me pobrali ...« Zaskrbelo me je, da čaka
na odgovor.
Na srečo je hitro nadaljeval. »Ampak odgovorite mi, prosim, vi ste
šolani: kakšno je to življenje, če si celo pekla ne zaslužim
več? «
V
njegov glasu je zavel
podoben mraz kot zunaj na burji. Kako mrzel je zanj ta svet, da se mu
toži celo po izgubljenem peklu, sem
se spraševal.
Da pekel doživlja kot nebesa? Če to ni cinična perverzija
sodobnega sveta, kaj je? Kot bi nas pred rojstvom vprašali, v
katerem romanu Stephena Kinga bi si želeli preživeti otroštvo …
V daljavi se je prikazala senjska trdnjava.
»...
zdaj iščem novo službo. Celo turnejo imam po lepi naši, kot da
sem jebena Severina … Zato
štopam, ni
denarja niti za bus. Trkam
od
vrat do vrat. Poglejte!« Iz žepa plašča je privlekel posvaljkan
listek. »Tule imam
še en naslov, kamor moram potrkati v Senju. Potem pa ne vem več.
Trkam kot idiot. Ni vrat na Hrvaškem, na katera še nisem potrkal
...« Prijel je rob svojega zamazanega plašča in ga dvignil v zrak.
»Profesor,
kdo
me bo vzel takšnega?!«
Kaj
naj bi mu odvrnil? Morda
se zgodi čudež in ga zaposli nekdo tako, kot sem ga jaz pobral na
cesti – zaradi neke davne zaobljube.
»Hvala
vam za danes,« me je pogledal v oči. »Nihče mi ne bi ustavil. Če
sem iskren, sem si že dejal još
malo šetnje uz more i gotovo«.*
»Ne
daj se, Ines?«
»Bravo,
profesor!« Molčala sva do Senja. Ustavil sem mu v centru
na
avtobusni postaji.
»Profesor,
povejte, koliko sem vam dolžan?« Nejeverno
sem ga pogledal: siromak, izmučen od življenja, neprespan,
depresiven, verjetno lačen in brez ideje, kje bo spal, me
sprašuje, ali sem mu kaj dolžan? Od
uboge pare ne bi mogel vzeti niti centa.
»Ups,
pardon, se opravičujem!« sem se z roko udaril po čelu. Vzel sem
denarnico in izvlekel vse bankovce. Bilo je okrog dvesto kun.
»Pozabil sem vam vrniti. Preplačali ste!«
Zakrohotal
se je. »Haha, ne morem verjeti! Slovenec s smislom za humor!«
Nisem
odmaknil roke. Smrtno resno sem ponovil: »Prosim, vzemite!
Preplačali ste! Stokrat ste preplačali!«
Zrla
sva si v oči nekaj sekund.
"Ma jebeš vse skupaj!" Vzel
je bankovce in mi močno stisnil roko.
»Hvala,
profesor!« Zaprl je vrata in stopil v
pekarno.
Ne vem, če sem bil še kdaj srečnejši, ker sem bil pri šestnajstih samo ponesrečen poskus Titovega pionirja.
Ne vem, če sem bil še kdaj srečnejši, ker sem bil pri šestnajstih samo ponesrečen poskus Titovega pionirja.
II.
