1. KDO UČI UČITELJE ALI O MIŠKI NA STRELIŠKI

»Pojdite v pizdo materino!«

Študentje smo otrpnili. Pa ne zaradi kletvice. V študentskih letih smo vsi, ki smo od življenja poznali kaj več kot Ž, kletvice zaznavali kot problem zgolj zato, ker jih nismo več zaznavali kot problem. A ko kletvico na začetku predavanja izreče univerzitetni profesor z vsemi možnimi znanstvenimi titulami, in to profesor pedagoškega predmeta!, vrag vzame šalo.  Pa četudi jo izreče tako prijazno in nasmejano, kot jo je rekel takrat.

»Po-jdi-te v piz-do ma-terino?« je profesor še enkrat sladkobno izgovoril kletvico. Le da tokrat s poudarkom in ritmično, kot bi nam v heksametru deklamiral Iliado. » No, kako bi se odzvali v razredu, če bi vam kaj takega zabrusil učenec? Kaj bi porekli?« se je sladko nasmehnil in si obliznil ustnice.

A igra vlog, smo si oddahnili. »On kao učenec, mi kao učitelji. Okej,« smo si potihoma rekli, »zdaj je jasno, kaj hoče. Pedagoški izziv!« A čeprav smo si oddahnili, smo ostali tiho. Nismo bili več naivni. Že nekajkrat nam je ponudil pedagoški »izziv« in vsakokrat se je pokazalo, da sta na voljo le dve poti, kako ohraniti njegovo dobro voljo.

-     -  Navesti je bilo treba kakšen citat iz njegovih znanstvenih člankov. Če je bil povezan s temo, toliko bolje.

-       -  Če citata ni bilo pri roki, smo morali odgovor oblikovati tako, kot da profesorja citiramo. Tudi v tem primeru je bilo dobro, če je bil izmišljen citat povezan s temo.

Najbolje pa je bilo profesorju prepustiti, da se še nekaj časa naslaja nad našo tišino, nato pa jo zmagovalno preseka s kakšnim od svojih citatov. Tega bi si seveda hitro zapisali, dodali klicaj ali dva in podčrtali z rdečo. To bi bilo to. Škrat v meni me je sicer silil, da bi mu v knjižni ljubljanščini glasno zabrusil »Pe-jt u piz-do ma-trno!« V heksametru. Nato pa nedolžnimi »očkami« opazoval profesorjev odziv in si podrobno zapisal, kako mora reagirati učitelj, če želi pravilno, tj. sočutno in hkrati neizprosno, postaviti meje verbalnemu nasilju. Dodal bi klicaj ali dva in vse podčrtal z rdečo.

Tega seveda nisem storil. Škrata v sebi sem na hitro utišal. Profesorja z njegovim sladkobnim govorjenjem sem tedaj imel za živo upodobitev t. i. efekta nerazredčenega sirupa, o katerem nam je leto poprej na socialni psihologiji predaval dr. Rus: ljudje, katerih govorica je tako sladka kot nerazredčen sirup, naj bi v sebi z vso silo tlačili agresijo, s katero se ne morejo soočiti. Ta agresija se menda na inverzen način manifestira kot hiperglikemična verbalna sladkoba. Morda sem mu delal krivico, a takrat vsekakor nisem bil pripravljen preverjati, ali moja teza o nerazredčenem sirupu drži. »Ne diraj lava dok spava« pravi modri pregovor naših sosedov. Raje sem ostal preračunljivo tiho, in ko je pretekla zadovoljiva količina naše tišine, odposlušal profesorjev monološki odgovor.