»V šoli mi je bilo od prvega dne prijetneje kot doma,« uvodoma pove Elena Greco, glavna junakinja romana Genialna prijateljica Elene Ferrante. Takoj, ko sem prebral poved, sem si rekel - kot bi to napisal Bojan. Tudi njemu je bilo v šoli prijetneje. Naj vas prislov prijetneje ne zavede – tudi to je hiperbola, le da olepševalna. Nič prijetnega ni v Elenini šoli: učiteljski in vrstniški teror sta tam nekaj tako samoumevnega kot šolski zvonec. Elena tega pekla nikoli ne bi doživljala kot prijetnega, če … Če ne bi obstajalo tudi življenje izven šole. Naj je bilo v šoli še tako »prijetno«, je bil to mačji kašelj v primerjavi z običajnim življenjem v revni neapeljski četrti, v kateri so bile kletvice, pretepi, zanemarjanje in celo umori del vsakdanje rutine. Nič čudnega, da pekel šole za Eleno in številne druge učence predstavlja nebesa. Ne samo to: ko starši Eleni dovolijo nadaljevati šolanje, ji mnogi vrstniki, tudi njena genialna prijateljica Lina, ta pekel zavidajo. Njihova usoda, tako kot štoparjeva, pripoveduje zgodbo, ki je Sveto pismo ne omenja: kako nekateri niso bili pregnani samo iz raja, temveč tudi iz pekla.
Tudi
za Bojana je bila šola »prijetna«. Zadoščalo
je, če ga je človek videl v
razredu ali na šolskem hodniku: bil
je
napet in na preži, kot bi ga neznani burkež postavil v zverinjak. Svoje misli je
bolj ali manj posvečal enemu:
kako se v širokem loku izogniti konfliktom. Zato se je z vsem svojim
bitjem trudil, da ne bi z ničimer zbujal pozornosti; med šolsko uro
je ramena skrčil na minimum, hrbet upognil, glavo potisnil navzdol,
pogled pa fiksiral na zvezek. Le redko sem videl njegov obraz, kaj
šele oči. Na njem je bilo težko obstati s pogledom – zdrsel je
po njem kot po spolzkem ledu. Takoj, ko je učitelj zapustil razred,
je zdrsnil tudi iz spomina.
Klepetal
seveda ni, le tiho sledil snovi in včasih z mislimi zataval po samo
njemu znanih prostranstvih. S sošolci je govoril, če je bilo nujno
in kar je bilo nujno. Tudi sam sem ga nerad karkoli vprašal, saj je
takoj zmrznil, kot bi ga zasačil med kakšnim hudodelstvom. Poleg
tega po
navadi ni povedal ničesar, če pa je, se je kmalu zataknil v
jecljanju. Kar se je kazalo pri šolskem uspehu. Že med odmorom je
sicer sedel v klopi in utrjeval snov zadnjih ur, po pouku pa odhitel
domov in se učil za preizkušnje naslednjega dne. Uspeh? Glede na
trud pičel: bolj kot ne dvojke. In
vendar: v šoli mu je bilo prijetneje.
Nikoli
ne bi vedel, kakšna nebesa zanj predstavlja šola, če se ne bi
nekoč med
šolskim odmorom pogovarjal z razredničarko.
Na lepem sem jo zaprosil, naj mi tudi o njem pove kaj več. Med
popravljanjem svoje mize ga je na kratko opisala.
»Kaj naj rečem?
Tih, miren. Dober fant. Pa prijazen! Z njim ni problemov! Aja!«
Nehala je pospravljati in me pogledala v oči. »Jeclja, to si
opazil?« Prikimal sem. »Lansko leto je začel.
V prvem letniku, tebe še ni bilo. Prej ni jecljal!«
»Ne?«
»Usedi
se,« mi je odločno pokazala s prstom na moj stol, za kratek čas
pomolčala in tiho spregovorila. »Oče!
... njegov oče je težek primitivec, ne morem lepše reči. Če
je v šoli kaj narobe, potem …« Govorila
je vse bolj tiho in počasi. »Lani je fasal negativno pri matematiki. Tik pred prvomajskimi
počitnicami. Nič usodnega, se zgodi, v mesecu in pol, kolikor je do
konca leta, se da še vse popraviti, a
ne. Po
počitnicah se je vrnil in ... jecljal!« Sklonila se je proti meni
in tiho
rekla.
»Oče ga je tako premlatil,
da … od takrat jeclja!« Uperila
je prst vame.