Kaj je povedal? Ne vem, pozabil. Profesor je vprašanje zaključil s tako gosto besedno meglo, da sem se v njej povsem izgubil, še preden je končal. Ali to pomeni, da se takrat nisem ničesar naučil? Če bi me vprašali takrat, bi pritrdil. In vzvišeno potarnal, da ve profesor o poučevanju toliko, kot nogometni selektorji o nogometu. Tako bi rekel takrat, ko sem bil še pedagoški mlečnozobec in sem verjel, da v pedagogiki obstajajo dokončni odgovori.  Danes, ko me učiteljske izkušnje vse bolj silijo v to, da vem vse manj, bi rekel, da sem se! Veliko! In to na najboljši način – vprašanje se je zažrlo vame kot osmi potnik in me muči do današnjih dni. Kako reagirati (na nasilje) v razredu? Včasih se mi sicer še vedno dozdeva, da poznam odgovor. Ni univerzalen, služi predvsem meni, a če bi me študentje vprašali, kako se odzvati v takih primerih, bi metaforično odgovoril, naj dobro počistijo svoje čustveno minsko polje. Si prisluhnejo in ugotovijo, kje v sebi skrivajo neozaveščene čustvene bolečine. Pri tem nimajo kaj dosti izbire: če tega ne bodo storili sami, bodo to slejkoprej storili učenci. Ti z nezmotljivo intuitivnostjo ugotovijo, kjer učitelja najbolj »boli«. In tja tudi sprožijo puščice takoj, ko se ponudi priložnost. S tega vidika ni težko odgovoriti na naslovno vprašanje, kdo so (najboljši) učiteljevi učitelji – učenci. Učitelj ne bo imel nikoli več tako dobrih detektorjev lastnih šibkosti, kot so prav učenci – še preden bo prvič dobro prestopil šolski prag, ga bodo na hitro poskenirali in na nezavedni ravni vedeli o njem več, kot bi bil sam pripravljen priznati na psihoterapiji. Z nelagodnostjo se spominjam, kako smo v osnovni šoli z lahkoto spravljali v bes vse učitelje, ki so verjeli, da so lahko (dobri) učitelji, ne da bi se jim bilo treba vsaj spogledati z lastnimi bolečinami. V srednji šoli so nas lahko utišali z zahtevnimi testi (pri nekaterih srednješolskih učiteljih se mi je včasih zazdelo, da je število popravnih izpitov v sorazmerju z njihovo notranjo negotovostjo), v osnovni pa smo nekatere spravili na rob živčnega zloma. Še danes se živo spominjam drznega sošolca, ki je učitelja glasbene vzgoje sredi ure glasno vprašal, ali doma tepe otroke. Nesrečni učitelj, ki je takrat pisal na tablo, se je sunkovito obrnil in uperil prst pri nam: »Kdo je to rekel? Kdo je to rekel!!!« Pretresen je hodil po razredu in nas stresal za ramena. Seveda smo molčali kot ribe. Ko zadeneš v črno, ne črhneš.

Pot (dobrega) učitelja vodi v razred prek njegovega čustvenega minskega polja. Ne poskuša ga obiti, saj se zaveda, da ni vprašanje, ali se čustvenega »minskega polja« lotiti ali ne. Vprašanje je le, ali bomo to storili on ali učenci. Priporočam prvo: če bomo čustvene mine pravočasno deaktivirali ali vsaj spoznali, kje ležijo, bomo provokacije tipa »pojdi v pm« pričakali pripravljeni. Kar ne pomeni, da nam bo lahko. Ali da nam ne bo spodrsnilo, še posebej, če nas bodo ujeli na levi nogi. A omogočili si bomo, da v verbalnih napadih ne bomo več videli zgolj agresije ali nespoštovanja, temveč tudi iskanje pristnega človeškega stika. Sicer na zelo nesrečen in neroden način, ki pa nas ne sme toliko premotiti, da bi spregledali, kako v ozadju leži temeljna človeška potreba po vzpostavitvi stika. Če to prepoznamo in stik dovolimo, jih naučimo »kléti« na precej bolj sprejemljive načine. To bi bil moj odgovor, če bi me kdaj študentje vprašali, kako reagirati na kletvice – toda prepričan sem, da bi ga moji študenti pozabili, še preden bi končal z razlago. Tako se to vrti.