»In ne sprašuj me prosim, ali smo kaj prijavili na Center za
socialno delo. Ker bom zdajle jaz šla tja koga premlatit!« Vstala
je, vzela šolski dnevnik in zapustila
zbornico.
Z
mize sem počasi vzel v roke šop listov: jezikovne teste iz
Bojanovega razreda, ki sem jih nameraval popraviti popoldne in
naslednji dan vrniti. Obračal sem drugega za drugim, dokler nisem našel lista z njegovim imenom. Vzel sem rdeč kemični svinčnik;
najprej sem popravil vse naloge, nato seštel točke ...
…
sranje,
mi je ušlo na glas … Bojanu je zmanjkala točka do dvojke! Ni
mogoče! Ponovno sem vse seštel … sranje! Točka do 50 %! Morda
kaj narobe računam? Vzel sem kalkulator in postopoma sešteval še z
njim … še vedno sranje. Kakor koli seštejem – točka manjka! Pa
prav ena točka! Test
sem odložil na mizo.
Vstal
sem in si nalil kozarec vode. Sem se morda kje zmotil? Hitro sem se
vrnil in podrobno pregledal test, nalogo za nalogo. Nikjer nič.
Obsesivno
sem vedno znova pregledoval in obračal test. Ko se mi že prvo leto
poučevanja ne bi zgodil inšpekcijski nadzor, bi to preklemansko
točko »pomotoma« dodal pri kakšni od nalog. Šolo, kjer sem učil,
je tistikrat doletela redna inšpekcijska kontrola, jaz pa sem prvič
v življenju imel srečno roko pri žrebu: izžreban sem bil, da
prinesem svojo polletno bero testov in jo izročim v pregled
specialni enoti šolskih inšpektoric. S cmokom v grlu sem jih oddal,
nato pa so se minute vlekle kot vlak od Ljubljane do Črnomlja … Ko
je bil pregled končan, je ravnatelj prihitel po mene. Njegovo potno
čelo ni napovedovalo nič dobrega: »Kličejo te!« Zaskrbljen sem
vstopil v njegovo pisarno, kjer me je s strogimi pogledi pričakala
komisija štirih inšpektoric. »Sedite, profesor!« je brez
pozdrava
ukazala ena izmed njih. Prestrašeno
sem se usedel. Gledale so me tako očitajoče,
da se je razveljavitev vseh
mojih diplom zdelo
nujno, a še vedno milostno dejanje.
»Najden
je bil test, v katerem ste napačno sešteli točke,« je brez
uvodnih ceremonij rekla tista, ki je bila videti alfa (predstavile se
niso, kar je zelencu, kot sem bil, dodatno nagnalo strahu v kosti):
»Prišteli ste dve dodatni točki!« Zgroženo
so se spogledale, jaz pa sem se moral ugrizniti v jezik, da nisem
bleknil česa takega kot »A bejž!?« Ko ne bi tako srepo strmele
vame, bi jih osrečil z veselim oznanilom: pravkar so ovrgle krivičen
predsodek, da se učitelji pri seštevanju vselej zmotimo samo v
škodo učencev (navzdol). Tako namreč kaže zgodovina dijaški
reklamacij – brezdanji niz premalo seštetih točk … Malokdo se
pride pritožit, ker smo sešteli preveč (kdor
je prišel, mu v zahvalo praviloma nisem brisal podarjenih točk ali
pa je dobil dodatno priložnost).
A sem ostal raje tiho: ponižno sem odposlušal pridigo, prikimaval
namigom
tipa
»računanje vam pa ne gre najbolje, a ne«, pozneje pa še napisal
zahtevano poročilo skesanca. Zadovoljen, da se je burka končala.
Na
dogodek sem hitro pozabil, strah, da bi moral ponovno stopiti pred
inšpekcijski vod, pa se je zasidral v kostnem mozgu. Ko bi med
ponovnim pregledom odkrile dodatno točko v Bojanovem testu, bi se
težko zagovarjal: prvič sem se zmotil, tokrat se ne bi. Na mojem
obrazu bi se to jasno videlo. Kot
tisti znameniti zajček iz vicev, ki globoko v gozdu in daleč od
vseh vsakomur pove svoje, sem se v
varnem zavetju svojih misli začel pričkati s celotnim
inšpektoratom. »Kaj
je narobe, če mu pripišem točko? Ste
kdaj temeljito prebrale
Sofoklejevo Antigono? Potem veste, da je včasih legitimno (moralno)
nad legalnim; če so pravila slaba, ni slabo, če jih kršimo. In
to je tak primer! Primer postkonvencionalne morale po Kohlbergu!« sem
pametoval. »Nekoč, nekje, nekdo se je pač spomnil, da je 50 %
tista meja, ki loči znanje od neznanja. To ni samo v nasprotju z
učenjem v vsakodnevnem življenju, kjer ne štejemo odstotkov,
temveč se učimo, dokler ne znamo. To je v nasprotju tudi z
elementarno pravičnostjo! Ljudje smo si različni: kar je za nekoga
50 % odstotkov, je za drugega 20 %, za tretjega 75 % in za četrtega
100 %. Dobro, neka meja mora biti, a se je ne smemo držati kot
pijanec plota, kadar drobna točka ločuje pekel od nebes! Ne, to
pravzaprav niti ni povezano z Antigono,« sem se jezil še naprej. »Bolj
je povezano z rimskim mitom o Romulu ter Remu: Romul je ubila Rema,
ker je ta preskočil njegov zid. Veste, zakaj Rem ni smel preskočiti
zidu? Zato ker ga ni smel. Samo zato! 50 % ima povsem enako
utemeljitev. Kadar je zid le zaradi zidu, pravilo zaradi pravila, ju
je treba preskočiti,« sem se pridušal ...
Jeza je pogosto samo maska, s
katero uspešno prikrijemo to,
s čimer se ne moremo soočiti. Nič
drugače ni bilo tokrat:
ko sem le za trenutek prekinil z maškarado, sem v ozadju zaslišal
tih glas. Opozarjal je na nekaj, s čimer se nisem mogel soočiti: da
povezava med šolo in Bojanovim nasilnim očetom ni tako naključna,
kot se zdi. Dejstvo je, da Bojanov oče šolo izrablja kot alibi za
nasilje in da se mu to zdi samoumevno. Lahko se tolažim, da
neupravičeno, neutemeljeno in neopravičljivo, toda to ne spremeni
resnice – da lahko izrablja šolo za nasilje in da se mu to zdi
samoumevno. Kot se zdi še kakšnemu staršu. In učitelju.
»Grenka
je pot do učenosti. S težkim srcem sem se napotil proti šoli, s
težkim srcem in plaho slutnjo, kakor se napoti grešnik do hudih
sodnikov,«
je o šoli pisal Ivan Cankar, podobno grenke pa so bile tudi poti
številnih drugih slovenskih pisateljev. Louis Althusser in Michel
Foucault, francoska filozofa, sta na osnovi takšnih in podobnih
zgodb utemeljevala
teze o šoli kot represivno-ideološkem
državnem aparatu. Ko
smo jo obravnavali med študijem, sem pozorno prisluhnil, toda
zdelo
se
mi je,
da govorimo o mračni preteklosti. Toda: če
se učitelji v »mračni preteklosti« niso zavedali, kako jih bodo
nekoč videli kot del »mračne preteklosti«, kakšna
zagotovila imamo sodobni učitelji,
da se nam ne bo
primerilo
enako? Se
bo čez sto let pokazalo, da bi moral(i) zardevati zaradi dela v
šolstvu? Za marsikoga, ki na spletnih forumih o šolstvu že zdaj
učitelje slika s temnimi barvami, moja hipoteza o sedanjosti kot
»mračni preteklosti« ni (pre)radikalna miselna hiperbola, temveč
realnost. Ni malo spletnih zapisov, v katerih učitelje primerjajo
celo s pazniki v koncentracijskih taboriščih. Seveda, spletni
zapisi so radikalni in lahko jih zavržemo kot dramatiziranje. Toda
takrat sem želel priti do konca in dilemo uporabiti kot temelj za
miselni eksperiment: ali bi še delal v šoli, če bi vedel, da bo to
obdobje čez nekaj desetletij označeno kot »mračno«?