A to vem zdaj. Na začetku študijske poti pa sem, nesrečnik!, verjel, da bom v učilnici tako kot v Windowsih – če bo nevarno, bom lahko preklopil na »safe mode«. Odgovorov na (travmatična) pedagoška vprašanja pa ni mogoče vselej pridobiti na varen način. Niti ne v učilnici. Kje! Včasih sem jih pridobil celo na mestih, za katera bi bil kot študent prepričan, da nikoli ne bi smela dobiti mesta v spodobni učiteljski biografiji. Recimo v Miški,  ljubljanski trgovinici, ki je v devetdesetih delovala na začetku Streliške ulice. Kako bi jo opisal? Lahko bi zapisal, da je bila tedaj precej znana, a to bi bil zelo pust opis. Miška ni bil znana: med mladimi je slovela, med bližnjimi prebivalci pa je bila razvpita (znana je bila samo tistim, ki še nikoli niso slišali zanjo). A naj je bila znana, razvpita ali slovita, vse je izviralo iz istega razloga: njena vrata so bila odprta 24 ur, s čimer je številnim ponočnjakom omogočala neprekinjen dostop do cenenega alkohola. Artikel, zaradi katerega je slovela med mladimi in bila razvpita med okoliškimi prebivalci. Tudi zato je izraz trgovina za Miško preambiciozen in po nepotrebnem dviguje letvico pričakovanj – še povojne socialistične trgovine bi ob sivi ponudbi Miške žarele kot BTC v predbožičnem času. Precej bližje realnosti je ljudsko poimenovanje štacuna, ki pa je v tem primeru še vedno precej velik evfemizem (olepševalnica). No, v nečem je bila drugačna od povojnih socialističnih štacun: njene enopomenske police kupcev niso motile. Nasprotno: ob večerih se je vrsta za blagajno pogosto začela viti že na Streliški. Še te enoličnosti pa so se hoteli znebiti stanovalci sosednjih stolpnic. Miškine stalne stranke se namreč niso želeli preveč oddaljiti od svojega vira oskrbe, zato so Dioniza častile kar v bližnjem parku. Razjarjeni stanovalci, ki so jim nočni mir kalili OH-pogovori, vzkliki in zabavljanja, so ponočnjake skušali pregnati z jajci. Metali so jih z oken in upali, da jih jajčna kanonada prežene. Ne vem, ali je bilo ta metoda učinkovita, toda jajca so bila zaradi tega verjetno edini artikel, ki so ga v Miški prodali poleg alkohola. Le da se je alkohol prodajal predvsem ponoči, jajca pa podnevi.

Sam sodim v tisto skupino, ki jim je bila Miška le znana, čeprav – priznam – sem jajčno obstreljevanje nekoč doživel celo na lastni koži. Po uspešno končanih izpitih v drugem letniku sem nekega vročega petka s prijatelji zavil do Miške, kjer smo kupili liter ali dva nočnega artikla. Šli smo v park, da posedimo in prežvečimo vsakdan. Ne za dolgo. Prvo jajce je s kakšnega osmega nadstropja priletelo tako kot prileti prvo zrno toče. Samotno in daleč. Po kratkem premoru so začela padati jajca vse bližje in na gosto, tako da smo jadrno pobrali šila in kopita, če nismo hoteli postati omlete.

Težko bi tak kraj uvrstili v kovačnico pedagoškega kadra, kajne? Popolnoma bi se strinjal s tem, če ne bi nikoli začel učiti. Toda tisto poletje sem na oglasni deska oddelka za slovenski jezik in književnost uzrl oglas za poučevanje na srednji trgovski šoli. Prijavil sem se. In bil sprejet.

O Goranu, dijaku drugega letnika triletnega programa za prodajalce, sem slišal, še preden sem vstopil v razred. Bil je znan po svojem vedenju. Pardon, ni bil znan: med dijaki je zaradi tega slovel, med učitelji pa je bil razvpit.  Mladega učitelja, ki je zanosno menil, da bo poezijo poučeval kot čisto poezijo, je že prvo uro pričakal z nasmeškom Johna Wayna. Tega mu ne morem zameriti – upravičeno se je lahko nadejal, da bo pedagoški idealizem mladega učitelja, kombiniran z nedotaknjenim »minskim poljem«, neusahljiv vir zabave. In ne samo nadejal. Za to je bil pripravljen tudi kaj storiti. Ni klel – za to je bil prebister. A je uro za uro smešil vse moje poskuse, da bi poezijo poučeval kot »čisto poezijo«. Že na koncu prve konference sem bil z živci na koncu.

»Pojdimo še skozi ključna vprašanja,« sem začel s ponavljanjem in utrjevanjem snovi pred koncem ure. »Kaj je to Iliada?« Jutri bomo pisali literarni spis o antični epiki, dobro morajo biti pripravljeni.  