Pričakoval
sem, da bom avtomatično in kategorično rekel NE. Konec koncev,
minilo je le nekaj let, ko sem brezkompromisno rekel NE služenju
vojaškega roka in uveljavil ugovor vesti. Moje takratno
nasprotovanje nasilju je bilo neizprosno dogmatično, zdaj pa …
nisem mogel reči ne NE ne JA. Ničesar. Osupel nad svojo
neodločnostjo, sem se oštel: »Ti bi bil celo paznik v taborišču!«
Ko vsaj ne bi – idejo
sem pograbil in miselni
eksperiment z
njo
še radikaliziral. Predstavljal sem si, da sem veren in me nacisti
odpeljejo v taborišče. Tam mi ponudijo, da postanem kapo,
jetnik, ki opravlja pazniška dela. Če odklonim, me takoj ubijejo
(in odletim
v nebesa), če privolim, si rešim življenje (in se
kot
sodelavec nacistov po
smrti večno
cvrem v
peklu).
Kako
bi
odgovoril
v tem primeru?
Kako
bi bilo v resničnosti, ne morem vedeti, v miselnem eksperimentu pa
sem brez pomislekov odgovoril JA.
Postal
bi kapo. Zaradi
preprostega razloga: med jetniki sem uzrl Bojana. Drugače
povedano: v vsakem jetniku sem uzrl Bojana. Kako naj bi rekel NE, ne
da bi poskusil vsaj enega »Bojana« rešiti? Umreti in oditi v
nebesa bi se zdelo strahopetno. Poleg tega: kako
bi
lahko živel v nebesih, zavedajoč,
da bi lahko rešil
»Bojana«, pa tega nisem storil, ker sem se bal pekla? Odločitev
za JA je globoko egoistična: lažje bi prenesel pekel kot spoznanje,
da sem zaradi nebes zapustil sočloveka v stiski.
Nisem
več dvomil: če zapustim šolo, bom sicer ostal lepa duša, toda
Bojana ne bom mogel zaščititi. Kdo mu bo dal točko, ki mu manjka?
Delovati dobro v tem svetu včasih pomeni odreči se lepi duši:
dobro delo lahko včasih storimo le, če smo se pripravljeni
pogrezniti v blato ter se umazati. Miselni eksperiment me je
(pri)silil, da se začnem zavedati in sobivati s temnimi deli, ki so
se mi takrat zdeli nezdružljivi z menoj. Končno sem lahko prisluhnil misli Kahlila Gibrana, da so v nas »morilci,
ki nikoli niso morili, tatovi, ki nikoli niso kradli, in lažnivci,
ki so vedno govorili resnico«.**
Moje nasprotovanje nasilju se je zmehčalo, nikoli več ni bilo
dogmatično (še
dobro, da me takrat niso poklicali iz vojske: mirnega srca bi
preklical ugovor vesti in sprejel brezorožno služenje).
In kar je najpomembnejše: na lepem sem si dovolil razmišljati, da
lepa duša ni nujno lepa. Kako
je lahko duša lepa, če sprejema le lepe dele sebe? Šele ko zmoremo
sprejeti svojo temo, lahko zasvetimo.