Goran dvigne roko. »Prosim?«

»Iliada se zgodi, če Homer naklada tja v tri dni!« Smeh v razredu in nagajiv Goranov pogled.

 Tudi pri naslednjem vprašanju se mu ni dalo izogniti.

»Kaj je to homersko vprašanje? Kdo bi povedal?«

Roko dvigne Goran. Pogledam po razredu. Še kdo? Samo Goran.

»Prosim!«

»To je, kadar neki vprašaš, pa ne rabš odgovora. Tko k' vi zdle.« Smeh v razredu. Ostanem resen. »Aha! Misliš retorično vprašanje?«

Ne zmede se. »Ne, homersko!«

»V redu, to sprašujem: kaj je homersko vprašanje.«

»Sej, homersko vprašanje je retorično! A ni tko?« je nagajivo pogleda po razredu. »A niste zadnjič rekl, da še zmer ne vemo, a je Homer napisu Iliado in Odisejo. Torej, vprašanje brez odgovora!«

Nisem se pustil zmesti, čeprav sem imel zelo dobre razloge, da bi se. V zmedi bi videl bolj jasno.

»Kako se po pripovedni tehniki ločita Iliada in Odiseja?«

»Ne ločita se. Ostane poročena do smrti.« Smeh v razredu. Zazvoni. Dijaki vstanejo in se poženejo proti vratom. Goran obsedi za mizo in se smehlja. Ne morem se premagati in mu poskušam vzbuditi krivdo.

»Goran, ne vem, če si danes kaj pomagal svojim sošolcem. To je bila zadnja ura pred spisom.«

Vstal je, si vrgel torbo na ramena in odšel proti vratom.

»Itak, čefurji, ne razumemo mi vašga Homerja. Če'b probal'  z Draženom Zečićem, bi vam bl ratal!«

Ko sem prišel domov, sem bil v velikih dvomih, ali se je smiselno vračati v šolo. Ideali, v katere sem verjel, so se sesuvali v prah. Prav tako avtoriteta, ki naj bi jo imel v razredu. Res, kaj lahko učim ljudi, ki so prišli le do Dražena Zečića? In kaj naj bi jih učil o Draženu Zečiću, dalmatinskem šlager pevcu? Kaj naj delam z verzi, kot je  Pa mi dođe da te još jednom pitam ja, ima li nade za nas?

Takrat me je spreletelo. Ne vem, kaj. A me je. Zakaj ne bi resno vzel Goranovega nasveta? Kaj ni v vsaki šali košček resnice? Zakaj ne bi tvegal in dal še dodaten naslov, za katerega vem, da ga bo Goran vzel resno. Res, zakaj ne, sem se vprašal in bíl bitko, ki ji danes lahko dam ime – prvič v svojem učiteljevanju sem bil za svojega učitelja pripravljen sprejeti učenca. Ne znanstvenih avtoritet, izjemnih študij, nasvetov starejših kolegov … Vse to je v tistem razredu doživelo waterloo. Kaj lahko sploh še izgubim, če upoštevam Gorana? V trenutku, ko sem se zavedel, da je to retorično vprašanje, sem se odločil. Naj bo tako, kot si on predstavlja. Ne bo sicer pisal o bivanjskih problemih v pesmih Dražena Zečiča (čeprav bi bilo tudi to mogoče). Zakaj ne bi v razredu, ki je globoko razdeljen na »Slovence« in »čefurje«, pisali o tem? Prižgal sem računalnik in poleg že pripravljenega naslova Primerjava Iliade in Odiseje napisal še en naslov, ki sem si ga sposodil pri takrat izjemno popularni Magnificovi pesmi – Kdo je čefur.

Naslednjo uro sem razdelil liste z naslovoma in navodili. Razred je obnemel tako, kot smo obnemeli študentje, ko je profesor izrekel kletvico. Smrtno resen je postal tudi Goran. Njegov obraz sem prvič uzrl brez nasmeška.

»Profesor, ste vi resni?« me je resno vprašal.

»Upošteval sem tvoj nasvet. Še vedno lahko pišeš tudi primerjavo med Iliado in Odisejo,« se nisem mogel premagati, da ne bi špiknil.

Z resnim obrazom je začel pisati. Zatopljen je pisal do konca ure. Preden je oddal naslov, me je pogledal:

»A se boste maščvou, če vam nau všeč?«

»Ne,« sem odgovoril prepričan, da ni vsebine, ki bi me mogla tako pretresti. Njegov spis sem položil na vrh. Takoj, ko sem končal s  poukom, sem začel s popravo.

Spis. Uh! Kaj spis? Literatura! O na videz vsakdanjem petkovem večeru, ki ga je preživel s prijatelji v Ljubljani. Po nekajurnem brezciljnem pohajkovanju in popivanju jih je pot zanesla do – Miške. Tam so po navadi operirali, ko jim je zmanjkalo denarja in idej. Vsakič, torej. Nekaj časa so oprezali okrog Miške, nato pa udarili: napadli so nič hudega slutečega fanta, ki je pravkar stopil iz trgovine. Vrstnika. Slovenca. Razbili so ga »kot kanto«, mu vzeli vino in travo ter ga pustili ležati na tleh ...  Petkov večer so nadaljevali na zasebnem žuru v fužinskem stanovanju, kjer … Ne, ni vse za javnost, naj bo še tako oddaljeno in anonimno. Včasih tri pike povedo več kot besede.  Goran je opisal svoj boleči svet čefurja brez rokavic. In plastike.

Goranov svet je bolj poln Homerja, kot si je/sem si kadar koli mislil. Imel je magični dotik, ki ga premorejo le najboljši pisatelji: prelito kri je spreminjal v črnilo. Njegova zgodba je čvrsto stala od začetne do končne besede. Morda res ni vedel, kaj je to homersko vprašanje,  a je dobro vedel, kaj je zgodba, prispodobe, figure, dramska napetost, življenje, krivda  … Ničesar ni manjkalo: ne refleksije o etičnosti lastnih dejanj in ne raziskovanja najbolj temnih predelov človeške duše v sklepu spisa. Ne, ime Goran mu nisem dal po naključju. Če bi se morda rodil in rasel v drugačnih okoliščinah, bi ga danes poznali kot vrhunskega pisatelja, kot »Gorana« pred Goranom Vojnovićem. Vsekakor pa sem že med branjem tega spisa vedel, da v Fužinah že raste »Goran Vojnović«, ki lahko na papir prenesel odraščanje v Fužinah.

A kaj naj storim? Kako ocenim? Bi morda moral celo prijaviti policiji? Kaj bi to pomenilo za moj odnos z Goranom? Kaj za Gorana? Kaj pomeni zaupanje, ki mi ga je s popolno iskrenostjo pokazal Goran? Zakaj je pripravljen tako tvegati? Koliko sem sokriv za pretep in krajo jaz, če ga ne prijavim?

Ko sem utrujen od teh in podobnih vprašanj odložil njegov spis, me je čakalo že naslednje presenečenje. Dijakinja Katarina je napisala spis v cirilici. Pri slovenščini! Pravzaprav ne spis, temveč pravo študijo o besedilih Bore Đorđevića, pevca Riblje čorbe. Odlično zapisano, a v podnapisih je pisalo: »Boš požrl?« Ko sem odložil njen spis, me je čakalo naslednje presenečenje … in tako naprej. Od spisa do spisa. Od mine do mine. Naj skrajšam - že tako sem dolg za te hitre čase. Tik preden sem prehodil minsko polje, sem stopil na mino. Del mene se je sesul v prah – tisti del, ki je verjel, da ti otroci niso prišli dlje od Dražena Zečića. In da se od njih ne morem ničesar naučiti.

Ko sem naslednji dan vstopil v razred, sem se zavedal, da stojim pred najtežjim pedagoškim izpitom do tedaj: če bodo opazili le kanček moraliziranja, bom pogrnil kot sem dolg in širok. Ko sem poklical njegovo ime, sem rekel le:

»Goran, ti veš o Homerju več, kot si misliš. Mogoče še več kot jaz. Odlično!« Ničesar ni rekel. Spis, v katerem je sicer mrgolelo rdeče pobarvanih napak, je ponosno odnesel v klop.

»Katarina?«

»Ja,« se je plaho oglasila.

»Nekaj najboljšega kar sem prebrala o poeziji Bore Đorđevića. Mislim, da bi bil navdušen.«

Prišla je in vzela spis. »Kaj pa cirilica?« je tiho vprašala.