Kot
legalist, ki trdno verjame v pravila, sem moral dokončno obupati nad
tem, da bi bilo dobro ravnanje mogoče enkrat za vselej zajeti v
pravila: odgovor na vprašanje, kaj je dobro, je tako zelo odvisen od
vsakokratnega konteksta, da so pravila lahko samo dobronamerni
nasveti, nikakor pa zapovedi. Dolga leta poučevanja so me naučila,
da je samo nekaj bolj nevarno kot kršenje pravil – da jih vselej
brezpogojno spoštujemo. Kot je samo še ena stvar bolj krivična,
kot da otroke obravnavamo različno – to, da jih vse obravnavamo
enako. Če brezpogojno upoštevamo pravila, je ljudem, ki so bili
izgnani iz pekla, zelo težko pomagati.
Pograbil
sem test, odločen, da bom jaz tisti odstotek. Ponovno sem
filigransko preveril naloge. Le da tokrat z drugačno namero –
nisem več iskal svojih napak, temveč njegove. Pogled se mi je
ustavil pri števnikih: Bojan je pri vrstilnih števnikih pozabil
dodati pike, ki jih ločijo od glavnih števnikov. Če bi dodal eno
samo piko, bi dobil točko in dosegel 50 %. Poiskal sem kemični
svinčnik s podobnim odtenkom črnila in brez oklevanja pritisnil to
piko. Razlike ni bilo mogoče opaziti – opazil bi jo lahko samo
Bojan, če si je zapomnil, da tu ni pritisnil pike. Dodal sem točko,
zapisal odstotke (50 %) in dvojko.
Ne
prej
ne pozneje mi šolsko zvonec ni po žilah pognal toliko adrenalina
kot
pred tisto uro.
Vstopil
sem v razred in z
veliko tremo razdelil
teste. Ko sem ga izročil Bojanu, sem od strani pozorno spremljal
njegovo reakcijo. Ko je zagledal
oceno, me je presenetil – s pestjo je nejevoljno udaril po mizi.
Nato je počasi pregledoval
test. Pri števnikih se je ustavil. Nekaj časa je strmel, nato me je
pogledal. V oči. Prvič, odkar vsa se poznala. Odmaknil sem pogled
in se navidez posvetil drugim stvarem. Ko
je zazvonilo konec ure, so vsi zapustili razred, le Bojan
je obsedel v klopi. Strmel je v test. Počasi sem stopil mimo njega.
Ničesar nisem rekel. Če bi me vprašal, ali sem jaz dodal piko v
testu, bi najbrž
odgovoril
enako kot
argentinski nogometaš Maradona, ko so ga vprašali, ali je odločilni
gol v finalu svetovnega prvenstva res dal z roko. »Bila je božja
roka!«
Ni
me vprašal. Zapustil sem razred.
Ne
spomnim se, da bi z Bojanom še kdaj govorila. Vsekakor
nič o vrstilnih števnikih. Pri
slovenščini je, na veliko začudenje vseh, začel dobivati štirice
in petice. Brez moje pomoči. Dvomim, da se je učil kaj bolj, saj se
je že prej učil na meji svojih zmožnosti. To, kar je bilo drugače,
je bila njegova sproščenost: ko je pri slovenščini pisal teste in
spise, ni več otrpnil, temveč je skoraj nonšalantno vihtel pero.
Otroci so morda nerodni pri branju knjig, so pa visoko pismeni, kar se tiče
branja misli: prepričan sem, da me
je prebral in
zaslutil,
da pri slovenščini, dokler ga poučujem jaz, ne more nikoli dobiti
manj kot 50 %. Tudi če bi oddal prazen test. Tudi če bi ta test
pregledal celoten šolski inšpektorat. Tudi če bi mi grozil večni
pekel. Verjetno ga je to
sprostilo in je lahko pokazal, koliko dejansko zna.
Drugače si tega ne znam razložiti.
Na
koncu leta je slovenščino zaključil z odlično končno oceno. V
redovalnici
sem
jo napisal na veliko in na debelo. Med
dvojkami je
štrlela
kot
sončnica
na pokošenem polju.