»Poznam jo,« sem začudeno zaigral. »Ne samo cirilica – pri starocerkveni slovanščini v prvem letniku smo se morali naučiti tudi glagolico. Naslednjič lahko poskusiš tudi z njo.«

Vpisal sem ocene, pet dijakov sem prosil, naj spis preberejo. Goran je prebral zadnji. Pričakovano: po njegovem spisu je razredu nastala smrtna tišina, ki jo je k sreči prekinilo zvonjenje. Ne po naključju.

Prvič v tem šolskem letu sem iz razreda odšel z večjim ugledom, ko sem ga imel ob vstopu. In brez pretiravanja lahko rečem, da je od takrat šlo z njim – sicer počasi – navzgor. Po zaslugi velikega učitelja – Gorana. Z Draženom Zečićem me je naučil lekcije, ki jo še vedno dojemam in se jo vedno znova učim: da lahko poučujem le tisto, kar otroci zaznavajo kot živo in vredno poučevanja. Povedal mi je to, kar sem čez leta lahko ubesedil med  študijem psihoterapije v stavku »Če si v Chicagu, lahko kličeš le iz Chicaga. Ne pa iz New Yorka, Bostona ali Los Angelesa«. Če hočem učiti dijake književnost, potem moram biti tam, kjer so oni. Tam, kjer je tudi Miška – ne pa samo tam, kjer so didaktične metode, klasična dela ali, najslabše, celo tam, kjer nam, odraslim, zdi, da bi oni morali biti. Naše želje, kjer bi dijaki (otroci) morali biti, so praviloma sicer izjemno dobronamerne in lepe, a popolnoma nekoristne, če tudi naše metode, s katerimi jih želimo pripeljati na želeni cilj, niso tam, kjer so oni. Če sem še bolj neposreden: tudi Homer in vsa visoka klasika skupaj z njim so lahko le droga, če jih uporabimo kot sredstvo za odmik od realnosti.

Minilo je nekaj let. Poučeval se na eni izmed mestnih gimnazij. "Čefurji" niso bili več problem. Miška ni bila ne znana ne razvpita: preprosto je ni bilo več. Po Ljubljani so bile odprte druge »noč in dan« trgovine, a težko bi za katero rekel, da je znana. Znane niso bile niti med tistimi, ki so jih poznali, kaj šele, da bi slovele ali bile razvpite. Le petkovi večeri so si ostajali podobni kot Union in Laško. Nekega večera, ko se je petek že prevešal v nedeljo, sem se vračal v svojo najemniško sobo na robu Ljubljane. Poln utrujenega miru: s prijatelji sem poslušal dobro glasbo, popil nekaj piv in razdiral neumne, da da bi se počutil bolj pametno. S kolesom sem drvel po Zaloški, ko sem se na robu Fužin »spomnil«, da sem lačen. Zavil sem med bloke in vstopil v 24-urno trgovino.

Avtomatično sem s police za časopis pograbil sobotni izvod Dela in ga položil na blagajniški pult.

»Dober večer! Kar tisti kos prosim,« sem z roko pokazal na četrt bele štruce, ki je samevala na polici. Mladi prodajalec je vzel kos kruha, ga zavil v papir.

»Profesor Vah, a niste vi? Za slovo pa to?«

Dvignil sem pogled in ga pogledal v oči. Goran! V trenutku sem ga prepoznal. Obstal sem v tišini, ki ne prenese besed in hkrati zahteva, da nekaj rečemo. Sekunde so tekle. Nenadoma sem pokimal, se obrnil na prazno dvorišče in se mu spet zazrl v oči.

»A ne, da tukaj zunaj nikoli nikogar ne pretepejo, odkar si ti tu?«

Nasmehnil se je. »Ne, n'benga!«

Spet sem pogledal ven. Ganjen. Nihče me v tistem trenutku ne bi mogel prepričati, da to ni zaradi tistega davnega spisa, v katerem je lahko napisal, kaj se je zgodilo pred Miško. Dvignil sem roko v pozdrav, zapustil trgovino in se odpeljal. Ko sem stopil v svojo podnajemniško sobico, sem se zavedel, da sem kruh in Delo pozabil v trgovini.

Zaklel sem in šel spat.

Dan učiteljev, 5. oktober 2019