Ob
koncu šolskega leta se je moje študentsko delo na tej šoli
končalo. Toda Bojan
mi nikoli več ni povsem zdrsnil iz spomina. Občasno se ga spomnim
in prizor
je ves čas
enak: zazvoni, učenci odidejo, on pa ponovno obsedi v praznem
razredu. S testom v rokah. Samo nekaj je drugače: ko zapuščam
razred,
se opogumi in povpraša:
»Profesor,
sem si sam zaslužil to dvojko?«
Začudeno
odgovorim: »Zaslužil? Preplačal si jo, dragi Bojan, stokrat
preplačal!«
EPILOG
Mogoče
se je Hamlet motil in umreti ni samo »spati,
spati, nemara sanjati«.
Predstavljam si, da se po smrti zbudim pred nebeškimi
durmi.
»Eh,
profesorji,«
se jezi sveti Peter in gleda na uro. »Še v nebesa z akademsko
zamudo!«
»Se
opravičujem,« rečem zmedeno. »A lahko nekaj vprašam?«
»Seveda,«
reče sveti Peter med urejanjem papirjev.
»A
sem
prav prišel?«
previdno vprašam. »Saj so to nebesa, kajne?!«
»Ja?«
»Ste
prepričani, da sem na pravem mestu?«
»Samo
trenutek!« Sveti Peter se skloni nad papirje in izvleče karton z
mojim
imenom.
»Evo, točno 50 % si dobil! Za mišjega, srečko!« Nezaupljivo
gledam.
»Sem
jih dobil zaradi tistega načela blagor
ubogim na duhu, njihovo je nebeško kraljestvo?«
»Ne!«
odločno reče. »Največ točk si dobil pri šestnajstih letih. Kot
ponesrečen
poskus Titovega pionirja. Tako
tu piše! To
te je rešilo! Če ne, bi se ti že smodili podplati. Ajde, šibaj
zdaj, če ne dobiš samo turistično vizo,« mi pomežikne.
Previdno
vstopim v nebesa. Nenadoma nebo
nad menoj potemnijo
cele jate nebeških krilatcev, ki veselo frfotajo proti
vhodu.
Zasliši
se veselo petje in sv.
Petra.
»O,
dr. Tadej
Rifel! Dobrodošel v nebesih!
Sreča tvoja, točno 50 % si dobil!«
Kaj?
Tudi on 50 %! Tadej
je vendar dolgoletni učitelj na škofijski gimnaziji, steber krščanske
vere in morale. Kako
je lahko dobil
samo toliko kot jaz!?
Smrdi do nebes bi rekel, če bi še bil na zemlji. Vrnem se do sv.
Petra.
»Pero,
tudi Tadej je dobil 50 %! A lahko vidim svoj test?«
»Seveda,
ni problema,« odvrne in mi ga izroči. Počasi obračam test. Povsod
nič točk, le pri šestnajstih letih je bilo napisano 49 točk.
Nekdo je
nato zraven pripisal še +1.
»Tu
je nekdo naknadno pripisal točko,« pokažem
na test.
»Kje?«
začudeno pogleda sv. Peter. »Pa res!« Nasmehne se. »To je pa
božja roka!«
Prešine
me: morda
vsi dobimo 50 % samo zato, ker nekdo naknadno pripiše točke. Mogoče
to skrivaj počenja sv. Peter? Previdno se ozrem, ali
je Bog v bližini.
»A
sem
kaj dolžan?«
zašepetam.
»Ne,
ne,« se nasmehne in takoj zresni. »Še preplačal si, duša draga,
stokrat preplačal!«
*Pogovarjala
sva se v hrvaščini. Verz je poslednji v znameniti baladi Arsena
Dedića Ne daj se, Ines.
**Med
ljudmi so morilci, ki nikoli niso morili, tatovi, ki nikoli niso
kradli, in lažnivci, ki so vedno govorili resnico. Kahlil Gibran
Beri in se uči.
OdgovoriIzbriši